Jože Bartolj
Marko Zupan
Petra Stopar
Naša gostja je bila Jana Lavtižar, specialistka zakonske in družinske terapije (foto: Milena Rupar)
Naša gostja je bila Jana Lavtižar, specialistka zakonske in družinske terapije | (foto: Milena Rupar)

Jana Lavtižar: »Če sem dovolj dobra mama, je to za mojega otroka dovolj dobro.«

25.03.2022, 21:31 Mirjam Judež

Na materinski dan smo se pogovarjali z Jano Lavtižar, specialistko zakonske in družinske terapije. Materinstvo, očetovstvo, izzivi in lepota starševstva so bile teme, ki smo se jih dotaknili, pa tudi, zakaj imajo mame tako pogosto slabo vest ali občutek krivde, da niso dovolj dobre. Pogovor, ki bo pobožal duše predvsem mam, je vodila Nataša Ličen.

Morda bi najprej spregovorili o vlogi očeta in matere …

»Že v naravi je, da se otrok ne more roditi, če pri tem ne sodelujeta oče in mama. Od spočetja naprej je za otroka najbolje, da oba skrbita zanj, vsak na svoj način. Vedno govorim o enakopravnosti, ne pa o enakosti. Mama prispeva svoje, oče svoje. Vemo, da se življenje velikokrat zapelje drugače, kot smo želeli in morda kljub trudu, da bi bili najboljši starši, to nismo. Ob tem spoznanju se učimo starši in otroci.«

Prisluhnite pogovoru s specialistko družinske in zakonske terapije Jano Lavtižar.

Kako se pripraviti na prihod novega človeškega življenja, ko ne vemo niti spola, kaj šele kakšen človek nam je dan v dar?

»Priprave seveda pozdravljam, a si jih predstavljam drugače, kot je splošno prepričanje. Imamo materinsko, očetovsko šolo, kot terapevtka pa včasih delam z mladimi pari, ki še nimajo otrok in si nameravajo ustvariti družino. Najprej se ukvarjajo s partnerskim odnosom, ker želijo s tem poskrbeti za kar najboljšo popotnico svojim bodočim otrokom. Temu se lahko reče tudi priprava na zakon, a ne govorim o splošnih delavnicah ali skupinah, ampak o individualni terapiji, svetovanju, na katerem z mladim parom predelujemo popotnico, ki sta jo prinesla s seboj iz primarnih družin (zelo pogosto so to boleče popotnice). Izredno sem vesela, ker se vse več mladih zaveda, da je pomembno poskrbeti za to. Ne vemo, kakšen otrok se nam bo rodil, kakšne lastnosti, značaj bo imel. Zato je res najbolj pomembno delati na sebi, bodoča mama in oče, potem se bosta ta dva mlada starša spoprijela z vsem, kar bo prineslo njuno življenje.«

Kaj je najsvetejša materinska dolžnost? To, da poskrbimo, da smo kar se da zadovoljne v življenju. Bolj cele. Da celimo svoje rane, da smo funkcionalne. S tem dajemo otrokom popotnico za naprej. Vsaka mama se mora vsake toliko vprašati, kakšen zgled dajem svojim otrokom. Dajem zgled žrtve ali ženske, ki je padla, pa se zmore pobrati, poišče pomoč, notranje, duhovne vire, ljudi, ki mi lahko pomagajo?

Kaj je v najbolj dragoceno v pristopu šole za pare p. Christiana Gostečnika?

