Dr. Stanko Gerjolj: »Ko po padcu vstanem, se v meni prebudijo do takrat neznane moči.«

Svetovalnica | 15.04.2022, 10:08 Mirjam Judež

V tokratni oddaji smo z lazaristom, dr. Stankom Gerjoljem na veliki petek osmislili sporočila in premisleke tega dne. Poln je simbolike, kar kliče po razlagi ter povezavah z našim sedanjim načinom življenja in njegovim razumevanjem. Ko sprejmemo križ, stopimo v nek proces katarze, prečiščevanja. To se dejansko začne v povezavi z velikim petkom že na veliki četrtek. "Ta zadnja večerja ali skupni obed je namenjen pripravi človeka, skupnosti na to, da smo bolj povezani na veliki petek, po drugi strani pa se prav na veliki četrtek čistijo odnosi že v teh pogovorih med večerjo. Na zadnjo večerjo se je pri apostolih videlo, kdo je kdo. Odnosi so bili čisti. Res pa je, da to ni enkratno dejanje, kar smo videli že naslednji dan v vrtu Getsemani, ko so vsi apostoli zaspali. To je nek proces, ki ga ne moremo enkrat začeti in potem hitro končati. Je pa priprava, vstop v skupni obed, ko se skupaj pogovarjamo." Z lazaristom dr. Gerjoljem se je pogovarjala Nataša Ličen.

Kako sami vstopate v ta dan?

»Meni se zdi veliki petek vedno sestavni del življenja. Ves veliki teden je tako zanimivo oblikovan, kot življenje. Na cvetno nedeljo je veliko prazničnega, delimo polno vzhičenja, nekaj minut pozneje smo pa že v bolečini, v trpljenju. Nesoglasje med veseljem in bolečino se kaže že na cvetno nedeljo.«

Tisti, ki naše vere ne poznajo, nam radi očitajo, da v teh dneh »poveličujemo« Križanega, trpljenje, bolečino. Kako to razložiti?

»Meni se zdi, da živimo bolj smiselno, če skušamo integrirati ti dve razsežnosti: veselje in bolečino, trpljenje. Temu se ne izognemo. Če kdaj, potem danes vidimo, da je to še kako navzoče v svetu. V širšem smislu in v osebnem življenju. Če pogledamo veliki teden po cvetni nedelji, ko je še veliko slovesnosti, se malo umirimo v naslednjih treh dneh, potem pa imamo velikonočno tridnevje, ko na veliki četrtek skupaj jemo in se pogovarjamo, s tem se pripravljamo na veliki petek, takrat skupaj trpimo, na veliko soboto skupaj upamo, hrepenimo, na veliko nedeljo pa skupaj vstanemo. To je nek zelo naraven ciklus čutenja, ki ga v tem času in prostoru lahko zaslutimo, zaživimo, seveda pa to tudi nakazuje na tisto, kar nas presega.«

Ko v življenju sprejmemo vse situacije, je življenje globoko in lepo. Če želimo zaslutiti, doživeti veliko noč samo na veliko noč ob šunki, je to površinskost, če pa se podamo na veliki teden in smo skupaj, ko jemo, trpimo, upamo in hrepenimo, bomo začutili tudi velikonočno jutro kot lep, nov začetek, poln življenja.

Zakaj človek težko živi z obema razsežnostma?

»Če sprejmem trpljenje, čustva stabiliziram. Križ je edino znamenje, najbolj odprt simbol, kjer se stranice ne srečajo. Delimo si ga v veselju in v žalosti. Ko gledamo npr. nogometno tekmo, ko nekdo dá gol, razprejo roke, se veselijo, se objamejo. Križ je izhodišče najbolj globoke komunikacije v bolečini in v veselju. Križ še zdaleč ni samo znamenje trpljenja, je tudi znamenje veselja, sreče, polnosti, je pa res, če to dimenzijo bolečine sprejmemo, smo senzibilizirali vsa čustva. Otopimo takrat, ko ne sprejmemo bolečine. Vsaka skupnost (to vidimo tudi v teh razmerah) se je v bolečini bolj povezala kot v veselju. Kjer bolečine niso mogli sprejeti, tam pa skupnosti, družine razpadajo. Če se bojimo globine bivanja, življenje razpada, če pa iščemo smisel celostnega življenja v veselju in bolečini, se vezi krepijo, se bolj čutimo. Ta pot je pot velikega tedna.«

Če življenje živimo površinsko, ne prinaša radosti, ko so veseli trenutki, v veselju se ne znamo izraziti. In ko boli, ne znamo tega osmisliti.

