Matjaž Merljak
Boštjan Smole
Marta Jerebič
Dr. Drago Jerebic (foto: Tatjana Splichal )
Dr. Drago Jerebic | (foto: Tatjana Splichal )

Dr. Drago Jerebic: »Cerkev mora poskrbeti za razvezane!«

13.04.2022, 11:08 Mirjam Judež

Šesti dan radijskega misijona smo v Svetovalnici na daljavo gostili sprecialista zakonske in družinske terapije dr. Draga Jerebica, ki že 18 let dela kot terapevt, hkrati pa je tudi strokovni vodja Družinskega inštituta Bližina, poučuje na Teološki fakulteti, kjer je bil s strani študentov kar trikrat izbran za »naj profesorja«. Zanimiv pogovor je vodila Nataša Ličen.

Rodimo se z željo po sobivanju, potem pa se nekaj zgodi in lahko (p)ostanemo zelo sami.

»Svetovna raziskava pravi, da 96 % ljudi hrepeni po tem, da bi živeli v odnosu. Sesalci smo bitja, ki se najbolje pomirjamo v odnosih, sesalski mladiči ne preživimo, če ne poskrbijo za nas v prvem obdobju življenja. Prejšnji teden sem peljal diakone v Želimlje pogledat, kako delajo z mladimi in reče en diakon: »Presenečen sem, da so šli birmanci na postne duhovne vaje, pa jim ni bilo treba!« Če so stvari pripravljene tako, da nagovorijo naša temeljna hrepenenja, se bomo odzivali, tudi če nas neko razvojno obdobje nagovarja, da se moramo malo umakniti.«

Danes se bova pogovarjala o Cerkvi prihodnosti. Kako vi gledate na prihodnost?

»Če nam nekdo ponuja pesimizem, to ni privlačno. Če si v stiku z veselo novico, z odrešenjskim sporočilom, z milostnimi stvarmi in imaš še vseeno osnovo za pesimizem, si morda preveč zazrt v ta svet. Kristjani smo vedno v dilemi, koliko smo zazrti v ta svet in koliko v tistega »onkraj«. Če si preveč zazrt v ta svet, ti nepravičnost, krivice vzamejo nek elan, hkrati pa je nam, kristjanom, ki nam je cilj večnost, večkrat očitano, da se premalo angažiramo v tem svetu. Kakšna bo Cerkev jutrišnjega dne? Bo dovolj človeška, sočutna, dovolj blizu človekovemu hrepenenju? Ne pozabimo, da ne odrešujejo naša dobra dela, ampak milost. Mi potrebujemo Kristusa. Na vikendu za zakonce je pridigal duhovnik: »Dostikrat sprašujem Jezusa, o čem naj pridigam in Kristus mi vedno znova reče: o meni.« Tega vidika ne smemo pozabiti. Človeški in milostni del naj bosta v ravnovesju.«

Kako vi prepoznavate Cerkev, kakšna je ta skupnost?

»Koliko mladinskih programov je v župnijah, v Cerkvi: ministranti, animatorji, skavti, najrazličnejše druge skupine. En naš študent terapevt je delal magistrsko nalogo in se pozanimal, kdo dela z zakonskimi skupinami v Sloveniji. Ugotovil je, da zunaj Cerkve skoraj nihče. Zdaj imamo pravi bum te zakonske pastorale. Družina in življenje, Najina pot, Iskreni … Tega je hvala Bogu ogromno in gre za kakovostne programe. Ni naključje, da je zakonska, družinska terapija zrasla na teoloških, cerkvenih temeljih. Pomislimo na Karitas, tudi Radio Ognjišče. Koliko ljudi mi reče: Poslušam Radio Ognjišče, ker tam ni velikih konfliktov, ob poslušanju oddaj, glasbe ne postaneš tesnoben. Zdi se mi pomembno, kako bomo skupnost negovali tudi v prihodnje, ko bo duhovnikov manj. Takrat ob treba dati večjo odgovornost laikom, kar se sicer že dogaja.«

Kakšna bo Cerkev jutrišnjega dne? Bo dovolj človeška, sočutna, dovolj blizu človekovemu hrepenenju? Ne pozabimo, da ne odrešujejo naša dobra dela, ampak milost. Mi potrebujemo Kristusa.

