Papež pri Urbi et Orbi: »Pustimo, da Kristusov mir vstopi v naše življenje!«

Novice | 17.04.2022, 14:00 Robert Božič

»Naj bo mir za trpinčeno Ukrajino, ki jo tako hudo preizkušata nasilje in uničevanje krute in nesmiselne vojne, v katero je bila potegnjena. Nad to strašno nočjo trpljenja in smrti naj skoraj vzide nova zarja upanja! Naj izberejo mir. Naj nehajo kazati mišice, medtem ko ljudstvo trpi. Prosim, prosim, ne navadimo se na vojno, vsi se zavzemimo, da naglas prosimo za mir, z balkonov in po ulicah! Tisti, ki so odgovorni za narode, naj prisluhnejo ljudskemu kriku po miru!«

S temi besedami  je opoldne papež Frančišek nagovoril vse zbrane romarje in vse, ki so mu prisluhnili v prenosu prek televizije, radia in spleta.

Vatican News poroča, da se je na s soncem obsijanem Trgu sv. Petra zbralo 100.000 romarjev, papež pa pri dopoldanski maši tako kot prejšnja leta ni imel pridige, ampak je daljše govoril ob 12. uri, ko je prebral tradicionalno velikonočno poslanico, ki ji je sledil blagoslov "Urbi et Orbi".

Sporočilo Urbi et Orbi papeža Frančiška v prevodu br. Mirana Špeliča OFM, objavljamo v celoti:

Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno veliko noč!

Jezus, Križani, je vstal! Prihaja med tiste, ki ga objokujejo, zaprti v hiši, polni strahu in stiske. Prihaja mednje in jim reče: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19). Pokaže rane na rokah in nogah, rano na prsni strani: ni privid, je prav on, isti Jezus, ki je umrl na križu in je bil v grobu. Pred nejevernimi pogledi učencev ponovi: »Mir vam bodi!« (21).

Tudi naši pogledi so nejeverni na to veliko noč med vojno. Videli smo preveč krvi, preveč nasilja. Tudi naša srca so se napolnila s strahom in stisko, medtem ko se je toliko naših bratov in sester moralo zapreti v zaklonišča, da se obvarujejo pred bombami. Kar težko nam je verovati, da je Jezus resnično vstal, da je resnično premagal smrt. Ali pa se nam to samo dozdeva? Je to plod naše domišljije?

Ne, ni privid! Danes bolj kot kadarkoli odmeva velikonočno oznanilo, ki je tako pri srcu krščanskemu vzhodu: »Kristus je vstal! Resnično je vstal!« Danes ga bolj kot kadarkoli potrebujemo ob koncu tega postnega časa, za katerega se zdi, da se noče končati. Na plečih imamo dve leti pandemije, ki sta nas boleče zaznamovali. Prišel je trenutek, da počasi skupaj pridemo iz predora, naberemo moči in vire ... Pa nasprotno dokazujemo, da v nas še ni Jezusovega duha, da je v nas še zmeraj Kajnov duh, ki ne gleda na Abela kot na brata, ampak kot na tekmeca in razmišlja, kako bi se ga znebil. Potrebujemo Križanega vstalega, da bi verovali v zmago ljubezni, da bi upali v spravo. Danes bolj kot kadarkoli potrebujemo njega, da pride med nas in nam spet reče: »Mir vam bodi!«

Samo on lahko to stori. Samo on ima danes pravico, da nam oznani mir. Samo Jezus, ker nosi rane, naše rane. Njegove rane so dvakrat naše: naše, ker smo mu jih zadali mi s svojimi grehi, s svojo trdosrčnostjo, z bratomornim sovraštvom; in so naše, ker jih on nosi za nas, ker jih ni izbrisal s svojega poveličanega telesa, ker jih je hotel ohraniti, jih nositi na sebi za zmeraj. So neizbrisni pečat njegove ljubezni do nas, nenehna priprošnja, da bi jih nebeški Oče videl in se usmilil nas in vsega sveta. Rane na telesu vstalega Jezusa so znamenje boja, ki ga je bojeval in v katerem je zmagal za nas, in to z orožjem ljubezni, da bi mi mogli imeti mir, biti v miru, živeti v miru.

Ko gledamo te poveličane rane, se naše nejeverne oči odprejo, se naša zakrknjena srca odprejo in pustijo noter velikonočno oznanilo: »Mir vam bodi!«

Bratje in sestre, pustimo, da Kristusov mir vstopi v naše življenje, v naše domove, v naše dežele.