»Če smo površinski, sebični v veselju, je to le površinsko veselje, ki ga težko začutimo v globini in običajno zelo hitro izzveni, sploh, če je pogojeno z ozadjem, ki ni čisto in pošteno. Bolečina nas prečisti. Da bolečina poveže, vidimo že pri križevem potu. Simon je pristopil k Jezusu, Veronika … Drži, da je bilo tudi v takih situacijah veliko agresivnosti, ki povzroča bolečino, po drugi strani je pa tudi veliko bližine. Pogosto v zgodovini smo videli, kako je neko skupnost, narod, širši življenjski prostor bolečina bolj povezala kot karkoli drugega«.

Križ vse prečisti …

»Ko sprejmemo križ, stopimo v nek proces katarze, prečiščevanja. To se dejansko začne v povezavi z velikim petkom že na veliki četrtek. Ta zadnja večerja ali skupni obed je namenjen pripravi človeka, skupnosti na to, da smo bolj povezani na veliki petek, po drugi strani pa se prav na veliki četrtek čistijo odnosi že v teh pogovorih med večerjo. Na zadnjo večerjo se je prepoznalo, pri apostolih, učencih videlo, kdo je kdo. Odnosi so bili čisti. Res pa je, da to ni enkratno dejanje, kar smo videli že naslednji dan v vrtu Getsemani, ko so vsi apostoli zaspali. To je nek proces, ki ga ne moremo enkrat začeti in potem hitro končati. Je pa priprava, vstop v to katarzo, skupni obed, ko se skupaj pogovarjamo. To je judovska pashalna večerja, ko so zaklali jagnje, ga pojedli. Pri vsaki maši molimo: glejte, Jagnje Božje, to jagnje je, kot poznamo iz teorij, grešni kozel, ki sprejme grehe sveta, grehe drugih. Človek se prav tukaj pokaže, da ni velik samo takrat, ko sprejme posledice svojega greha, ampak ko sprejme tudi posledice greha sočloveka, bližnjega. Za to se odloči Kristus, zato je ta pot po eni strani boleča, trpeča, po drugi strani pa je namenjena temu, da so odnosi bolj čisti in bolj življenjsko prečiščeni.«

Če se bojimo globine bivanja, življenje razpada, če pa iščemo smisel celostnega življenja v veselju in bolečini, se vezi krepijo, se bolj čutimo.

Veliko noč lahko dosegamo le, ko zberem pogum, da vstopimo v bolečino. Mnogi se skušamo za vsako ceno bolečini, trpljenju izogniti …

»To je čisto življenjsko. Tudi Jezusu v vrtu Getsemani najprej reče: Naj gre ta kelih mimo mene. To je naravna reakcija, ko človek začuti, da ga čaka nekaj bolečega. To izmikanje je potrebno, da telo lažje prenese, preživi bolečo situacijo, ki jo pričakuje. Po tem prvem občutku pa Jezus pravi: Vendar ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi. Začne sprejemati križ, integrirati bolečino na svojo življenjsko pot. To je nekaj naravnega, dobrega, ni pa dobro, da se ustavimo samo pri izmikanju. Tudi ko nas zadane bolezen, če skušamo živeti, kot da nič ni, je to slabo za naše zdravje. Šele ko sprejmemo resnico, bolečino, lahko začnemo delati na sebi in na spremembah.

