Matjaž Merljak
Boštjan Smole
Meta Potočnik
Jože Faganel  (foto: Izidor Šček )
Jože Faganel | (foto: Izidor Šček )

Jože Faganel: Povezava med gledališčem in liturgijo je zelo velika ...

19.04.2022, 11:01 Nataša Ličen

Na veliko soboto smo se pogovarjali z Jožetom Faganelom, ki bo letos oktobra praznoval petinsedemdeseti rojstni dan. Slovenist in romanist, lektor v različnih gledališčih, nekdanji sodelavec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, upokojeni profesor na Akademiji za gledališče, radio in televizijo ter na Teološki fakulteti, ki je še do pred nekaj leti vodil najstarejšo knjižno založbo v Sloveniji, Celjsko Mohorjevo in bil tudi dolgoletni predsednik Društva hemofilikov Slovenije, saj s to boleznijo sobiva že vse življenje.

Pri založniškem delu sem posnemal svojega vzornika, Finžgarja, da si ljudje zaslužijo boljše. Torej, kakovostna in strokovna dela širokih področij.

Prav Jožetu Faganelu gredo precejšnje zasluge za danes uveljavljene drugačne pristope zdravljenja te bolezni ter pri opuščanju številnih predsodkov, tudi med zdravstvenim osebjem, do hemofilije. Pogovor v oddaji Naš gost pa smo začeli z osrednjim njegovim zanimanjem, posvetil ji je celotna poklicna leta, z besedo, pisano in govorjeno.

»Zanimanje za besedo, za dober govor izhaja iz radia. Kot otrok sem zaradi hemofilije večino časa preležal v postelji in poslušal radio, ki me je oblikoval. Nadvse rad sem poslušal radijske igre, ne samo otroške ampak tudi odrasle radijske igre. Pri tem sem se zelo vživel v igralce in si predstavljal njihov videz, tudi njihove kostume, scenografijo in to me je usmerilo v živo besedo

Vso pošto so pregledale takratne vodstvene strukture, ta množica še nekje ostaja, v naslednikih in vpliva na javno mnenje. To je danes rezultat naše nesrečne Slovenije.

»Kot študent sem bil vključen v branje Božje besede. Zanimiva je anekdota, ki se mi je zgodila v gledališču, ko sem velikemu slovenskemu igralcu Poldetu Bibiču proti koncu vaj, malo pred premiero, dal nasvet, pa je rekel: »Kako pa ti to veš, saj nisi igralec«!, in sem mu odgovoril: »Sem pa bralec Božje besede«. Povezava med gledališčem in liturgijo je zelo velika, če je iskrena in ne formalna.

Sodeloval sem tudi pri Akademskem pevskem zboru sv. Cecilije, ki je deloval pri frančiškanih na Tromostovju in pri katerem so peli danes pomembni ljudje, takrat študenti, bogoslovci, štirinajst poznejših duhovnikov, od tega trije škofje Glavan, Bizjak in pokojni Uran, ena poznejša klarisa, ki je postala predstojnica v Nazarjah, med drugimi tudi Lojze Peterle, pa kapucin Metod Benedik. Bili smo povezani študenti različnih smeri z bogoslovci in Cerkvijo. Ne razumem nekaterih tradicionalistov, ki zdaj vstajajo in tradicije sploh ne poznajo. Zdi se mi to tudi velika grožnja krščanstvu, ne modernost ampak zatekanje k formalizmom, ki jih ljudje, ki jih zdaj zagovarjajo, nikoli niso živeli.«


Vsebino je treba sporočati iz svoje notranjosti, to je bistveno.

Vsebina prihaja iz naše notranjosti.

»Seveda pri sporočanju paziš, če si na odru, pred občinstvom, na prav zavezano kravato, urejeno frizuro, čist glas in da besede izrekaš pravilno, ves čas pa si osredotočen na vsebino in da sporočilo prenašaš preko svojega značaja. Skušaš povedati nekaj zelo osebno, bralec berila na primer, mora najprej odkriti, kaj njega pri Božji besedi posebej nagovori.«

»Knjige so ohranile veliko vrednost in ko sem pred časom poslušal na nacionalnem radiu pogovor z neko mamico, ji je novinarka rekla, da nima nobenega smisla več imeti toliko slikanic doma, saj je zdaj vse posneto, in jih zato lahko da stran. Nikakor se tudi kot dedek ne strinjam s tem. Prepoznavam, kako pomembno je brati otrokom. Jim približati branje in knjigo. Zbuditi odnos do knjige je zelo pomembno in to je naloga staršev, zato branja zvečer ne more nadomestiti noben medij


Spomnim se, kako sva z g. Boletom skupaj na Družini pripravljala on Ognjišče, jaz pa Naše tromostovje. Imeli smo nenavaden vpliv na tisti prostor, ki je bil takrat prazen. Bole je izvrstno približal pastoralo mladim, mi pa smo bili sredi Ljubljane na Tromostovju tudi nekakšno jedro, ki je delovalo ravno v času Drugega vatikanskega koncila, ki smo ga vzeli za svojega in se ob novi liturgiji tudi usposabljali. Cerkev je takrat živela neko novo življenje.

Zatekanje k formalizmu ni prava pot.

»Cerkev je v nekakšnem krču. Globalno število aktivnih vernikov upada. Po drugi strani pa se uveljavlja neka nova religioznost, ki izhaja iz notranjega doživljanja ljudi in ki se jo morajo duhovniki šele naučiti vključiti v svoje strukture dela. V Franciji so brisali krščanske vrednote in to jim pušča zelo globoke rane, ki so se prenesle na celotno evropsko kulturo. Kar naenkrat je ostala brez identitete, brez zgodovine, brez korenin, se iskala, gledala levo in desno, na vzhod ali zahod, če se tako izrazim in zdaj vpeljuje neko novo duhovnost. Mislim, da ni druge poti, Evropa se bo morala okristjaniti iz misijonov. Veliko delo opravljajo misijonarji v svetu.«

»Sinteza med jezuiti in frančiškani se je znova udejanjila v papežu Frančišku, ki je kakor živi Kristus sredi nas. Kaže nam, pri svojih letih in izkušnjah, veselje do drobnih stvari v življenju. Zato gledam na papeža Frančiška kot na živ poseg Boga v naše življenje. Tisti, ki imajo pomisleke nad njegovim delovanjem, se mi smilijo.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš gost
Laris Gaiser (photo: Rok Mihevc) Laris Gaiser (photo: Rok Mihevc)

Vladimir Putin

Ruski predsednik Vladimir Putin je vrsto analitikov prisilil, da podvomijo v svojo strokovnost in znanje. Dan pred invazijo na Ukrajino še vedno ni bilo moč verjeti, da je tako tvegana poteza ...