»Dr. Gostečnik je eden mojih največjih učiteljev, tudi zgled razmišljanja o življenju in odnosih. Dvakrat na mesec na Frančiškanskem družinskem inštitutu vodi skupino za pare. Tisto, kar je posebej dragoceno na tej skupini (poleg njegovega znanja in načina predajanja tega znanja), je, da je to zelo varna skupina, kjer se pari lahko počutijo zelo varni. Ni osebnega izpostavljanja, ni predstavljanja, ni razlaganja osebnih zgodb, ker je poudarek na tem, da p. Gostečnik s svojo ekipo predstavi vsakič zelo nazorno in zanimivo drugo temo, nekaj, kar lahko odneseš s sabo domov, potem pa pari delajo med seboj. Varnost je zelo pomembna. Veliko ljudi, ki bi zelo potrebovali delo v skupini, se za to ne odloči zaradi strahu, sramu, ker se ne želijo razkrivati, tu pa je poskrbljeno za to, da se jim ni treba. To je ena odličnih šol.«

'Kaj je najsvetejša materinska dolžnost? To, da poskrbimo, da smo kar se da zadovoljne v življenju.'
'Kaj je najsvetejša materinska dolžnost? To, da poskrbimo, da smo kar se da zadovoljne v življenju.' © Jessica Rockowitz / Unsplash

Danes je za mnoge prazničen dan, materinski dan. Vemo pa, da so tudi bolečine, stiske. Kako narediti korak bližje k boljšim odnosom?

»Kljub temu, da srečujem nekatere ljudi z izjemno težkimi preizkušnjami ali preizkušnjami, ki se na zunaj ne zdijo tako težke, njim pa se zdijo izjemno obremenjujoče, je tu lučka: naša sposobnost učenja, naša učljivost. Če smo blagoslovljeni s tem darom učljivosti, je vse lažje. Preizkušnje lahko vidimo kot eno šolo, ki nam bo pomagala, da bomo postali bolj funkcionalni in srečnejši. Učljivost je dar. Sem pa prepričana, da se je lahko tudi učimo. Verjamem v svojo učljivost, ki se razvija in verjamem v razvoj učljivosti pri drugih. Učljivost je prepoznavanje dragocenosti tudi v težkih preizkušnjah. Seveda tu pomaga naša duhovna dimenzija, da se lahko opremo na nekaj več, na tisto, kar nas presega, ne le na notranje psihološke vire. Če smo odprti za rešitve, bodo rešitve prišle, obenem pa je treba vedeti, da moramo biti pri tem potrpežljivi. Za velike spremembe so potrebna leta in ko gledaš nazaj, si rečeš, bilo je vredno. Ko si mlad, je težje, ampak bo zmeraj lažje.«

Kako opogumiti starše, ki so ostali sami, na poti starševstva?

»Statistika, ki na prvi pogled ni razveseljiva, je: približno tretjina zakonov se razveže. Niste sami. Idealnega partnerja si ne moreš pričarati čez noč. Niste sami! Ste v veliki in marsikdaj dobri družbi. Je pa to spet priložnost za učenje. Kako dati svojemu otroku nekaj, česar mu ne moreš? Če si ti mama, ne moreš biti zraven še oče in obratno. Že dolgo časa ponavljam ženskam, tudi sebi, kaj je najsvetejša materinska dolžnost. To, da poskrbimo, da smo kar se da zadovoljne v življenju. Bolj cele. Da celimo svoje rane, da smo funkcionalni ljudje, tako lahko tudi otrokom dajemo več. Ne le v tem trenutku, ampak jim s tem dajemo tudi popotnico za naprej. Vsaka mama se mora (z mano vred) vsake toliko vprašati, kakšen zgled dajem svojim otrokom. Dajem zgled žrtve ali ženske, ki je padla, pa se zmore pobrati, poišče pomoč, notranje, duhovne vire, ljudi, ki mi lahko pomagajo? To je najbolj pomembno za nas, mame. Očete lahko dobro razumem, čutim, delam z njimi, a ženske so svoj, moški pa svoj svet. Naša naloga je, da ta svet spoznavamo in razumemo. Vse življenje imamo dovolj dela, do smrti, da se bomo tega učili. Živimo v stoletju velikih sprememb. Vloge žensk in moških v družbi so se spremenile. Misel o čustveni emancipaciji moških je zanimiva in potrebna. Ženske si praviloma želimo moškega, ki bi bil empatičen, nežen, čuteč, intuitiven, po drugi strani pa naj bi bil možat, močan, skala in zavetje. To je gromozanska naloga za vsakega moškega, ki je krasen izziv, a to traja pri nekom manj, pri drugem več časa.«