Bolečina ni sama sebi namen. Je sestavni del življenja, ni pa to konec, kot smrt ni konec, ampak je prehod. Srečevanje z bolečino ni namenjeno neki pragmatiki, v smislu, da se bom z bolečino odkupil, da bom zanjo nagrajen. Bolečina nam bo veliko dala. Če bomo pogledali na življenje, kaj mi prinaša sprejemanje bolečine, bomo odkrili tudi veliko drugih razsežnosti, kaj življenje prinaša, ne samo, kaj mi jemlje.«

Bolečina je darilo, ko ji dovolimo, da spregovori, ko se ne skrijemo pred njo. So pa ljudje, ki zaradi bolečine vse življenje igrajo vlogo žrtve, se bolečine oklepajo, ker imajo občutek, da po vsem trpljenju pride nagrada.

»Ta vloga žrtve je v našem prostoru bolj navzoča kot marsikje drugje. Vlogo žrtve lahko igram le, dokler bolečine ne sprejmem. Ko jo sprejmem, nisem več žrtev. Včasih je ta korak kar težak. Vidim pri konkretnem svetovalnem delu, kako se nekdo navadi biti v vlogi žrtve in težko izstopi. Ko pa jaz bolečino sprejmem, sem to jaz in me ne boli več.

Kje se kaže pri Jezusu, da je križ resnično sprejel? Kaže se na celi poti, od njegovih padcev pod križem in vstajanj … Padec je nek trenutek, ko podležem, ko pa zopet vstanem, odkrijem življenjske moči, ki jih ne bi odkril, če ne bi padel. Padec v meni prebudi moči, ki so mi bile do takrat neznane. Znamenje sprejetosti trpljenja se pri Jezusu pokaže, ko sprejme pomoč tujca, Simona, ko sprejme Veronikin dotik. Simon kot moški je potreboval zunanjo spodbudo, da je pristopil na pomoč, kar moški velikokrat potrebujemo, Veronika je iz notranjosti čutila potrebo, da Mu pomaga. Simon je bolj delavec, aktiven, Veronika je tista, ki čuti. Ti dve dimenziji pomagata Jezusu nositi križ. Tista končna postaja sprejetosti s psihološkega vidika pa se pri Jezusu pokaže pri srečanju z materjo. Tam ni nobenega objemanja, tu dá Marija svojemu odraslemu sinu vedeti: Ti to zmoreš! Ko danes govorimo o ljubezni mater do otrok, je tista glavna dimenzija povezana tudi z bolečino: da ko odrasel otrok trpi, da mu dajo starši vedeti, da on to zmore. To je zdrav odnos med starši in odraslimi otroki. Odrasel otrok je sposoben nositi križ samostojno, zato je prav, da starši ne skačejo takoj na pomoč, saj mu s tem sporočajo, da ga imajo še vedno za otroka.«

Bolečine še nisem sprejel, ko tožim, ko o njej razlagam. Potem je pa enkrat dovolj …

»Ko sprejmem, osmislim bolečino, začnem iskati rešitve, začutim tudi smisel te bolečine. Če smem podeliti en primer, ki me zelo povezuje s tem trenutkom, ko Jezus sreča jeruzalemske žene. Takrat reče: Ne glejte več name, ampak nase in na svoje otroke. Usmeri pogled ven iz svoje bolečine in jo osmisli. Te žene so tam zato, da bi Jezusa potolažile, ampak one prejmejo tolažbo. Spomnim se primera, ko me je neka gospa, ki ji je umrl mož, star nekaj čez 40 let, prosila, če mu lahko pridem podeliti zakramente slovesa. Bilo mi je neprijetno. Pridem v bolnico, potrkam, pa me ta, h kateremu sem prišel, vpraša: Kako ste kaj? Pričakoval sem nekaj čisto drugega. Povabi noter, pove neko šalo, da bi me razveselil. Vidi se, kako je on integriral to bolečino. Mi bi ga morali tolažiti, razveseliti, pa nas je on. To je trenutek, ko smo pokazali, da bolečina ni sama sebi namen, da lahko damo iz te situacije veliko več, kot bi lahko dali v nekem površinskem veselju.

Padec je nek trenutek, ko podležem, ko pa zopet vstanem, odkrijem življenjske moči, ki jih ne bi odkril, če ne bi padel.