Kaj nam za letošnjo veliko noč želijo slovenski škofje?

Novice | 16.04.2022, 15:05 Uredništvo Radia Ognjišče

V imenu vseh škofov je velikonočno voščilo letos napisal predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V nadaljevanju članka objavljamo še poslanice drugih škofov ordinarijev.

Sveti Avguštin je zapisal, da je »Gospodovo vstajenje naše upanje!«
Cerkveni učitelj je s to trditvijo želel krščansko občestvo okrepiti na poti
vere v večno življenje in da ne bi ob soočenju s trpljenjem, zlom in
dejstvom smrti, izgubili poguma in obupali. Vprašanje upanja je še posebej
na mestu v letošnjem času priprave na Veliko noč, ki je zaznamovan z
zlom vojne v Ukrajini in z vsemi posledicami, ki jih vojna prinaša za njene
državljane, za Evropo in za ves svet.

Vera v vstajenje in večno življenje, ki jo krepi velikonočno upanje, temelji
na zgodovinskem dejstvu Kristusovega trpljenja in vstajenja od mrtvih.
Gotovost, da bomo deležni neminljivega življenja, ne izhaja iz človeškega
dognanja, temveč iz Božje obljube. Smrt nima zadnje besede! To oznanilo
je bistvo evangelijskega sporočila in temelj verovanja. Kakor je bil obujen
Gospod Jezus, bomo obujeni tudi mi. Sveti Pavel opozori na nevarnost
dvoma v to resničnost in izpostavi: »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi
naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera.« In doda: »Če samo zaradi
tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja
vredni.« (1 Kor 15, 14.19)

Velikonočno jutro je glede prihodnosti človeštva prelomnica in začetek
novega stanja. Jezus je vstal, da bi sam živel v nas in da bi v njem, to je z
njegovo močjo in milostjo, bili že na tem svetu deležni Božjega življenja
tudi mi. Slednje se bo v polnosti udejanjilo v večnosti. Ob zori
velikonočnega jutra sta Peter in Janez našla grob prazen. Magdalena in
druge žene so srečale vstalega Jezusa; ob lomljenju kruha sta ga spoznala
tudi emavška učenca. Vstali Gospod se je zvečer prikazal tudi apostolom v
zgornji izbi, nato pa še drugim učencem v Galileji.

Tudi mi smo ob premišljevanju evangeljskih poročil povabljeni, da Vstalega
prepoznamo v konkretnih življenjskih okoliščinah, ga sprejmemo v svoja
življenja kot sopotnika, ki ima z nami sočutje in nas vodi v polnost
življenja.

Škofje vabimo duhovnike, redovnice in redovnike ter vse kristjane, da ob
spoznanju lastne krhkosti in ob soočenju z rušenjem lažne gotovosti,
gradimo krščansko občestvo in svet na zanesljivem temelju upanja, ki je
Vstali Kristus! Gospod je vstal in živi, živeli bomo tudi mi! Aleluja.

Veselo Veliko noč in naj bo Gospodov mir z Vami vsemi!

V nadaljevanju objavljamo še druge poslanice škofov ordinarijev

Velikonočna poslanica nadškofa Stanislava Zoreta

Gospod Jezus, potrebujemo tvoje vstajenje. Potrebujemo ga bolj, kot puščava potrebuje vodo, bolj kot lačni potrebuje kruh, bolj kot noč potrebuje jutro.

Gospod, potrebujemo tvoje vstajenje, ker smo s svojo sebičnostjo zemljo spremenili v goro križev in nanje pribijamo ljudi, vse ljudi, brez razlike.

Gospod, potrebujemo tvoje vstajenje, ker nas trpljenje vedno manj boli. Res je, da dvomimo o njegovem smislu, da si ob njem postavljamo vrsto vprašanj, nehalo pa nas je boleti. Rane naših bratov in sester po svetu niso več naše rane. Postale so novice večernih poročil, postale so poudarjeni naslovi naših časopisov, postale so vložek v političnih preigravanjih. Rane naših bratov in sester po svetu so nas nehale skeleti, ne bolijo nas več.

Gospod, potrebujemo tvoje vstajenje. Potrebujemo tvoje vstajenje, ker vstajenje pride šele potem, ko se je nad tabo razdivjala vsa hudobija in sebičnost sveta, ti pa nisi nehal ljubiti. Nisi dovolil, da bi se tvojega srca in misli dotaknilo sovraštvo, ker si vedel, da bi te tedaj posrkalo v vrtinec zla, pred katerim varuje samo zasramovana, izdana, prodana, poteptana, a vendar čista in zvesta ljubezen. Ljubezen, ki upa proti upanju. Ljubezen, ki ljubi do konca. Ljubezen, ki ljubi brez konca.