Oksitocin je hormon povezovanja, s katerim ženske ustvarjamo dom, ognjišče. To je do neke mere zdravo, dobro in koristno, če pa preveč delujemo v tej smeri, pridemo do mame žrtve in do izgorelosti. Dobra novica je, da ko ženske pridemo v menopavzo, se količina tega hormona drastično zniža. Ženske sicer lahko ostanemo še naprej sočutne, ljubeče, ženstvene, a bolj samostojne. Ko se je meni to zgodilo, sem čutila eno veliko olajšanje in dala sem si dovoljenje, da sem kdaj tudi zoprna in egoistična.

Če bo mama zmogla poskrbeti zase, za svoje čustveno ravnovesje, zdravje duha in telesa, bo naredila največ, kar lahko. Je to prava pot za matere, ki so ostale same?

»Otrok bo, ker je to v človeški naravi, iskal druge dobre zglede. Lahko so to strici, stari očetje, prijatelji, duhovniki, učitelji, … Lahko je nekdo, ki bo morda imel navidez obrobno vlogo, pa bo vseeno otroku ogromno dal. Mame so res dolžne poskrbeti zase in ne misliti, da moramo opravljati še očetovske naloge, ker jih ne moremo, ker je nemogoče. Ker smo ženske, ne moremo biti še moški. Mislim, da je veliko bolje, da starš samohranilec zase poskrbi, da je funkcionalen, da je dovolj dober starš, kot pa starš, ki se tako razdaja, da postane ena izgorela žrtev. Tega si ne zasluži noben otrok. Omenila bi svoj priljubljeni hormon oksitocin. Ženske imamo tega hormona več. To je hormon povezovanja, tisti hormon, s katerim ženske ustvarjamo dom, ognjišče, ki nam pomaga, da se izogibamo konfliktom, da držimo družino skupaj. To je do neke mere zdravo, dobro in koristno, če pa preveč delujemo v tej smeri, pa pridemo do mame žrtve in do izgorelosti. Dobra novica je, da ko ženske pridemo v menopavzo, se količina tega hormona drastično zniža. Ženske sicer lahko ostanemo še naprej sočutne, ljubeče, ženstvene, a bolj samostojne. Ko se je meni to zgodilo, sem čutila eno veliko olajšanje in dala sem si dovoljenje, da sem kdaj tudi zoprna in egoistična. Zdaj me ne zanima več, če si nekdo o meni misli, da sem zoprna baba. S tem zavedanjem v svojih možganih lahko vzpostavimo malo več nadzora in si rečemo: oksitocin mi narekuje nekaj, ampak jaz imam svojo pamet in bom naredila nekaj, kar je bolj koristno.«

Starše spodbujam, da če imajo najstnika, ki jih včasih s svojimi izjavami prizadene, naj razmislijo: to je rekla/rekel zato, ker sem jaz naredila dovolj varen prostor. Ker verjame, da mama to lahko zdrži. Ne govorim o žaljenju in preseganju meja, govorim o iskrenem pogovoru. Lahko smo zelo ponosni, če imamo otroka, ki si nam upa povedati tudi kaj kritičnega v obraz. 

Ključno se mi zdi ob vsem poznavanje vlog očeta in mame … Mame rade očitajo očetu ali obratno.

»Bojim se, da ženske tu prednjačimo. Ker bi rade imele popolnost, smo strašno inovativne v tem, da partnerju svetujemo, kakšen oče bi moral biti. Če se dogaja fizična, čustvena ali spolna zloraba, so to stvari, ki jih je treba ustaviti in postaviti meje, ampak to ni osrednja tema najinega današnjega pogovora. Kot ženska ne morem govoriti partnerju, kakšen oče naj bo. Tudi, če se z njim ne strinjam. Ključno je, da prepoznamo, da s konfliktom, nestrinjanjem ni nič narobe. Dostikrat starša rečeta: midva se popolnoma strinjava, v vzgoji sva enaka. Mislim, da to ni potrebno, če je to v zdravih okvirih, ker se otroci učijo tudi tega, da se mama in oče ne strinjata glede vseh stvari in ni s tem nič narobe. Je pa zelo pomembno, da damo to na mizo, da sta mama in oče dovolj samozavestna v svojih vlogah, da sebi in drugemu dovolita to različnost in nestrinjanje. Na ta način bomo veliko bolj opremili otroka, da bo šel močnejši, bolj sposoben v svet.«

Radi govorimo o dobrih, idealnih, slabih … starših.