Kaj reči ljudem, ki se jim zdi, da Cerkev uči eno, delo pa drugo. Mnogi, ki to očitajo, niso zadovoljni z občestvom, niso dobro sprejeti v župniji in se potem oddaljijo …

»Če kritiziram svoje sosede, povem s tem več o sebi ali sosedih? S kritiko najprej predstavim, kako vidim Cerkev, skupnost, svoje sosede ali koga tretjega. Veliko župnij vodijo starejši duhovniki, od katerih ne moreš pričakovati, kaj vse bodo naredili po človeški plati. Če smo iskreni, smo vsi grešni in nepopolni. Sv. Pavel reče: Duh je voljan, a meso šibko. Težava v Cerkvi je, da imamo zelo visoko postavljeno normo. Če imaš Kristusa za zgled, si takoj v zaostanku. Ljudje smo »narejeni« tako: nekdo je nekaj izjemnega naredil, pa hitro zaključimo: tako bi morali vsi živeti. Zelo hitro iz tega presežka naredimo normo, ki jo bo večina ljudi težko živela. Če se primerjamo s to normo, imamo vedno občutek krivde. Če je en najstnik »priden«, ne more biti to norma, ker je v najstništvu normalno, da se upiraš in ne ubogaš. Če damo takega najstnika za normo, takoj položimo v najstnike eno breme. Izziv: lahko živim v nepopolnem svetu, z nepopolno družino, sosedi in nepopolno Cerkvijo? Nebesa pridejo potem. Če bi bili mi že zdaj popolni, ne bi imeli niti potrebe po hrepenenju, po odrešenju. Pri kristjanih je zaznati nekaj t. i. občutka drugorazredništva, manjvrednosti, da smo žrtve. V ekonomskem svetu bi rekli, če ne napreduješ, avtomatsko nazaduješ. Tudi izvirni greh je hrib, na katerem stojiš. Če se ne pomikaš navzgor, se avtomatično pomikaš navzdol.«

Popolnost je ena velika past, tiha grožnja sodobne družbe, ki stremi k napredku, rasti, izboljšavam … Kot da to, kar smo ustvarili, nima nobene vrednosti.

»Psihološko lahko temu rečemo perfekcionizem, ki je rahel odmik. Sam sebi se ne čutim dovolj dobrega, kot bi moral neko svojo pomanjkljivost prikriti s popolno podobo. To dejansko pomeni, da nekje v sebi nisem sproščen in skušam kompenzirati s tem perfekcionizmom. Če se zavedaš, da si ljubljen, sprejet v družini, v skupnosti, si sproščen. Seveda se trudiš, da so stvari dobro narejene, če pa se čutiš ljubljenega še s strani Kristusa, greš še lažje k spovedi in priznaš svoje napake.«

Vsi smo grešni in nepopolni. Težava v Cerkvi je, da imamo zelo visoko postavljeno normo. Če imaš Kristusa za zgled, si takoj v zaostanku. Ljudje smo »narejeni« tako: nekdo je nekaj izjemnega naredil, pa hitro zaključimo: tako bi morali vsi živeti. Zelo hitro iz tega presežka naredimo normo, ki jo bo večina ljudi težko živela. Če se primerjamo s to normo, imamo vedno občutek krivde.

Tudi kristjani radi sodimo, češ: Kaj pa ta grešnik dela v Cerkvi?

»Včasih kdo reče: Si moreš mislit, da ta človek hodi v cerkev, pa poglej, kakšen je. Jaz rečem: Kakšen bi šele bil, če ne bi hodil v cerkev! Pri delu z razvezanimi sem slišal, kako jim je težko, a od njih sem se naučil eno pravilo, t. i. 11. zapoved: ne ukvarjaj se z drugimi, ne ukvarjaj se z bivšim/bivšo. Ne ukvarjajmo se s tem, zakaj so drugi v cerkvi. Lahko se vprašamo, če jim lahko kaj pomagamo, pa ne licemersko, farizejsko, tekmovalno. Ko se začne tekmovanje, zavist ali zgražanje, to ni od Sv. Duha. Nikoli ne vemo, kaj se v polnosti dogaja v drugem človeku, zato smo povabljeni, da ne sodimo drugih ljudi.«

V Svetem pismu beremo: »Če (ne) spravite na dan tisto, kar je v nas, vas bo tisto, kar vas spravite na dan odrešilo (uničilo).« Zakaj izpraševanje vesti?