Gospod, potrebujemo tvoje vstajenje. Potrebujejo ga begunci iz Ukrajine in tisti, ki ostajajo doma in branijo dediščino očetov. Potrebujejo ga trpeči v Sudanu, v Jemnu, v Kongu, na Kitajskem, v Siriji, v Rusiji in v vseh državah sveta, kjer hrepenijo po miru, po koščku svobode in dostojanstva.

Gospod, potrebujemo tvoje vstajenje. Potrebujejo ga tisti, ki vodijo našo državo in tisti, ki so prepričani, da bi jo vodili bolje. Potrebuje ga naša vlada, prav tako pa tudi vsi, ki vladi nasprotujejo. Potrebujemo tvoje vstajenje, da bomo spoznali, da življenje ni vpitje parol, ampak vztrajno in nesebično delo za skupno dobro.

Gospod, potrebujemo tvoje vstajenje. Potrebuje ga tvoja Cerkev, ki skozi preganjanja sveta in tolažbami Boga nadaljuje pot skozi čas, si prizadeva živeti evangelij in ga oznanjati svetu. Tvoja Cerkev, ki se raduje nad svojimi svetniki in joče nad svojimi grešniki.      

Gospod, vsi potrebujemo tvoje vstajenje. Zato vsem, čisto vsem, dragi bratje in sestre, ki ste zaznamovani s križem in hrepenite po vstajenju, voščim blagoslovljeno veliko noč. Gospod je vstal! Aleluja!


Velikonočno voščilo mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla

»Shalom - Mir vam bodi!«

Čeprav je Jezus skozi ves čas svojega delovanja govoril o miru, pa vendar te besede ne slišimo vse do križa. Na križu pa Jezus pravi »dopolnjeno je« in to je njegov prvi in zadnji shalom – mir s katerim pove, da je zato prišel na ta svet. Mir je dopolnjenost, celota je zaključenost. Človek, ki je izpolnjen živi v miru.

Prav tako slišijo to besedo učenci na velikonočno jutro. Shalom ni samo pozdrav, ki ga verni Judje še danes tako radi uporabljajo, ta pozdrav za nas kristjane pomeni vse kar je Jezus zaslužil s svojim trpljenjem in smrtjo na križu.

Mir in velika noč sta tesno povezana med seboj. Obhajati veliko noč, pomeni ustvarjati mir; pomeni, da smo se v postnem času spravili z Bogom, da smo očistili oči naših src in zopet našli pot k Bogu in k bližnjemu.

Sveti Efrem Sirski, diakon iz 4. stoletja, nas v svoji postni molitvi uči, da naj najprej prosimo za čistost, ki pa ni samo čistost v smislu telesnih strasti, ampak pomeni čistost pri njem celovitost, pomeni videti vse v celoti, videti kot vidi Bog.

V Kristusu in njegovi veliki noči ne vidim več samo človeka ampak vidim človeštvo in v človeštvu lahko vidim sebe. Tako velikonočna skrivnost postane vseobsegajoč dogodek, ki edini daje odgovor na vprašanje o smislu našega življenja.

Ko se srečujemo z vojno v Ukrajini, s trpljenjem in smrtjo  tolikih nedolžnih ljudi, z valom beguncev, ki trkajo na naša vrata, se nam pojavljajo vprašanja na katere je težko najti odgovor. A vstali Gospod prihaja k nam in nam prinaša upanje z velikonočnim pozdravom: »Mir vam bodi!«

Velikonočno jutro nastopi takrat, ko gledaš v obraz drugega človeka in lahko v njem prepoznaš svojo sestro in brata, ko v njem prepoznaš človeka ustvarjenega po Božji podobi. Če tega nismo sposobni, je v nas še vedno noč, pa četudi zunaj sije sonce.

Vstali Gospod prihaja k nam, da bi tudi mi postali nosilci miru, da ne bi stvari reševali z nasiljem, ampak z dialogom in spoštovanjem dostojanstva vsakega človeka.

Veliko noč lahko resnično doživimo le, če smo v veri prepričani v resničnost oznanila, ki ga poslušamo in, ko Jezusa Kristusa sprejmemo za svojega osebnega Gospoda in Odrešenika. Bistvo naše vere pa je v tem, da sprejmemo odločitev, ki daje smisel in pravo smer našemu življenju.

