Silvester Gaberšček | (foto: Izidor Šček)
Silvester Gaberšček: Božja ljubezen se me je večkrat močno dotaknila
Radijski misijon 2022 Jože Bartolj
Etnolog in politik Silvester Gaberšček, ki je že vrsto let soodgovoren za delovanje gibanja Fokolarov v Sloveniji je pripravil kratek misijonski nagovor zadnjega dne 17. radijskega misijona na temo dneva Največja pa je ljubezen.
SIlvester pravi, da ga je v prvem trenutku, ko ga je k sodelovanju nagovoril odgovorni urednik Tadej Sadar, obšel občutek notranje praznine in zadrege: »Kako veličino LJUBEZNI, izpisano z velikimi, črkami, izraziti v nekaj minutah.
V mislih sem preletel mnoge trenutke v življenju, v katerih se me je ta – Božja – LJUBEZEN močno dotaknila, še posebno v obdobju odraščanja, korenito posegla v moje življenje in ga v marsičem spremenila, v vseh nadaljnjih letih pa zvesto spremljala v različnih okoliščinah in življenjskih izzivih. Morda se včasih premalo zavedam, da mi je bil mnogokrat podarjen velik in enkraten dar spoznanja in doživetja polnosti Božje LJUBEZNI, na katerega nisem vedno ustrezno, z ljubeznijo odgovoril. To pa je imelo za posledico nastanek praznine, ki sem se je zavedel tisti trenutek v pogovoru z urednikom.
Odgovor na tovrstne zagate in okoliščine se mi ponuja v Pavlovi hvalnici Ljubezni, ko pravi: »Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In, če bi razdal vse svoje imetje in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine ...« (1 Kor 13,1–8).
Kaj je s to LJUBEZNIJO, še bolj nazorno pove apostol Janez, ko v prvem pismu jasno zapiše: »Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). In ob dejstvu, da je človek ustvarjen po Božji podobi, torej po podobi Boga, ki je Ljubezen, se pred nami v duhu Jezusove nove zapovedi razpre drugačen pogled na vsakega človeka in na človeštvo.
O Bogu, čigar bistvo je Ljubezen in ki se razkriva v občestvu vzajemne ljubezni Trojice, so poleg apostola in evangelista Janeza poglobljeno pisali nekateri cerkveni očetje: Gregor iz Nazianza, Atanazij iz Aleksandrije, Bazilij Veliki in Avguštin iz Hipona in pozneje še drugi karizmatiki in cerkveni učitelji in učiteljice. Pomenljiv je prispevek Riharda Svetoviktorskega (+ 1173), ko ugotavlja, da za obstoj polnosti ni dovolj vzajemna ljubezen, ampak mora biti tudi deljena. Vse stvarstvo s človeštvom nosi pečat trinitarične ljubezni, v kateri je vsaka stvar in vsak človek ustvarjen v medsebojni dar drugemu.
Pri razlagi Trojice Rihard poudarja: da bi bila ljubezen popolna, morata dva deliti ljubezen tretjega, in navaja: »Manj kot tri osebe si ne morejo deliti ljubezni ... O deljeni ljubezni upravičeno pravimo, da obstaja, če tretjo osebo skladno ljubita dve osebi v občestvu in če se občutja dveh oseb združita v eno v ognju ljubezni do tretjega.«
Chiara Lubich, ki je eden od karizmatikov v duhu Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, je v svojih razlagah večkrat poudarjala poklicanost vseh k edinosti po trinitaričnem vzoru, k edinosti, v kateri odseva pripravljenost posameznika, da v sebi iz ljubezni naredi praznino do te mere, da bi bližnjega lahko sprejel v celoti. To prej ali slej privede do vzajemnega odgovora v medsebojnih odnosih in približamo se uresničenju stavka iz očenaša, ki ga vsak dan molimo: »... kakor v nebesih tako na zemlji«.
In naj še končam s Chiarino mislijo: »Na koncu življenja pa bomo odnesli s seboj samo ljubezen!«
