S. Jožica Sterle: Naš veliki petek je dolg

Svet | 15.04.2022, 12:10 Marta Jerebič

Ukrajinci veliki petek doživljajo že 51 dni. Medtem ko bo papež vodil križev pot v rimskem Koloseju, bosta apostolski nuncij in papeški miloščinar, kardinal Konrad Krajewski, zasebno križev pot molila na območjih v bližini Kijeva, ki so ga najbolj zaznamovala grozodejstva vojne. Ukrajinsko kalvarijo bodo zaznamovale postaje z ostanki oklepnih vozil, porušenimi stavbami in trupli, ki še čakajo na pokop. Kardinal Krajewski v Kijevu ostaja še prihodnji teden. Vodil bo slovesnosti v več cerkvah, saj je večina ljudi pravoslavnih ali grkokatoličanov, ki veliko noč praznujejo naslednjo nedeljo. Kakšno je vzdušje na območjih, kjer ni neposrednih spopadov, smo vprašali s. Jožico Sterle, ki deluje v Zakarpatju blizu Slovaške.

Naš veliki petek je dolg, pravi s. Jožica Sterle. »To je trenutek teme, negotovosti, nekateri dejansko doživljajo fizično trpljenje zaradi mučenja, ubijanja, zaradi vsega tega fizičnega nasilja. Veliko ljudi pa doživlja strah in negotovost, ker ne vedo, koliko časa bo to še trajalo in kako se bo končalo.«

Zato je v letošnjem postnem času veliko več molitve. »V naši vasi se vsako nedeljo srečujemo vsi, kdor veruje v Boga, tj. pravoslavni, grkokatoličani, protestanti in rimokatoličani. Molimo skupaj na travniku pred krajevno skupnostjo 50 očenašev in 50 zdravamarij za mir. To je letos novo zaradi vojne.«

Ne samo več molitve, ogromna je tudi solidarnost do notranje razseljenih beguncev, ki jih je po zadnjih podatkih Združenih narodov že 7,1 milijona, svoje zatočišče so našli tudi v Zakarpatju.
»Kdor ima kakšno staro hišo, jo je dal na razpolago beguncem. Tako da je po eni strani veliko trpljenja, po drugi pa veliko sočutja. Nekaj takega kot Veronika, ki je imela prt in z njim Jezusu izrazila svojo ljubezen.«

Skupnost Marijinih sester je v zadnjih dveh tednih prejela tri kombije pomoči iz Slovenije, eno pošiljko tudi iz Avstrije. »Zdaj cele dneve to razvažamo. Družinam, ki imajo begunce ali pa v vrtce, ki so tudi sprejeli begunce, v razne centre, skratka povsod, kjer izvemo, da so ljudje, se skušamo z njimi povezati, vprašati, kaj potrebujejo in potem jim to peljemo. Vedno, ko nekaj kam nesemo, so potem solne oči. Ljudje pravijo: In vendar v tem trpljenju nismo sami, ljudje nas niso pozabili.«

S. Jožica upa, da bo prišlo tudi do velikonočnega premirja, h kateremu je minulo nedeljo pozval papež.