Želim vam doživete in lepe velikonočne praznike, naj vstali Gospod utrdi in pomnoži našo vero in naj naša srca napolni z veseljem in upanjem!


Velikonočna poslanica celjskega škofa Maksimilijana Matjaža

»Ljubezen nikoli ne mine!«

Praznik velike noči je praznik veselja in upanja, ker se je zgodila zmaga ljubezni nad grehom in smrtjo. Slavimo zmago novega načina življenja, ki nam ga podarja Bog Oče po svojem Sinu, ki je za človeka šel do konca. Letošnje praznovanje Velike noči bi se nas moralo še globlje dotakniti, saj smo skoraj na domačem pragu priča ponovno največjim krutostim vojne, ki maličijo človeško dostojanstvo in razkrivajo, česa je sposoben človek, ki se prepusti zgolj naravnemu življenju. Zmaličenje pravičnega Sina človekovega na Veliki petek postaja še bolj realna in predstavljiva podoba. Tudi med nami je veliko stisk, ki so posledica dolgotrajne pandemije, osebnih dram, prepirov, brezbrižnosti, nepoštenosti, cinizma, laži in zanikanja, sprenevedanja in sovraštva. Tudi v tem prazničnem času vsi ne morejo ali ne želijo sprejeti oznanila o odpuščanju, miru in veselju.

Veliki petek je zato neločljivi del praznika velike noči. Tudi zato, ker oznanja podobo Boga Očeta, ki s svojo ljubeznijo vedno preseneča. Za rešitev človeka in za njegovo vrnitev v Življenje izroča ljubljenega Sina, da vstopa v ta svet in se dotakne tudi tiste zadnje rane, ki si jo je človek prizadel z zavrnitvijo odnosa z njim. S tem ko izkuša izdajo s strani prijateljev, sovraštvo sovražnikov, krutost vojakov, neupravičeno nasilje, posmehovanje voditeljev ljudstva in bogokletje, sprejema Božji Sin nase vse človekove rane in smrti. Tudi skrajno oddaljenost od Boga, ko na križu kliče: »O Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil.« Vse to, da človek več ne bi poznal stiske in bolečine, kjer ne bi mogel klicati in priklicati Boga. Razdaljo med človekom in Bogom zaobjema objem med Sinom in nebeškim Očetom. Razdalja med nebesi in peklom izginja v zvestobi Očeta Sinu in Sina Očetu. Vstali Gospod more rešiti vse, ki se izgubljajo v tej praznini razdalje med Bogom in človekom, ki jo polni zlo. Svetloba tega objema, svetloba velike noči, ki se razlije, kamorkoli pade človek, razsvetli globine človeške smrti. Kristusova roka se sklanja k nam, k vsakemu, tudi v podzemlje. In če mi odpremo svojo roko in se pustimo prijeti in objeti, nas dvigne. V Sinu in skupaj z Njim smrt sama postane dejanje življenja, novega življenja, ki raste iz ljubezni, ki se ne boji več zase, ki »vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese« (1Kor 13,7). Uresničuje se Velika noč, prehod iz ustvarjenega v kraljestvo Očeta.

Spoštovani, želim vam, da bi vas praznični dnevi napolnili s tem velikonočnim upanjem. Na kakršnikoli način že pride do vas. Bog je namreč izredno iznajdljiv in ljubezen najde pravi način. Želim vam, da bi lahko drug drugemu s svojim življenjem pričali, da je v Kristusovem vstajenju mogoče tudi naše upanje, naša prihodnost – naše vstajenje. Želim vam, da bi lahko v Cerkvi, v občestvu verujočih v Dar življenja, našli oporo, toplino in luč na svoji poti h Gospodu življenja. Lepe velikonočne praznike ter miru in veselja v Svetem Duhu vam želim! Kristus je vstal!


Velikonočna poslanica murskosoboškega škofa Petra Štumpfa

Velika noč, naše veselje in upanje.

Zatišje, ki se je spustilo na 'kalvarijski' grob, v katerega je bilo na mukotrpni petek položeno Kristusovo iztrpljeno telo, se je kot koprena razpotegnilo tudi na srca njegovih učencev. Agonija je končana. Vsaj to. Ni pa še konec strahu in negotovosti, kaj se bo zgodilo v prihodnih dneh. Učenci so se potuhnili v strahopetno skritost in čakanje; v Jeruzalemu se v visokih krogih čuti panika. Pilat je nervozen, veliki duhovniki in njihova zločinska pajdašija pa tudi. Gotovo še niso pozabili napovedi od njih umorjenega, da bo tretji dan obnovil tempelj svojega telesa. Kaj, če se bo to res zgodilo? Ne sme se! Rojeva se nov scenarij: podkupovanje stražarjev groba za laž, da križani ni vstal.

