Slavi Košir
Marko Zupan
Meta Potočnik
Leon Marc, duhovnika Mitja Markovič, Slavko Rebec in voditeljica Nataša Ličen (foto: Jakob Čuk)
Leon Marc, duhovnika Mitja Markovič, Slavko Rebec in voditeljica Nataša Ličen | (foto: Jakob Čuk)

Mitja Markovič: »Ko se začutimo v ranljivosti, postanemo nežni drug do drugega.«

08.04.2022, 23:32 Mirjam Judež

Šesti večer radijskega misijona so oblikovali msgr. Slavko Rebec, generalni vikar škofije Koper, Mitja Markovič, duhovnik v Šentjurju pri Celju, človek narave, zaljubljen v gore in pa Leon Marc, diplomat, publicist, veleposlanik, mož, oče in avtor več knjig. Misel je tekla o poteh do Boga in soljudi ter Cerkvi 3. tisočletja. Pogovor je vodila Nataša Ličen.

Ko govorimo o pripadnosti, o Cerkvi 3. tisočletja in sinodi, si mislimo verniki, krasno, z veseljem bom povedal, kakšno Cerkev si želim. Kaj bi pa rekli duhovniki, škofje, kakšne vernike si želite vi?

Leon: »Zanimivo izhodišče. Občutek pripadnosti ni nekaj, kar bi si želeli samo kristjani. Ta postmoderna družba, ki sili v individualizem in ga je pripeljala do skrajnosti, močno išče pripadnost. Včasih gre to v napačne smeri (populizem), toda ljudje so spet začeli ceniti različne pripadnosti, na več ravneh. V Cerkvi je bil občutek pripadnosti v času prejšnjega režima zelo razvit, dragocen je še danes, morda ga nekoliko preveč čuvamo sami zase. Bolj bi ga morali podeliti z drugimi, oddaljenimi. Ta izraz »oddaljeni« morda preveč oddaljuje oddaljene. V Cerkvi morda danes vsaj pri nedeljnikih pripadnost še obstaja, ga je pa treba bolj podeliti z drugimi. Smo majhna občestva, ki pa so odlični laboratoriji za rast občestev. Morajo pa se ta mala občestva malo bolj odpreti, da bodo še drugi deležni tega občutka pripadnosti.«

Slavko: »Pred oddajo sva se pogovarjala z Leonom, da je bilo najino skupno duhovno izročilo Stržišče v okviru gibanja Pot. Vinko Kobal je pogosto poudarjal pripadnost Jezusu. To je danes še bolj izzivalno, kot je pripadnost ustanovi.«

Mitja: »Med vernimi kristjani se dogaja neka transformacija načina pripadnosti. Pripadnost ti daje zunanje okolje. Včasih je nekaj pomenilo to, da si kristjan, da si šel k maši, si na to ponosen … To je oblika družbenega statusa. Zdaj mora pa iz te zunanje potrditve priti kristjan k notranji potrditvi. Najti moramo pripadnost znotraj nas in potem ponosno delovati navzven. Skavti imamo dobro izkušnjo, saj navzven izkazujemo simbolno pripadnost s skavtskim krojem, rutico. Ko sem prišel k skavtom, sem šel čez Maribor neizmerno ponosen s skavtsko srajco, rutico. Podobno, kot si gasilci s ponosom oblečejo uniformo ali člani nogometnega kluba svoj dres. Simbolna govorica je strašno pomembna. Tu imamo še dosti rezerve in premisleka, kaj nam lahko pomaga k notranjemu občutku pripadnosti. Z mladimi animatorji gremo skozi mesto z oratorijskimi majicami in smo ponosni na to, ker je fino biti skupaj, imamo občutek, da delamo nekaj dobrega, lepega, se imamo fajn, pa še Jezusa imamo radi. In smo ponosni na to!«

Slavko: Križ se danes najde v ušesu, na vratu, na obleki marsikakšnega mladega človeka ne kot simbol, ampak modni dodatek. Če gre za zunanja znamenja brez pripadnosti, so ti simboli prazni.

Slavko in Mitja, ali koga zanima, kako se počutijo duhovniki, kako zmorete prenašati gorje?

