Matjaž Merljak
Boštjan Smole
Rok Mihevc
'Izkušnja iz družine nas uči, da se je včasih težko pogovarjati, na dolgi rok je pa to odrešujoče, ker če se ne bomo pogovarjali, bodo stare rane, zamere ostale.' (foto: Tim Marshall / Unsplash)
'Izkušnja iz družine nas uči, da se je včasih težko pogovarjati, na dolgi rok je pa to odrešujoče, ker če se ne bomo pogovarjali, bodo stare rane, zamere ostale.' | (foto: Tim Marshall / Unsplash)

Matevž Vidmar: »Vedno znova nam mora biti v izziv, da smo kristjani kvas, sol in luč«

08.03.2022, 11:03 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo preverili, kje smo na sinodalni poti, na katero je stopila tudi slovenska Cerkev oktobra lani. Kako poteka poslušanje različnih glasov na terenu, na kakšen način lahko vsak kristjan sodeluje in zakaj? Papež Frančišek je zapisal: »Premagujmo ideologije, nadlogo klerikalizma in odvrzimo predsodke ter stereotipe.« Doslej smo v Cerkvi doživljali sinodo le kot neko zasedanje škofov v Rimu, tokrat pa je papež povabil celotno Cerkev k sodelovanju. Z nami je bil podpredsednik Društva katoliških pedagogov Matevž Vidmar. Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Kako razumete odločitev in papežev način, vabilo ki je nekaj posebnega, novega?

»Kot teolog lahko rečem, da je to sad drugega vatikanskega koncila. Nekaj podobnega se je zgodilo pred 60, 70 leti na tem koncilu, škofje so prišli na koncil, imeli so pripravljene dokumente, morali bi dvigniti roko in potrditi, potem pa se je ena skupina škofov malo uprla in rekla: »Mi smo tukaj, da nas slišite.« To je bil ključen trenutek drugega vatikanskega koncila, ko so škofje sami začeli vse dokumente pripravljati na novo. Ta duh sinode papež Frančišek hoče prenesti na celotno Cerkev. Da smo skupaj na poti, se pogovarjamo in drug drugega slišimo.«

Morebiti razmislek za ta postni čas: sem jaz tisti člen vključevanja v naši skupnosti, v družini, v širši družini, v soseski? Sem tisti, ki vključuje ali zapira? Konkretna pot sinodalnosti je lahko na osebni ravni.

Kar ambiciozna pot je to, poslušati celotno Cerkev. To je ogromno občestvo …

»Tudi pot evangelija, učencev z Jezusom je bila zelo ambiciozna pot, za katero vemo, kje se je končala. Ne na križu, ampak pri odprtem grobu, kar bomo praznovali na veliko noč. Kje pa smo trenutno? Zelo odvisno od skupnosti, župnij. Kar sam slišim, čutim, mislim, da je nek ogenj(ček). Včasih bi si želeli, da bi bil to bolj ogenj, ki žge, a trenutno imam občutek, da se je nekaj razplamtelo in se premika. Vedno znova mi je všeč, kako nas 85-letni papež spodbuja, dobesedno brca, kako naj bomo še bolj aktivni.«

Vabljeni k poslušanju celotne oddaje!

Kaj je sinoda oz. kaj ni?

»Sinoda ni izključevanje. Sinoda je vključevanje, je poslušanje, da ustvarimo nek prostor. To naj bi načeloma naše skupnosti že bile, ampak če smo iskreni, velikokrat niso. Zanimivo je, kako se tudi med mladimi, ko človek ne bi pričakoval, ustvarjajo neki vase zaprti mehurčki. Včasih se ljudje niti ne zavedajo in ne sprejmejo nekoga z obrobja, oddaljenega. Pot sinode je biti občutljiv za take ljudi in jih vključevati. Morebiti razmislek za ta postni čas: sem jaz tisti člen vključevanja v naši skupnosti, v družini, v širši družini, v soseski? Sem tisti, ki vključuje ali zapira? Konkretna pot sinodalnosti je lahko na osebni ravni.«