Čeprav so priče 'kalvarijske' drame doživele konec zasmehovanega 'judovskega kralja', so vsi čutili, da se je to zgodilo z nekim namenom. Niso pa vedeli s kakšnim. In prav v tem je čudovitost Božjih načrtov in delovanja. Zmeraj gre za presenečenje. Nič ni po človeških planih. Že naši predniki so iz izkušnje skovali pregovor: 'Božja pota niso naša pota'. Bog v svoji nedoumljivi modrosti in previdnosti vse vodi do končnega smisla, ki se mu pravi: novo nebo in nova zemlja. Stvarstvo in človeštvo gresta v to smer. Ne gre za avtomatično določenost, temveč za podarjeno pridruženost Božji slavi. Ljudje to lahko svobodno sprejmemo kot ljubeče povabilo, lahko pa izberemo tudi zavrnitev.

Kot je Oče poslal svojega Duha, da pričuje nad Jordanom, da je od Krstnika krščeni njegov ljubljeni Sin, nad katerim ima veselje, je tudi tokrat poslal v jutro 'tretjega dne' moč vseh moči, Duha, v katerem je umorjeni, a vendar Očetu neomajno zvesti Sin, vstal v življenje.

Zgodilo se je novo stvarstvo, rodilo se je novo človeštvo, začela se je nova zgodovina. Nič več ni tako, kot je bilo. Trohnoba smrti je odpravljena. Tukaj in sedaj in na vse večne čase je novo Življenje, ki več ne umrje. Strah je bil pregnan.

Med učence in druge priče vstalega Gospoda se je naselilo veliko veselje. Niso ga mogli ohraniti zase. Prišlo je tudi do nas. Prišlo je z oznanilom, ki daje upanje, da bomo vstali tudi mi.

V veri v vstajenje molimo k Svetemu Duhu in se zaupajmo njegovi neizmerni moči, da je on začetek novega življenja tudi v dotolčeni Ukrajini, in povsod, kjer ni miru.

Ob veliki noči vam želim mir srca, mir vašega prebivališča, mir v domovini.

Blagoslovljena in mirna naj vam bo Velika noč.


Velikonočna poslanica koprskega škofa Jurija Bizjaka

TRI ŽENE IN MLADENIČ OB GROBU

Na Gradišču pri Divači stoji gotska cerkvica Svete Helene, v kateri občudujemo poslikave, ki jih je proti koncu 15 stoletja naredil slavni Janez iz Kastva, ki je v istem času naredil tudi znamenit Mrtvaški ples v cerkvici Svete Trojice v Hrastovljah. V cerkvici Svete Helene je na levi steni upodobil Gospodovo rojstvo s Svetimi Tremi kralji, na desni steni pa Gospodov Križev pot z grobom in Gospodovim Vstajenjem.

Poročila evangelistov o Gospodovem vstajenju se med seboj nekoliko razlikujejo v tem, koliko žena je šlo h grobu in koga so tam srečale: Evangelist Janez omenja eno ženo in dva angela (Jn 20,1.12), Matej omenja dve ženi in enega angela (Mt 28,1-2), Marko omenja tri žene in enega mladeniča (Mr 16,1.5), Luka omenja tri žene in še več drugih ter dva moža (Lk 24,4.10).

Na Gradišču pri Divači so v grobu naslikane štiri osebe, kar se ujema s poročilom evangelista Marka, ki omenja tri žene in mladeniča. Pogled na prizor je resnično veličasten: Mladenič, ki predstavlja angela, drži roko iztegnjeno, kar nakazuje, da ženam nekaj pripoveduje in razlaga. Žene, presenečene in začudene, gledajo v prazen grob, iz njihovih oči pa hkrati sije radost in veselje nad tem, kar se je zgodilo!

Pridružimo se v duhu tem trem ženam, prvim pričam Gospodovega vstajenja, in poživimo v sebi vero v Gospodovo in v naše vstajenje, vero v posmrtno in večno življenje, vero v seme, ki pade v zemljo, da vstane iz nje in preda življenje sto drugim semenom, vero v presežnost in brezkončnost, ki jo nosimo v svojem srcu in v svoji duši, vero v nebeško prestolnico Jeruzalem in njeno kraljestvo! Veselo Alelujo vsem!