Slavko: »Doživljam zelo veliko pozornost in občutljivost laikov do mene, duhovnika. Ali imam srečo ali pa sem obdan s takimi ljudmi. Enako sem doživljal kot kaplan, kot župnik, sedaj tu, na škofiji, tudi, ko sem bil v tujini. Ves čas so bili ljudje, ki so se zanimali, te vprašali, kako si, med njimi je bilo največ mladih. Večkrat dobim klic z iskrenim zanimanjem, kako sem. Občutek imam, če bi jutri prišel v duhovno ali materialno stisko, da je nekaj ljudi, na katere se lahko obrnem in bi dobil več, kot bi potreboval.«

Mitja: »Res se čutim kot del občestva, čutim »puščice« v obe smeri, kar se tiče potrditve, pohvale, pozornosti, je pa verjetno res, da podzavestno tudi mi delujemo tako, da lahko tako doživljamo. To doživljam kot eno veliko milost. Če si veliko v stiku z mladimi, mentalno ostaneš mlad. Star sem 45 let in sem mlad, ostajam v stiku z govorico mladih, digitalnimi mediji. Nikoli se ne čutim, da sem jaz zgoraj (nekaj več), mladi spodaj. Skupaj smo, vsi na kupu, nekam gremo skupaj in to je zame Cerkev, ideal.«

Leon: »To sta dva zelo odrešena duhovnika. Danes ni enostavno biti duhovnik. Časi so danes zmedeni. Mislim, da duhovniki niso bili vzgajani za te čase. Nekaterim to vseeno uspeva. Kljub temu, da so časi težki, že dolgo ni bilo tako odličnih časov za biti duhovnik v pravem pomenu besede. Tipičen župnik mora biti psihoterapevt, socialni delavec, gradbeni inženir. Tisto, kar ljudje danes najbolj potrebujejo, pa je, da je duhoven človek.«

Vabljeni k ogledu ali poslušanju večernega pogovora.

Leon, vi kot diplomat veste, kako pomembna je simbolna govorica, simbolika je močna, zgoščena. Zakaj nas je kristjane včasih sram pokazati verižico s križem, jo raje skrijemo za ovratnik?

Leon: »Mi smo bili vzgajani, da je en svet v našem krščanskem občestvu, drugi pa zunaj njega. V današnjih generacijah te meje ni več. Najstnikom se zdi popolnoma normalno, da greš v cerkev (ne govorim, da ne dvomijo in se ne upirajo), ne vidijo, česa bi se morali sramovati. Zahodni svet je glede tega veliko bolj svoboden, odprt, čeprav je po drugi strani tudi res, da se v tipičnem zahodnem svetu soočamo z ignoranco, ki nima niti osnovnih znanj, kaj pomeni, ko stopiš v cerkev. Z nekim agresivnim sekularizmom odklanja vse, kar je povezano s krščansko religijo. Tega nasprotovanja je nekaj tudi v družbah, ki so živele svobodno, res pa je, da se vendarle v tem zahodnem svetu ljudje naše generacije lažje označujejo za kristjane. Še vedno je nekaj te napetosti med Teodozijevim konceptom Cerkve, kjer bi radi svet okrog sebe naredili po meri nas, nasproti tega pa so sol, luč in kvas, kar deluje od znotraj ven. Danes smo govorili o Ukrajini. Ko so kamere pred leti prikazale ruskega predsednika Putina pri obredih v pravoslavni cerkvi, je to na mnoge naredilo velik vtis. Nekomu je zelo enostavno iti v cerkev in se na televiziji, nazven pokazati, da je z dušo prisoten pri nekem obredu. Tu je veliko fasade.«

Slavko: »Ni vsako znamenje že simbol. Simbol rabi mojo notranjo pripadnost. Simbol mora biti resnica. Križ se danes najde v ušesu, na vratu, na obleki marsikakšnega mladega človeka ne kot simbol, ampak modni dodatek. Ta notranja pripadnost se izrazi z nekimi simboli. Če gre za zunanja znamenja brez pripadnosti, so ti simboli prazni.«

Slavko: Bog ne išče tvoje popolnosti, ve, kaj pomeni imeti ranjene roke, prsi, zato te sprejema s tvojimi ranami.

Ne moreš nekoga prisiliti, da bi pripadal Cerkvi. To je treba privzgojiti. Na kakšen način?