Matevž Vidmar je bil gost prve postne Svetovalnice
Matevž Vidmar je bil gost prve postne Svetovalnice © Matevž Vidmar (FB)

Za kaj takega je treba biti kar pogumen. Post nas nagovarja, da spremenimo svoje življenje …

»Pot sinode je izkušnja prve Cerkve. Kaj se bo zgodilo po Jezusovem vstajenju? Skupina 11 možakarjev se bo zaprla v svoj mehurček in dokler jih ne bo Jezus podžgal s Sv. Duhom, bodo ostali zaprti v tistem mehurčku v dvorani zadnje večerje. Sinoda zelo poudarja, da se odpira Duhu, temu, kar Duh daje. Jaz včasih hudomušno rečem, da je imel Jezus zelo slabo statistiko. Enega učenca je imel pod križem, Sv. Duh je pa med tistih 11 učencev, ki niso bili teologi, bili so ribiči, cestninarji, grešniki …, skratka nepopolni ljudje ponesel to veselo novico Jezusovega vstajenja po celem svetu. Ta svet danes hodi po tej poti sinode in mislim, da doživlja to, da gremo ven iz teh mehurčkov, ki so se morebiti ustvarili v zgodovini tudi v Cerkvi.«

Sinoda pravi: dajmo se vprašat, kako sem jaz lahko danes misijonar s svojim zgledom? Kako lahko slišim nekoga obrobnega in kako lahko odgovorim na njegove potrebe?

Gojiti dialog … Kako to izpeljati v praksi?

»Če beremo Sveto pismo, imamo opisano, kako je Pavel šel v Jeruzalem in »preveril« evangelij pri Petru. To je bil prvi koncil. Potem beremo v Pavlovih pismih, kako je Petra grajal. Tam je že bila neka napetost. Kakor poznamo Pavla, je bil bolj kolerične narave, kar se čuti iz tona pisem. Verjamem, da to niso bili mirni pogovori. Tudi prvi koncili niso bili tako mirni, kot si mi predstavljamo. Izkušnja iz družine nas uči, da se je včasih težko pogovarjati, na dolgi rok je pa to odrešujoče, ker če se ne bomo pogovarjali, bodo stare rane, zamere ostale, stvari se ne bodo rešile in se tudi ne premaknile.«

Ali to res znamo? Kako vstopiti v pogovor?

»Osnovna metoda, ki jo kristjani poznamo, je odpiranje Duhu v molitvi. Molitev nas kristjane dela drugačne. V teh dneh me je eden od novinarjev vprašal, kako se katoliški pedagog razlikuje od tistega v javni šoli? Rekel sem, da predvidevam, da prinaša molitev in blagoslov. Molitev nas odpira za dialog, ker je že molitev sama dialog z Bogom. Če sem odprt za ta dialog z Bogom, so v tem dialogu tudi boleče stvari. Če se odpovem čokoladi, me to nič ne boli, ker nisem za sladko, odpovedati se moram nečemu, da me bo zabolelo in bo Bog lahko deloval v tistem. Isto je v najinih odnosih. Včasih je tudi prijateljskih odnosih odrešujoče, da se pogovorimo, da zaboli in gremo potem naprej. Poglejmo Petra. Jezus mu reče: »Poberi se, satan!« Ko smo govorili o ciljih sinode: hoditi po poti in slediti Duhu. Ljudje imamo pogosto neke svoje cilje v glavi, ki pa niso usklajeni z Božjimi. Veliko govoriva o povstajenskih pripovedih. Mi se ne smemo ustaviti v velikem petku na križu, razmišljati moramo o vstajenju, se ga veseliti tudi v postnem času. Emavška učenca sta prepričljiv primer tega, da sta bila vase zaprta, oddaljila sta se od skupnosti, imela pa sta svoj cilj. V Emavsu sta ugotovila, da bi se bilo dobro vrniti nazaj. Zakaj? Ker sta bila odprta, poslušala sta besedo, Jezusa, prilagodila pot in se vrnila v skupnost. To pa je druga stvar te poti, da vedno bolj postajamo skupnost. In se ne bojimo.«

Sinoda je prišla ravno ob pravem času, ko smo iz kvantitativnega prišli na kvalitativno. Nismo več samo v številkah. Sem katehet in v zadnjih desetih letih so se številke veroučencev prepolovile. V generaciji sem imel 60, 70 otrok, zdaj jih imam 20. Tisti, ki so, pa v večjem odstotku vejo, zakaj so tam.