»Tisto, za kar si lahko prizadevamo, je, da smo samo dovolj dobri starši. To je izraz, ki ga je že pred desetletji uveljavil psihoanalitik Winnicott, ki je veliko delal z otroki, z njihovimi materami, z ljudmi v težkih razmerah. Če sem dovolj dobra mama, je to za mojega otroka dovolj dobro. Isto velja za očeta. Potem smo bolj sproščeni v svojih vlogah in kot taki smo boljši starši.«

Nikoli ni prepozno. Čas je do zadnjega diha, dobesedno. Dokler starš diha, lahko kaj popravi. Koliko zgodb poznamo, ko se nekaj zgodi na smrtni postelji, ko je starš lahko nekaj priznal, se opravičil … Takrat je otrok občutil olajšanje in zgodilo se je odpuščanje in pomirjenje.

Zadovoljen starš je veliko zadovoljstvo svojih otrok.

»Natanko tako, ker so potem otroci veliko bolj mirni. Ko je starš zadovoljen, se otrok čustveno počuti varnejšega in ko je med njima ta varen prostor, lahko otrok tudi več pove in značilnost dobrega starševstva je, da otrok lahko izrazi tudi kritiko. Prav gotovo bo marsikdo pomislil na starše, ki se radi pohvalijo, naši otroci so pa tako pridni, dobri, pazijo name, nikoli mi nič grdega ne rečejo. Lahko, da je to popolnoma uredu, dostikrat pa so otroci taki zato, ker čutijo, da morajo čuvati starše. Starše spodbujam, da če imajo najstnika, ki jih včasih s svojimi izjavami prizadene, naj razmislijo: to je rekla/rekel zato, ker sem jaz naredila dovolj varen prostor, da je to rekel, ker verjame, da mama to lahko zdrži. Ne govorim o žaljenju in preseganju meja, govorim o iskrenem pogovoru. Lahko smo zelo ponosni, če imamo otroka, ki si nam upa povedati tudi kaj kritičnega v obraz.«

'Ženske si praviloma želimo moškega, ki bi bil empatičen, nežen, čuteč, intuitiven, po drugi strani pa naj bi bil možat, močan, zavetje. To je gromozanska naloga za vsakega moškega, ki je krasen izziv, a to traja pri nekom manj, pri drugem več časa.'
'Ženske si praviloma želimo moškega, ki bi bil empatičen, nežen, čuteč, intuitiven, po drugi strani pa naj bi bil možat, močan, zavetje. To je gromozanska naloga za vsakega moškega, ki je krasen izziv, a to traja pri nekom manj, pri drugem več časa.' © Juliane Liebermann / Unsplash

Bi rekli, da nikoli ni prepozno, da starši znova vzpostavimo odnos z otroki, ki so se oddaljili?

»Odnos med starši in otroki je edini odnos, ki nikoli ne postane recipročen. Nikoli ni prepozno. Čas je do zadnjega diha, dobesedno. Dokler starš diha, lahko kaj popravi. Koliko zgodb poznamo, ko se nekaj zgodi na smrtni postelji starša. Ko je starš lahko nekaj priznal, se opravičil, je otrok občutil olajšanje in zgodilo se je odpuščanje in pomirjenje. Spet bi se navezala na učljivost. Tudi če nehamo hoditi v šolo v mladih letih, se lahko odnosov učimo vse življenje. Spodbudila bi starše, tudi tiste, ki so se jim otroci oddaljili za nekaj let. Vedno je priložnost. Zakaj je otrok lahko odšel za nekaj let? Morda zato, ker je bilo dovolj varno pustiti mamo samo. Ko pride nazaj, so lahko stvari drugačne. To ni čas, da začne mama delati mučeniško kariero, lahko pa dela na sebi v prostoru, ki je boleč, ko ne ve, a bo otrok prišel nazaj ali ne. Večinoma pridejo, ker so potrebovali čas, da so nekaj predelali, mi pa lahko ta čas izkoristimo za to, da krepko premislimo in prečutimo.«