Leon: »Krščanstvo ni zgolj religija, je odnos z Bogom, v tem se razlikuje od nekaterih religij. Ne gre za daj-dam koncept, če bom dober, bom nagrajen, ne gre za tekmovanje z božanstvom. To je bistveno in nas loči od golega moralizma. Morala mora slediti iz odnosa z Bogom in ne obratno.«

Mitja: »Sem vzgojitelj, veroučitelj, skavtski voditelj. Vzgoja k miroljubnosti je kar ključna stvar. To se vedno dogaja v resničnem življenju, ne moreš tega teoretično razložiti. Ponotranji se, ko skupaj živimo, ko smo cel dan skupaj na oratoriju ali na skavtskem taboru, ko smo na poti, ko gremo skupaj na romanje, ko nekaj časa preživimo skupaj, ko se pokažemo hote ali nehote v svoji popolnosti in nepopolnosti, takrat se lahko začnemo pogovarjati o tem. Ko vsi začutimo drug drugega v ranljivosti, postanemo nežni drug do drugega. Ko vidim, kolikokrat sem luzer, mi spodleti, ko tolikokrat naredim drugače kot pridigam in to priznam, spoznam, je to ključno.«

Duhovnik Slavko Rebec
Duhovnik Slavko Rebec © Izidor Šček

Kako gojiti to pristno krščanstvo? Oba sta pri skavtih, se mladi ozrejo k vama, ko kaj poči, kako se bo odzval duhovnik?

Slavko: »Šola je vzgojno-izobraževalna ustanova. Določene stvari je treba pojasniti, ampak vzgoja se dogaja sredi življenja, v življenjskih situacijah. Vsem odraslim je najtežje (tu smo duhovniki v isti situaciji) najti čas za biti z mladimi, tudi z odraslimi, živeti, čakati, da se pojavi tisti trenutek, da odreagiraš v evangeljskem stilu, ne pa s preglasovanjem, kdo bo koga ali z avtoriteto. Tu nas vse malo izdaja potrpežljivost, čas, ker smo vsi naravnani na učinkovitost, veliko je treba povedati, zorganizirati. S tem lahko zagotovimo neko poslušnost, ubogljivost, solidarnost, vprašanje pa, če na ta način vzgajam za pripadnost, soodgovornost, miroljubnost. V miroljubnosti ni fajn, da te nekdo nadvlada, pa četudi je to šef.«

Mitja: »Še eno oteževalno okoliščino imamo: individualizem. Ni sinoda, da povemo svoje želje glede Cerkve in jih bodo upoštevali. Ne gre za moje želje. Bistvo je, da se pogovarjamo in iščemo, kaj Sv. Duh želi, da se z nami dogaja.«

Pred nami so največji prazniki in tisti, ki ne poznajo naše vere, nam očitajo, da poveličujemo trpljenje, križ. Kako razložiti, da temu ni tako?

Slavko: »Ne slavimo križa, temveč občudujemo Križanega, osebo. Meni osebno je zelo ljubo, če imamo na stenah upodobitev Jezusa, ne samo križa. Včasih zaročencem, ki jih poročim, podarim podobo Sv. Družine, ne križa. Križ je za nas, kristjane dragoceno sporočilo, a je še vedno orodje mučenja in smrti, ki ga je Jezus sprejel in odrešil. Neprisiljeno in prostovoljno je sprejel tudi to pot. Dostikrat rečem: ko si pičen od trpljenja, poglej na Križanega in se spomni, da je On izkusil isto. Bog ne išče tvoje popolnosti, ve, kaj pomeni imeti ranjene roke, prsi, zato te sprejema s tvojimi ranami.«

Poslušalec France je izpostavil, da so v naši Cerkvi določene stvari preživete in bi jih bilo treba posodobiti.

Slavko: »Dijaki 3. letnikov so v kritičnem obdobju. Takrat radi naštejejo mejne moralne primere. Poskušam pojasniti, da ne smemo začeti debate na izjemnih primerih, ampak je dragoceno pogledati temeljna izhodišča. Vprašajo: splav je greh, kaj pa, če je bilo dekle posiljeno? Poglejmo najprej, katera so temeljna izhodišča, da bomo lahko presojali mejni primer, sicer glasujemo samo po občutku. Če začnemo razmišljati o svetosti življenja, o grehu, kar naenkrat ugotovimo, da lahko en konkretni primer razrešimo drugače, kot je splošno načelo, je pa splošno načelo dragoceno. Splošno načelo je, da vozimo po desni strani. Če je tam pešec, bom zapeljal na sredino, na levo, mejni primer bom razrešil, ne bom pa povozil načela. Nobeno od načel, ki jih je postavil Jezus, ni preživeto, še več, to so univerzalna načela.«