Naj bo mir za trpinčeno Ukrajino, ki jo tako hudo preizkušata nasilje in uničevanje krute in nesmiselne vojne, v katero je bila potegnjena. Nad to strašno nočjo trpljenja in smrti naj skoraj vzide nova zarja upanja! Naj izberejo mir. Naj nehajo kazati mišice, medtem ko ljudstvo trpi. Prosim, prosim, ne navadimo se na vojno, vsi se zavzemimo, da naglas prosimo za mir, z balkonov in po ulicah! Tisti, ki so odgovorni za narode, naj prisluhnejo ljudskemu kriku po miru. Naj poslušajo vznemirljivo vprašanje, ki so ga zastavili znanstveniki pred skoraj sedemdesetimi leti: »Ali bomo uničili človeški rod ali se bo človeštvo znalo odpovedati vojni?« (Izjava Russel-Einstein, 9. julij 1955).

V srcu nosim vse številne ukrajinske žrtve, milijone beguncev in notranjih razseljencev, razbite družine, ostarele, ki so ostali sami, razbita življenja in porušena mesta. V očeh imam pogled otrok, ki so postali sirote in ki bežijo od vojne. Ko jih gledamo, ne moremo, da ne bi zaznali njihovega krika bolečine, skupaj s krikom toliko drugih otrok, ki trpijo po vsem svetu: tistih, ki umirajo od lakote ali pomanjkanja zdravljenja, tistih, ki so žrtve zlorab in nasilja, in tistih, ki so jim odrekli pravico do rojstva.

Med vojnimi bolečinami pa ne manjka niti opogumljajočih znamenj, kot so odprta vrata tolikih družin in skupnosti, ki po vsej Evropi sprejemajo begunce. Ta številna znamenja ljubezni naj postanejo blagoslov za našo družbo, ki jo včasih kvarita sebičnost in individualizem, in naj prispevajo, da bi postala gostoljubna za vse.

Konflikt v Evropi naj nas naredi še bolj skrbne vpričo drugih napetih okoliščin, trpljenja in bolečine, ki zadevajo preveč pokrajin sveta in jih ne moremo in nočemo pozabiti.

Naj bo mir za Bližnji vzhod, ki ga že dolga leta trgajo delitve in spori. Na ta slavni dan prosimo za mir v Jeruzalemu in mir za vse, ki ga ljubijo (prim. Ps 122), kristjane, jude in muslimane. O da bi mogli Izraelci, Palestinci in vsi prebivalci svetega mesta skupaj z romarji izkusiti lepoto miru, živeti v bratstvu in svobodno pristopati na svete kraje v vzajemnem spoštovanju pravic slehernega.

Naj bo mir in sprava za ljudstva Libanona in Sirije ter Iraka, še posebej za vse krščanske skupnosti, ki živijo na Bližnjem vzhodu.

Naj bo mir tudi za Libijo, da bo našla trdnost po letih napetosti in za Jemen, ki trpi v od vseh pozabljenem sporu, ki nenehno povzroča žrtve; naj pred dnevi podpisano premirje vrne prebivalstvu upanje.

Vstalega Gospoda prosimo za dar sprave za Mjanmar, kjer se še odvija dramatičen scenarij sovraštva in nasilja; in za Afganistan, kjer se ne umirjajo nevarne družbene napetosti in kjer dramatična humanitarna kriza trpinči prebivalstvo.

Naj bo mir za vso afriško celino, da bi se prenehalo izkoriščanje, katerega žrtev je, in prelivanje krvi, ki ga sprožajo teroristični napadi, še zlasti na področju Sahela; naj marveč sreča oprijemljivo podporo v bratstvu med narodi. Etiopija, ki jo je prizadela huda humanitarna kriza, naj najde pot dialoga in sprave, naj se preneha nasilje v Demokratični republiki Kongo. Naj ne ostanejo brez molitve in solidarnosti prebivalci vzhodne Južne Afrike, ki so jih prizadele uničujoče poplave.

Vstali Kristus naj spremlja in pomaga ljudem na ameriški celini, ki se jim je v teh težkih časih pandemije v nekaterih primerih poslabšal socialni položaj, ki ga še dodatno ogrožajo kriminal, nasilje, korupcija in trgovina z mamili.

Vstalega Gospoda prosimo, naj spremlja pot sprave, po kateri hodi katoliška Cerkev v Kanadi skupaj z avtohtonimi ljudstvi. Naj Duh Vstalega Kristusa ozdravi rane preteklosti in razpoloži srca za iskanje resnice in bratstva.

Dragi bratje in sestre, vsaka vojna prinaša s seboj posledice, ki prizadenejo vse človeštvo: od žalovanja do drame beguncev, do gospodarske in prehrambne krize, ki se že napovedujeta. Kristus, zmagovalec nad grehom, strahom in smrtjo, nas spričo trajnih znamenj vojne in številnih bolečih porazov v življenju spodbuja, naj se ne predamo zlu in nasilju.

Bratje in sestre, pustimo se premagati Kristusovemu miru! Mir je mogoč, mir je pravica, mir je poglavitna odgovornost vseh!