Razmere so kaotične, nihče ne ve, kaj bo sledilo. | (foto: PixaBay)
Luka Zorenč ob vrnitvi iz Ukrajine: Dobesedno se učijo plavanja, medtem ko se ladja potaplja.
Svet Nataša Ličen
S prispodobo v naslovu je razmere v Ukrajini opisal Luka Zorenč. Pred dnevi se je vrnil iz te oblegane države. Njegova pot ni bila službene narava, bolj humanitarne, je povedal v pogovoru. Pokazala se je priložnost in jo je zgrabil, za pomoč civilistom.
Srce je, glava tudi, toda nalijmo si čistega vina, to so ljudje, ki imajo za seboj le nekaj dni usposabljanja. Zdaj pa si predstavljajte, ko se kot takšni odzovejo klicu orožja in ni pričakovati, da bodo na isti ravni kot profesionalni vojak.
Morala med ljudmi je visoka?
"To je vsekakor res, morala je na visoki ravni, za njimi stoji praktično ves svet, toda opremljeni niso najbolje. Večina moških, tudi veliko žensk, se je javilo, da bi branili svojo državo. Srce je, glava tudi, toda nalijmo si čistega vina, to so ljudje, ki imajo za seboj le nekaj dni usposabljanja. Zdaj pa si predstavljajte, ko se kot takšni odzovejo klicu orožja in ni pričakovati, da bodo na isti ravni kot profesionalni vojak. Ljudje si lahko razložite kaj pomeni, če imaš petdeset, stotisoč do zob oboroženih civilistov? Je, morala je, vendar znanja jim primanjkuje. Dobesedno se učijo plavanja, med tem, ko se ladja okrog njih potaplja.«
To bo še dolgo trajalo. Ne glede na to, tudi če se ta trenutek konča, se je odprla Pandorina skrinjica, težko bo spraviti spet vse nazaj vanjo.
Kaj sem videl?, da ne bom govoril le o negativnem, tudi veliko solidarnosti med ljudmi.
»Na terenu sem govoril le z eno stranjo, z drugo ne. To ni moja vojna, odšel sem pomagat civilistom, ni me vodilo sovraštvo. Pomagal sem tistim, ki so trenutno podhranjeni. Zato ne morem dati jasnega odgovora. Tudi zato ne, ker sem bil v Ukrajini na začetku konflikta, ko je vladal popoln kaos, megla v zraku, morali smo biti zelo iznajdljivi, nobenega temelja za delo, morali smo predvidevati o planih a in b, ter c, če se kaj zalomi. To je bil velik izziv. Ob vrnitvi v Slovenijo sem se kar odpočil, ker je bilo v Ukrajini vse skupaj precej na trnih. Zdaj je tam katastrofa, v marsikaterem pogledu."
Večina tistih, ki je lahko pobegnila, je šla. Železnica, ki logistično oskrbuje mesto in zaenkrat še deluje, je nevarna tarča. Priporočam, da kdor še ni šel, naj se čim prej umakne, ker vsak, ki bo ostal, bo v mestu lahka tarča.
Na obeh straneh je veliko prestrašenih oči
»Tako je, šef je dejal, gremo. Saj ne ve dosti mlad fant iz oddaljenega gorovja? Rečeno mu je bilo in je moral iti. Politika zakuha, vojna je njen podaljšek, ljudje niso slabi. Ne vsi, kot povsod. Svet ni črno bel, ne smemo ga gledati tako.«
»Vse življenje sem se usposabljal za delo v kriznih razmerah, vsekakor je v Ukrajini hudo, a nič takšnega, za kar me slovenska vojska ne bi pripravljala. Če imaš nekaj znanja in lahko delaš »kalkulirani riziko«, je marsikatera stvar lažja", je v pogovoru dejal Luka.
Komu verjeti?
»Verjeti le ljudem na terenu. Preden se sam odločam, kateri novici verjeti, grem v več preverjanj. Ljudje imamo slab spomin, vedno sem se zadnji dve leti izogibal pogovorom o epidemiji, ko so nekateri govorili, da so vse samo laži in kako mediji samo zavajajo, zdaj pa je vojna v Ukrajini in kaj, vse kar se o tem poroča, je pa resnica? Fascinantno je kako se v trenutku obrnejo stališča. Verjamem ljudem na terenu, ki povejo tako kot je. In, resnica je verjetno tam nekje na sredi.«
Vidiš tudi takšne primere, žensko, ki je šla po peronu vsakič z drugim kovčkom. Žeparji, ki kradejo. Sem si mislil, naj kaj rečem, jaz sem tujec, me bodo imeli za ovaduha? Vedno se najdejo vojni dobičkarji, tudi to sem videl, ker sem pač naučen, da to opazim.
»Vse kar se dogaja v Ukrajini, je tragedija. Toliko stvari je v zraku, marsikaj se le sklepa. Izredno veliko nelogičnih potez se dela, novi načini bojevanja zamotijo um, ker sklepamo lahko le na preteklih izkušnjah. Zdaj pa poznanega kalupa ni. Veliko nepovezanega, ni odgovorov. Vojna je samo »sranje«, se opravičujem za izraz. Povsod, kjer se seje smrt, je narobe. Če je klic k orožju, ljudem brez uniforme, le rumen trak okrog komolca, je izredno težko vedeti, kdo je borec, za obe strani. To je takšen »džumbus«, vojna se lahko hitro konča, v nekaj dneh ali pa bo trajala še dolgo, na žalost, posledice bodo tako ali drugače.«
Pomagajmo vsaj tako, da ne poslapšujemo razmer. Ne pišimo negativnih komentarjev, raje se posvetimo družini, dajmo nekaj ljubezni ljudem.
Ne ve se kdo pije, kdo plača.
»Bil sem na začetku v Lvovu, potem v Kijevu. Kaj sem videl?, da ne bom govoril le o negativnem, tudi veliko solidarnosti med ljudmi. Večinoma sem med begunci, ki so bežali na varno, videval ženske, starejše, otroke, kakšnega invalida. Moški, pa tudi marsikatera ženska, so se odločili, da gredo nazaj, se borit. Pomagal sem preko Rdečega križa z osnovno oskrbo, z vodo in skrbel za prvo pomoč, če je kdo padel v nezavest. Vidiš očeta, ki se poslavljal od otrok pred vstopom na vlak, sam pa je sedel v drugega, ki se je vračal v nasprotno smer. Poljubljali so se, vsi jokali, to je kar pretresljivo in ganljivo. Vidiš na drugi strani množico prostovoljcev, kako so organirani, pomagajo drug drugemu. To je lepo, ko se narod zedini, homogenost, ki se vidi, je fenomenalna. Potem pa vidiš med stotisoč ljudmi na postaji železnice tudi takšne primere, žensko, ki je šla po peronu vsakič z drugim kovčkom. Žeparji, ki kradejo. Sem si mislil, naj kaj rečem, jaz sem tujec, me bodo imeli za ovaduha? Vedno se najdejo vojni dobičkarji, tudi to sem videl, ker sem pač naučen, da to opazim.«
»Večina stvari iz humanitarne pomoči pride na prava mesta. Če hoče kdo pomagati, naj ostane v svojih mejah delovanja. V Sloveniji se pridružite preverjenim humanitarnim organizacijam, kjer boste že s pomočjo osnovnega lahko razbremenili koga, ki je morda bolj usposobljen za delo v kriznih območjih, vi pa boste tu naredili delo namesto njega. Bije se vojna prikrajšanih.«