Leon: »Če pogledamo pripravo na zakrament sv. birme in famozni spisek 130 vprašanj in odgovorov. Ko sem to videl pri hčerki, sem videl, da gre za povsem ista vprašanja, kot sem jih imel jaz, ko smo se pripravljali na birmo. Nekateri pravijo, važno, da se to naučiš na pamet, razumeli bodo že kasneje. Tega »kasneje« ne bo, ker takrat mladi že odpadejo od Cerkve. Tu bi morali narediti več katehez, tudi za odrasle. Na področju kateheze res pride do oddaljitve od Cerkve preprosto zato, ker ljudje dozorijo na intelektualnem nivoju, njihovo razumevanje duhovni plati vere pa ne dozori do take mere in pride do nesoglasja, ki je eden glavnih razlogov za odhod, oddaljitev od Cerkve. Kako mlade obdržati? Skozi katehezo, pa tudi skozi neke druge načine življenja v župniji, približevanja.«

Mitja: »Cerkev kot velika institucija v resnici caplja malo zadaj, Cerkev vedno odgovarja malo za nazaj. Je kot letalonosilka, ki se počasi obrača.«

Leon, v zadnjem romanu Male in velike katedrale so junaki, ki se borijo tudi s samoto in izzivi današnjega časa.

Leon: »Veliko odličnih duhovnikov je bilo v mojem življenju, videl sem pa tudi duhovnike v stiski. Dostikrat smo v naši kulturi videli preveč duhovnikov kot super ljudi, ki nimajo težav, niso osamljeni … Želim naslikati sliko, ki je včasih tudi boleča, ni vse rožnato. Ni vedno naše življenje takšno, da bi si zaslužilo članek v katoliški reviji, ampak tudi to življenje je treba prikazati. Nismo specialisti za trpljenje, ampak ga prenašamo, ima nek smisel in o tej realnosti, o kateri se mi zdi, da premalo govorimo (sploh na literaren način), sem želel spregovoriti. Duh v knjigi je upajoč.«

Tako lepo mi je bilo v Krškem, ko smo imeli v župnišču preprosto kapelico, kjer sem se večkrat pogovarjal, tudi prepiral z Jezusom. V naravi, na kolesu, v gorah se res velikokrat kaj zmenim z Jezusom, doživim marsikateri preblisk, kaj naj povem, napišem ali naredim. Včasih je težko, kaj ne uspe, pa Jezusu med potjo o tem razlagam. Na teh gorskih poteh imam čas za molitev, meditacijo, to so zelo dragoceni trenutki in so veliko več kot šport.

Ali lahko živimo raj že na tej zemlji ali moramo počakati na nebesa?

Slavko: »Sam lahko mirne duše rečem, da sem pred 10 leti pojem večno življenje kot nekaj lepega, idealnega, postavljal zelo v prihodnost, v nebesa, po smrti. Vedno mi je nekaj manjkalo. Kaj je meni razbistrilo ta pojem? Branje besedila papeža Benedikta, ki je bi še kardinal. Tako preprosto in jasno je povedal, da večno življenje ni stvarnost prihodnosti, večno življenje je zdaj, začnem ga prejemati s svojim krstom, je razsežnost mene na zemlji. Ko sem to premislil, se je pri meni odprla še ena nova dimenzija vere, vrednosti odnosa Jezusa Kristusa in vrednosti zakramentov samih na sebi. Vsak zakrament, ki ga obhajam, je transfuzija večnega življenja. In kako premišljeno je v Cerkvi, da so te transfuzije postavljene na prelomne točke življenja. Ko se ti v biološkem življenju dogaja nekaj pomembnega, je zraven še druga razsežnost večnega življenja, da se celotnim, duhovnim bitjem tudi nekaj dogaja. To je zame neprecenljivo. Nenazadnje: ko Jezus odgovarja apostolom na tisto vprašanje, kaj bodo dobili, ker so šli za Njim, pove, da bodo imeli že tu na zemlji nekaj od tega. Tudi jaz dnevno izkušam, da imam zaradi občestva, v katerem živim, »profit«. Povrh pride pa še nagrada, ko se to življenje izteče.«