Zakaj se bojimo drug drugega?

»Sem direktor vrtca in na neki točki sem začutil, kot da se me ljudje bojijo. Zakaj bi se me človek bal? Nič ti ne bom naredil. To je proces, ki ga moramo ustvarjati, da se ljudje ne bodo bali povedati, bali župnika. Prav je, da povem, moram pa biti pripravljen tudi sprejeti mnenje drugega, ki je drugačno in tu se lahko ustvarja prostor dialoga. Na tem moramo delati. Premalo je dialoga v družbi. To je pa tista stvar, za katero papež reče razločevanje. To so darovi, ki smo jih prejeli pri birmi in nam notranje pomagajo, da razločujemo, kaj prihaja od tistega, ki razdira, daje stran in kaj prihaja od Boga, ki združuje, objema s svojo ljubeznijo. Mi smo bili Cerkev kvantitete, govorili smo o številkah, na katere smo bili ponosni: 10.000 mladih v Stični, 100 birmancev. Mislim pa, da je ta pot, ki jo prinaša sinoda, bolj naraven proces v Cerkvi v Sloveniji. Sinoda je prišla ravno ob pravem času, ko smo iz kvantitativnega prišli na kvalitativno. Nismo več v tistih številkah. Sem katehet in v zadnjih desetih letih so se številke veroučencev prepolovile. V generaciji sem imel 60, 70 otrok, zdaj pa jih imam 20. Tisti, ki pa so, v večjem odstotku vejo, zakaj so tam. Sinoda pravi: dajmo se vprašat, kako sem jaz lahko danes misijonar s svojim zgledom, kako lahko slišim nekoga obrobnega in kako lahko odgovorim na njegove potrebe? Da bomo spet kot prva Cerkev. Zakaj so ljudje postajali kristjani? Ker ko so pogani videli kristjane, kako so bili pripravljeni celo umreti za evangelij, ki so ga oznanjali. Ko so videli ta zgled, jih je to tako pretreslo, da so rekli: »Pa res je nekaj na tem.« Vedno znova nam mora biti v izziv, da smo kristjani res tisti kvas, sol, luč, da bodo ljudje ob nas rekli: v kolektiv pridem zagrenjen, slabe volje, on je pa drugačen, pride dobre volje, odprt je za pogovor, me posluša, ne išče samo sebe, želi biti z mano v dialogu.«

Vabljeni k poslušanju oddaje!

Društvo katoliških pedagogov je minulo soboto pripravilo sinodalni dan. Kakšni so vtisi?

»Po nedavnem sinodalnem dnevu nas je vse navzoče prevevala hvaležnost, da smo sobotno dopoldne preživeli skupaj, da smo se skušali odpreti Duhu in drug drugega predvsem slišati. Nekako smo začutili utrip prve Cerkve, saj smo se po majhnih skupinah pogovarjali o izkušnjah, ki jih doživljamo po naših skupnostih. Ker je dogodek potekal preko spleta, so se nam pridružili tudi izseljenci iz Luksemburga in Argentine. Ob zapisanih vtisih se bomo še enkrat ustavili na skupščini Društva katoliških pedagogov Slovenije, ki bo konec marca, gradivo pa bomo nato predali naprej sinodalnim odborom. V vodstvu DKPS smo veseli, da smo učiteljem, ki so večinoma zaposleni v javnem šolstvu, omogočili prostor, kjer so lahko odprto in odkrito spregovorili o svoji veri. Žal naš javni prostor na to še ni pripravljen.«

Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec) Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec)

Družino bomo branili do konca

Kljub dežju se jev torek popoldne na shodu za zaščito družine pred državnim zborom zbralo skoraj 10.000 ljudi. V besedah upanja in hkrati odločenosti so sporočali, da ne bodo dopustili poseganja v ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...