Psihoterapevti smo usposobljeni za to, da znamo delati z ljudmi. Poskrbimo, da je ta izkušnja kar najbolj pozitivna, sproščujoča in da človeku res nekaj da. Mi ne poučujemo, ne usmerjamo, ne učimo, kako je treba, ampak pomagamo, da človek sam pride do svojih virov in v svojem tempu in s svojimi notranjimi viri naredi največ. Pogovori s psihoterapevtom so preprosti pogovori, ki pa lahko pripeljejo zelo daleč v pozitivno smer.

Smo starši krivi, da otrok odide?

»To ni odvisno samo od staršev. Ne vemo, kakšen bo otrok, ki se nam bo rodil, kakšen bo njegov karakter, kakšne vloge in naloge ima v tem življenju. Čeprav mu želimo najboljše, bo podedoval neke vzorce, ki niso ne očetovi, ne materini. Vsak otrok nosi svojo zgodbo, svojo nalogo, svojo prtljago skozi življenje. Starši se moramo razbremeniti krivde, da je otrok odšel. Velja naravna zakonitost: bolj ko smo sproščeni, bolj ko lahko spustimo, »predamo gor« in rečemo: jaz ne morem več, to ni več v moji moči, se obrnemo po duhovno podporo, lažje nam bo in potem ne bo tako pomembno, a bo tisti otrok rabil dve ali tri leta, da se vrne. Saj potem se bodo začeli novi izzivi.«

Vabljeni k poslušanju zanimivega pogovora!

Lahko smo zelo ponosni, če imamo doma najstnika, ki si nam upa povedati tudi kaj kritičnega v obraz.

Kaj bi ob sklepu želeli sporočiti poslušalcem?

»Delam kot terapevt, začela sem v času, ko se je začelo naše delo razcvetati, ko je stigma, da greš k terapevtu, začela bledeti. Smo v času, ko to postaja vse bolj normalno. Če te boli zob, greš k zobozdravniku, ko imaš težave s sabo ali v odnosu, poiščeš psihoterapevtsko pomoč. Za nekoga se to lahko sliši kar zastrašujoče. Psihoterapevti smo usposobljeni za to, da znamo delati z ljudmi, poskrbimo, da je ta izkušnja kar najbolj pozitivna, sproščujoča in da človeku res nekaj da. Mi ne poučujemo, ne usmerjamo, ne učimo, kako je treba, ampak pomagamo človeku, da sam pride do svojih virov in v svojem tempu in s svojimi notranjimi viri naredi največ. Tistim, ki se bojijo, kot se vsak boji neznanega, bi rekla, da so pogovori s psihoterapevtom v glavnem preprosti pogovori, ki pa lahko pripeljejo zelo daleč v pozitivno smer.«

Srečujem ljudi, ki ne morejo imeti otrok, pa si mislim: ta bi bil čudovit oče, krasna mama. Lahko si samo želim, da tak človek deluje s čim več ljudmi in jim da, kar jim lahko da. Danes je dan, ko se moramo tega še posebej zavedati in upam, da se tudi ti ljudje v resnici zavedajo, koliko dobrega lahko dajejo nam vsem.

Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec) Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec)

Življenje nerojenih otrok šteje!

Množica pet tisoč ljudi se je danes dopoldne zbrala na že tretjem slovenskem Pohodu za življenje. Tokrat so si za geslo izbrali: Enakopravnost se začne pred rojstvom.

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...