Mitja: »Velikokrat citiram, da ne gre za to, da moramo tu nekako preživeti, da pridemo potem v nebesa. Vodilni stavek je: »Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.« Že tu. Vse, kar nam je tu dano, v materialnem smislu (starši, ljubeči sodelavci, okolje), vse to nam Bog podarja. Ko se soočam s svojimi padci, slabostmi, grehom, spoznanjem, da tega ne morem izbrisati, potem me Bog objame s svojim odpuščanjem. To so že trenutki nebes. Enako birma, Sv. Duh. Gre za velike usodne odločitve, ki so pred mladim človekom. Kaj, če zavozim? Ravno zato prihaja naproti Sv. Duh, da mi pomaga že tu na zemlji.«

Mitja Markovič
Mitja Markovič © izidor Šček

Veliko ljudi pride k velikonočnemu žegnu, čeprav duhovnosti ne živijo. Kako napolniti praznike?

Leon: »V teh zelo zmedenih časih se ukvarjamo z manj pomembnimi stvarmi. Bolje bi bilo, da se osredotočimo na bistvo in napolnimo praznike s tem, kar je pomembno.«

Slavko: »Duhovniki in katehisti smo izzvani, da izročila povemo v današnji govorici, da nagovorimo današnjega človeka. Tu pa je prošnja duhovnika laikom, da ne bi bil odgovor na poskus drugačne razlage odklonilen.«

Mitja: »Ključna stvar je, da kristjani drugim pokažemo čim več stičnih točk te življenjske povezanosti med tem, kar verujemo, kar praznujemo, obhajamo in med tem, kar živimo. Da gre za preplet, odmev, da ni vera neka ločena sfera za velikonočni čas in nedeljo, ampak je nekaj, kar jaz živim. Naj se vsaj malo vidi na moji faci, na mojih odnosih, reakcijah, da sem Jezusov, da sem odrešen, da sprejemam od Jezusa to, kar nam daje, da bi živeli v polnosti.«

Kje napolnjujete svoje vrelce?

Leon: »Lahko je pero, družina, na koncu koncev je en sam vir, ki daje vsemu temu pravi okus.«

Mitja: »V odnosih. Svoje poslanstvo sem odkril v odnosih med ljudi, kjer sem videl, da je super imeti rad Jezusa, od tod izvira želja, da drugim pomagam pokazati pot na različne načine: v občestvu, ko skupaj živimo Cerkev, pa tudi v zelo osebnem odnosu z Jezusom. Tako lepo mi je bilo v Krškem, ko smo imeli v župnišču preprosto kapelico, kjer sem se večkrat pogovarjal, tudi prepiral z Jezusom. V naravi, na kolesu, v gorah se res velikokrat kaj zmenim z Jezusom. Včasih grem načrtno sam v hribe in ko hodim, se srčni utrip dvigne in doživim marsikateri preblisk, kaj naj povem, napišem ali naredim. Včasih je težko, kaj ne uspe, pa Jezusu med potjo razlagam. Na teh gorskih poteh imam čas za molitev, meditacijo, to so zelo dragoceni trenutki in so veliko več kot šport. Je pa tudi šport, ki ga zelo rabim.«

Slavko: »Lepo je iti na pomol, gledati čez morje in doživljati veličino Stvarstva. To je neka razsežnost, ki je do svojega življenja na morju nisem poznal. Za hribe nisem, ker imam vrtoglavico. Vir moje moči, življenja je Jezus Kristus, ki pa ga sam ne doživljam tako zelo skozi eno poglobljeno meditacijo. Sem človek kratkih meditacij in kratkih molitev, doživljam ga skozi odnose z ljudmi, skozi pogovore, ko sem postavljen pred take izzive, kot je npr. spoved. Na začetku vedno pogovor izročim v Božje roke in kar pride nek navdih. Meni Bog govori, se mi na poseben način razodeva v odnosu z ljudmi, tako doživljam Njegovo bližino.«

Vabljeni k ogledu ali poslušanju večernega pogovora.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Radijski misijon 2022
Zaščita otroka v maternici (photo: Pixabay) Zaščita otroka v maternici (photo: Pixabay)

Za rešitev matere ni treba usmrtiti otroka

Zgodba hrvaške mamice, katere otroku so v 24. tednu nosečnosti odkrili tumor v glavi, ima zelo velik odmev v javnosti. Na Hrvaškem so ji splav zavrnili, opravila naj bi ga v Sloveniji.