»Bom začel psihološko. Kar tlačimo, odrivamo stran, smo primorani prisilno ponavljati. Še vedno bomo sužnji teh bremen, nerazrešenih vzorcev, zato je dobro imeti uvid, kaj se v nas dogaja, ker bodo te vsebine vedno znova pronicale v naših odnosih, skupnostih na plano. Beseda oprosti: če ti nekdo oprosti, ali če ti oprostiš, postaneš prost nečesa. Odveza: odvežeš se od nečesa, nisi več zvezan, si spet prost. Pa še odpuščanje: nekaj pustiš za sabo. Se nečesa osvobodiš. Odpreš se milostnemu delovanju. Je pa res, če ima nekdo težave z odpiranjem v medosebnih odnosih, z zaupanjem ali občutkom sramu, se ta oseba težje odpre na človeški ravni ali pri spovedi. Dobro je, da se spovedniki tega zavedajo, da imajo ljudje dobro izkušnjo s spovedjo. Da je spovednik človeško sočuten, hkrati pa še zakarmentalno milosten. Pri sv. spovedi doživimo razbremenitev in odpiranje temu milostnemu delovanju.«

Tistega, ki je v stiski, je treba povabiti bliže, ne pa ga odrivati. Človek naredi življenjsko odločitev, potem ga pa druga oseba zapusti … Mnogi se znajdejo v zadregi: kaj naj naredim s tem preostankom življenja? Kako naj ga živim? Če Cerkev ne bo imela posluha, odgovora za razvezane ljudi, se bodo oddaljili, ker se ne bodo počutili več sprejete in pomirjene v naših skupnostih.

V župniji imamo deljena mnenja o ločenih ...

»Vsem razvezanim rečem, da je dobro, da se pogovorijo z duhovnikom. Treba je poskrbeti za te ljudi, jim priti nasproti. Če je 35-letno gospo zapustil mož, zakaj bi bila ona kriva za to? Jaz sem odgovoren za svoje vedenje, nisem pa odgovoren za vedenje drugega. Kaj naprej narediti v življenju po razvezi? Vedno rečem: najprej se umirite, zaživite, poskrbite za otroke, fajn pa je, da ohranimo ali vzpostavimo odnos tudi s skupnostjo. Če se ti ljudje počutijo stigmatizirane, se bodo iz skupnosti izločili. Vesel sem, da imamo v Sloveniji skupnost Srce, skupnost razvezanih, ki jih vodijo jezuiti. Obstaja več teh skupnosti po Sloveniji. Duhovniki vam bodo najlažje svetovali, kako in kaj. Tistega, ki je v stiski, je treba povabiti bliže k sebi, ne pa odrivati. Če tega nismo izkusili, ne sodimo, ker ne moremo vedeti, kako je to težko. Človek naredi življenjsko odločitev, potem ga pa druga oseba zapusti … Mnogi se znajdejo v zadregi: kaj naj jaz s tem preostankom življenja naredim? Kako naj ga živim? Če Cerkev ne bo imela posluha, odgovora za take ljudi, se bodo oddaljili, ker se ne bodo počutili več sprejete in pomirjene v naših skupnostih.«

Cerkev 3. tisočletja bo vključujoča, če se bomo učili bližine. Kje lahko začnemo?

»To je v nas položeno, želimo si biti blizu drugim, dojenček bo zelo protestiral, če mame ne bo blizu. Večina mam si želi imeti otroke blizu in ni najlepši dan, ko gredo otroci od doma, čeprav razumemo, da morajo iti. Težava pa je, če je moje primarno, zgodnje izkustvo tako, da mi bližina ni bila prijetna, ampak obremenjujoča, celo povezana s strahom otroka. V nas se pojavi dvojnost. Hrepenimo po bližini in se ji hkrati izmikamo. Zelo pomembno je, da odnose, bližino posvečujemo, blagoslavljamo, delamo lepo, da je ne onesnažujemo, ne obremenjujemo bližine, teh odnosov. Na eni strani je fajn, da smo čimbolj pristni, človeško sočutni in avtentični, hkrati pa močno zasidrani v zakramentalne, milostne stvari. Da smo od tega sveta, hkrati pa se zavedamo, da smo narejeni še za nekaj več.«

Vabljeni k poslušanju pogovora.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Radijski misijon 2022
Laris Gaiser (photo: Rok Mihevc) Laris Gaiser (photo: Rok Mihevc)

Vladimir Putin

Ruski predsednik Vladimir Putin je vrsto analitikov prisilil, da podvomijo v svojo strokovnost in znanje. Dan pred invazijo na Ukrajino še vedno ni bilo moč verjeti, da je tako tvegana poteza ...