Škof Maksimilijan Matjaž | (foto: SŠK)
Škof Maksimilijan o zlorabah v Cerkvi: Si lahko predstavljamo večje zlo in sprevrženost?
Novice Alen Salihović
Celjski škof Maksimilijan Matjaž je v nedeljo v Brestanici vodil postni shod. Spregovoril je na temo vzeto iz pastirskega pisma papeža Frančiška za postni čas: “Ne naveličajmo se ruvati zla in prositi odpuščanja v zakramentu pokore.”
Škof je poudaril, da nas tiha nedelja vabi, da se zazremo vase in gremo globlje – da bi odvrgli, kar nas bremeni, da bi se bolj zavedali, kaj si želimo, kaj prosimo, kaj je res pomembno. Spomnil je tudi na dan molitve za žrtve spolnih zlorab, ki smo ga obhajali prav ta dan. Dejal je, da se zlorabe žal dogajajo tudi v krajih, kjer se ne bi nikoli smele – v naših krščanskih skupnostih, v naši Cerkvi in v naših domovih. »Si lahko predstavljamo večje zlo in sprevrženost? Bog nam je zaupal vse – svoje dostojanstvo in svoje življenje v življenju naših otrok, nemočnih, ranljivih, mi pa tako hitro pogledamo stran in se celo zgražamo nad žrtvijo, namesto da bi jo brezpogojno zaščitili in razkrinkali greh ter prave storilce,« je dejal škof Maksimilija in dodal: Božja beseda naj nam okrepi zaupanje, da je Bog že premagal greh in nam bo dajal moči, ko se bomo v njegovem imenu borili proti grehu v nas samih.
Na koncu je škof zbrane nagovoril še z besedami papeža Frančiška o zakramentu sprave:
Odpuščanje ni sad naših prizadevanj, ampak je poklon, dar Svetega Duha. Ni dovolj, če odpuščanja prosimo v lastnih mislih in srcu. Grehe je treba, čeprav nas je ob tem sram, ponižno in z zaupanjem priznati duhovniku, ki ne predstavlja samo Boga, ampak tudi skupnost Cerkve, ki nas spremlja na poti spreobrnjenja.
Obhajanje zakramenta pokore in sprave pomeni biti oviti v topel objem, objem neskončnega Očetovega usmiljenja. Vsakokrat, ko se spovemo, nas Bog objame in pripravi gostijo, kot jo je pripravil oče v priliki o izgubljenem sinu. Preveč pogosto mislimo, da je spoved v tem, da naj gremo pred Boga s povešeno glavo. Predvsem pa nismo mi, ki se vračamo h Gospodu, ampak je On, ki nas pride obiskat, napolniti s svojo milostjo, razveseliti s svojim veseljem.
Spovedati se, je dati Očetu veselje, da nas dvigne. V središču tega, kar bomo doživeli, niso naši grehi, so sicer tam, ampak niso v središču, temveč je središče Njegovo odpuščanje. Zakrament sprave ni samo naš korak k Bogu, temveč njegov objem, ki nas zajame, preseneti, gane.
Vir: Škofija Celje
