Matjaž Merljak
Boštjan Smole
Marta Jerebič
Vrhovna sodnica Barbara Zobec in vrhovni sodnik Jan Zobec (foto: ARO)
Vrhovna sodnica Barbara Zobec in vrhovni sodnik Jan Zobec | (foto: ARO)

Sodnika Zobec o zakonitosti sodnika, primeru Balkanski bojevnik in kočevskem procesu

01.03.2022, 15:38 Alen Salihović

V oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili vrhovna sodnika Barbaro in Jana Zobca. Dotaknili smo se afere iskanja diplome vrhovnega sodnika Branka Masleše, problema zakonitosti sodnika, ideologije na sodišču, ter se ustavili ob primeru Balkanski bojevnik ter pri odločitvi v primeru t.i. kočevskega procesa.

Diploma Maleša, zdi se, da je vse več odprtih vprašanj. Pri tretji varianti diplome se zdi, da gre za skoraj smešno zgodbo.

Barbara Zobec: »Res je, že skoraj tri mesece spremljamo nadaljevanko. V vsej svoji karieri še nisem naletela na kaj podobnega, vendar pa je zgodba večplastna. Kot so večplastni problemi in vprašanja, ki jih naslavlja, od pravnih, forenzičnih, političnih, socioloških, psiholoških in etičnih ... Zadevajo vprašanja pravice do sojenja pred zakonom ustanovljenim sodiščem na eni strani in na drugi strani procesne posledice kršitve te pravice. Potem so tu še vprašanja sodno organizacijskega prava, sodne uprave, pristojnosti različnih organov, od sodnega sveta, predsednika sodišča, ministra za pravosodje in končno tudi državnega zbora. Pred seboj imamo problem, s kakršnim se do sedaj še nismo srečali. O tem, ali ima sodnik diplomo ali ne, se ne morem izrekati. Upam in verjamem, da jo ima.«

»Drugo je vprašanje veljavnosti v eni od socialističnih republik nekdanje Jugoslavije z opravljenim pravosodnim izpitom v današnji Sloveniji in tudi v socialistični republiki Sloveniji. O tem vprašanju se je vrhovno sodišče že izreklo v dveh odločbah in je odgovorilo, da pravosodni izpiti, opravljeni v drugih republikah SFRJ, niso izenačeni s pravosodnim izpitom po slovenski zakonodaji. Ker je to pogoj, tako za nastopanje pred vrhovnim sodišče, kot za izvolitev v sodniško funkcijo, je treba omenjeno stališče vrhovnega sodišča samo prenesti na osmi člen zakona o sodniški službi, ki določa pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo.«

Barbara Zobec
Barbara Zobec © Rok Mihevc

Jan Zobec: »Za nekoga od zunaj je vse skupaj morda res že komično. Za vse nas, ki živimo v Sloveniji in delamo v sodstvu, pa je to vse prej kot komedija. Prej bi zadevo primerjal s tragedijo, tudi sama zgradba te zgodbe spominja na zgradbo grške tragedije iz Aristotelove Poetike. Zgodi se peripeteia, potem čakamo na anagnorisis in catharsis. Kje je zdaj anagnorisis? Vse tako kaže, da bo prišel šele z neke višje sodne instance z ustavnega sodišča, še verjetneje pa z evropskega sodišča za človekove pravice. Bojim se, da bo Slovenija obsojena pred evropskim sodiščem zaradi kršitve pravice do sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem.«

»Veljavnost pravosodnega izpita še kako zadeva pravico do sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem. Po judikaturi evropskega soidšča je za kršitev pravice do sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem dovolj, da že eden od sodnikov v senatu nima zakonito pridobljenega mandata. In takega mandata nima, če je postopek njegoega imenovanja obremenjen z določenimi napakami, ki so očitne in zadevajo predmet, cilj in smisel garancij neodvisnega sodnika. Te pogoje, mislim na pogoje zakonitega sodišča, je evropsko sodišče za človekove pravice v zadnjih letih še zaostrilo. O tem problemu se bo na koncu najverjetneje izreklo strabourško sodišče. Potem pa bo sledila katarza. A preden bo do tega prišlo, bo ključnim akterjem mandat že potekel.«

Zanimiva je pristranskost novinarjev. Tudi sporočilo, ki ga je preko novinarjev, zgolj izbranih, dal vrhovni sodnik Branko Masleša, ko ni stopil pred celotno slovensko medijsko sceno ...

Jan Zobec: »To je nekoliko nenavaden pristop, ki pa veliko pove o medijski bipolarnosti slovenskega medijskega prostora. Vsakdo bi pričakoval, da bo prizadeti sodnik dokazila o izobrazbi, za katera pravi, da jih skrbno hrani, predložil nemudoma in ne šele po dveh mesecih mučnega čakanja, ugibanj, predvsem pa krhanja zaupanja v sodstvo, institucijo, ki ji je nekoč celo predsedoval in končno njega samega. Nenavaden je ta pristop, ker dokazil ni predložil tistim, ki so ga k temu pozivali in so sprožili celotno afero, ampak mediju, ki ga ta zgodba, kakršni še nismo bili priča in ki nikogar ne more pustiti ravnodušnega, sploh ni zanimala. Medij je bil Proplus, POP TV, ki o tem problemu sploh ni poročal. Zakaj določenega kroga dominantnih medijev ta zgodba ni preveč zanimala in v zvezi s spornostjo sodnikove izobrazbe ni videlo problema, ne vem, to lahko ugibamo. Dvomim, da bi šlo za načelen pristop uredniške politike, da je treba sodnike obvarovati pred kritikami, napadi, hudimi obtožbami, novinarskim preiskovanjem. Saj, ko je šlo za sodnike, ki niso uživali naklonjenosti njihovih urendikov, so jih ti neusmiljeno napadali in osramotili. To vem iz lastnih izkušenj. Problem tu je nizka profesionalna kultura novinarjev.«

»Ker gre za top temo javnega interesa, ne glede na to, da dominantnega dela medijev to ni zanimalo, bi pričakoval, da bi sodnik povabil novinarje, da bi predsednik vrhovnega sodišča sklical novinarsko konferenco, na kateri bi prizadeti sodnik odgovarjal na novinarska vprašanja. Med temi vprašanji najbrž ne bi bila vsa samo porazna, ampak tudi vrtajoča, raziskovalna. Zakaj ni tako ravnal, lahko samo ugibamo. Še večja uganka je, za koga ali katere priložnosti je sodnik dokazila, kot je sam rekel, skrbno hranil, če ne za priložnost, kakršna je bila ta, ko so novinarji podvomili v njegovo izobrazbo.«

Jan Zobec
Jan Zobec © Rok Mihevc

Ali je v tem primeru zatajilo vodstvo vrhovnega sodišča, morebiti tudi služba za odnose z javnostjo?

Jan Zobec: »Mislim, da oboji. Vodstvo bi se moralo odločno postaviti v bran postulatom vladavine prava, med katerimi je seveda zahteva, da morajo sodniki uživati ugled in zaupanje. In zato vselej, ko se pojavi kakršenkoli dvom v atribute, ki so temeljni za opravljanje sodniške službe, si mora vodstvena struktura prizadevati, da se ti dvomi nemudoma in kar se da hitro odstranijo. Z vsakim nadalnjim dnem namreč nastaja škoda. Zaupanje v sodnikove kvalifikacije in s tem v sodstvo, posebej v odločitve, pri katerih je sodeloval sodnik, v katerega kvalifikacije se dvomi, upada. Ker sodniki utelešamo pravo, skozi naša usta namreč pravo zaživi, s tem, ko se krepijo dvomi v zahtevano izobrazbo sodnika, pada javno zaupanje v pravo. Če potegnem črto, mislim, da odzivi vodstva in službe za odnose z javnostjo, še posebej, ko so grozili s tožbo in že dosodili odškodnino sodniku zaradi razžalitve, ne kažejo na visoko pravno kulturo tistega, ki bi moral biti najvišji zgled ustavne in pravne kulture.«

»Nekdanji predsednik ustavnega sodišča Peter Jambrek je za Nova24 TV dejal, da bi bila v Sloveniji potrebna celovita, celo revolucionarna sprememba tožilstva in sodstva. Dejal je, če se pojavi dvom o tem, ali je nek sodnik zakonit, to predstavlja resen problem. Opozarja, da se ne bi smeli osredotočiti zgolj na primer Branka Masleše, ker je v Sloveniji od 50 do 60 sodnikov, ki niso nič manj problematični ...«

Barbara Zobec: »Strinjam se, da gre za vprašanje, ki zadeva srčiko vladavine prava. Večina problemov z vladavino prava je namreč povezanih z delovanjem sodstva. Pravo namreč zaživi šele preko odločb sodišč, šele tako postane delujoče in učinkovito. Če je že v sami zasnovi sodniškega prava ali prava v akciji, prišlo do očitnih napak, kot je izvolitev oz. imenovanje sodnika, potem je hibno vse, kar tak sodnik razglaša kot pravo. Povedano preprosteje, tisti, ki ima ultimativno besedo, kaj pravo v konkretnem primeru je, ne more biti v svojem počelu v nasprotju s pravom.«

»Kadarkoli se pojavi dvom, ali je bila izvolitev posameznega sodnika zakonita, je treba tak dvom v najkrajšem možnem času razčistiti. In prvi, ki je temu poklican, je prav prizadeti sodnik sam, tudi predsednik sodišča in sodni svet. Če ostane to vprašanje odprto, nerazčiščeno, ga ni mogoče preprosto pomesti pod preprogo in se delati kot da problema ni, ali da bo izzvenel. Ne bo, slej, ko prej bo udaril na površje. S sodno odločitvijo nezadovoljna stranka bo namreč v pravnem sredstvu, ko gre za vrhovnega sodnika v ustavni pritožbi, uveljavljala kršitev človekove pravice do sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem, ki je sestavina pravice do sodnega varstva - tako po ustavi kot po evropski konvenciji. In s primerom se bo moralo ukvarjati ustavno ali evropsko sodišče. Ali je podobnih primerov v Sloveniji več, kar 60, ne vem. Razen omenjenega sodnika ne poznam nikogar od svojih kolegov, ki ne bi imel pravosodnega izpita opravljenega v Sloveniji v skladu s slovensko zakonodajo.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenija , Politika , Spoznanje več
Laris Gaiser (photo: Rok Mihevc) Laris Gaiser (photo: Rok Mihevc)

Vladimir Putin

Ruski predsednik Vladimir Putin je vrsto analitikov prisilil, da podvomijo v svojo strokovnost in znanje. Dan pred invazijo na Ukrajino še vedno ni bilo moč verjeti, da je tako tvegana poteza ...