Hvaležen pogled iz Mozambika | (foto: Missio)
VIDEO: Jubilejna 20. PSI znova spodbudila dobroto. Zbrali smo več kot 175.000 evrov. Bog povrni!
Dogodki | 26.02.2022, 19:35 Robert Božič
Radijci na čelu z Juretom, ki je že 20 let gonilna sila dobrodelne Pustne Sobotne iskrice smo v zgodnjem popoldnevu doživeli obisk "angela dobrote". Preprostega delovnega človeka, ki je za otroke na misijonu v Mozambiku, za katere danes zbiramo darove, namenil svoje življenjske prihranke. Ostali smo brez besed, s solzami v očeh. A prav vsak med nami je lahko angel. Pomagamo lahko na različne načine, dobrota ne pozna fizičnih meja.
Tudi letošnja pustna sobota je izziv, da pustno veselje razširimo z dobroto. Na Radiju Ognjišče vas vabimo, da se pridružite ciljem letošnje že 20. dobrodelne Pustne Sobotne iskrice, ki letos zbrane darove namenja otrokom v Mozambiku.
Teelefonsko darovanje je zaključeno. Svoj dar lahko še vedno oddate z izpolnitvijo spletnega obrazca Misijonskega središča Slovenije, ali pa s preprostim skeniranjem QR kode v nadaljevanju.
Vajeni smo že pustovanj na daljavo, kamor zdaj sodi tudi naša Pustna Sobotna iskrica. Dobro se spomnimo razigranih maškar, ki so pred leti plesale v dvorani, programa, ki smo ga pripravljali za mlade družine, podarjenih krofov, za katere so darovali obiskovalci ... Žal bomo našo dobrodelno akcijo tudi letos izpeljali brez tovrstnega srečanja.
V sodelovanju z Misijonskim središčem Slovenije smo se odločili, da priskočimo na pomoč otrokom v Mozambiku. Tam je dolga leta delovala slovenska misijonarka s. Zvonka Mikec, ki je pred kratkim sprejela odgovorno delo v Angoli. Ostaja trdno povezana z misijonom v Namaachi, bdela bo nad porabo zbranih sredstev. S sestrsko skupnostjo upa, da bo 20. Pustna Sobotna iskrica uspela omiliti lakoto in zgraditi obednico, večnamenski prostor na misijonu, v katerega vsak dan prihaja več kot tisoč petsto otrok. S s. Zvonko smo se pogovarjali za našo sobotno otroško oddajo.
S. Zvonka, ker bi Pustna Sobotna iskrica rada pomagala otrokom na vašem misijonu, nas zanima iz kakšnega okolja prihajajo otroci?
Tradicionalna družina v Namaachi je velika. Sestavljajo jo oče, mati, včasih tudi kak dedek ali babica, teta ali stric. Ponavadi imajo šest, sedem, tudi večotrok. Veliko je družin, katerih člani živijo ločeno, saj je kraj na meji s Svazilandom, delno tudi z Južno Afriko, kjer mnogi očetje, pa tudi mame služijo kruh. Mnogi očetje si v sosednji državi ustvarijo novo družino, na naši strani pa nastopi revščina ... Svet pri nas je drugačen od tistega, ki ste ga vajeni doma. Urejenih družin, kot jih poznamo v Sloveniji, pri nas ni veliko.
V Afriki se pogosto srečamo z bolečo resnico, da otroci prihajajo v šolo tudi zaradi hrane. Je tako tudi v Mozambiku?
Žal res. Predvsem najmlajši pridejo lačni v šolo. Redki uspejo doma dobiti kos kruha in čaj, večina doma ne more niti večerjati. Mlajši otroci, ki prihajajo v vrtec, dnevno dobijo preprost obrok iz moke, podoben tistemu, kar smo doma poznali kot »mlečni sok«. Pogosto se zgodi, da otroke boli glava, da imajo bolečine v trebuhu in najpogosteje je prav lakota vzrok težav. Zato bomo res hvaležni, če bodo vaši poslušalci uspeli omiliti lakoto. Hkrati pa bi na misijonu radi zgradili tudi obednico, pokrit večnamenski prostor, v katerem bi otroci lahko obedovali. Najmlajši morajo namreč zdaj preproste malice zaužiti na tleh. Vse, kar doživljajo in sprejemajo na misijonu, pa je del vzgoje. In radi bi jim pokazali, da so vredni spoštovanja.
Misijonarka s. Zvonka Mikec hvaležnega srca iskreno prosi: »Hvala, dragi Slovenci, ker boste velikodušno pokazali, da ljubite otroke, boljši svet in Afriko. Toplo vabljeni, da odprete srca, pomislite, da Bog ljubi vsakega izmed nas in, da prek naših src zmore izkazati ljubezen do najmlajših in najbolj ranljivih. Bog povrni!«
V pripravi na 20. Pustno Sobotno iskrico smo gostili tudi laiško misijonarko Katarino Tomc, ki je na misijonu v Namaachi delovala pet let. Na vprašanje kako je doživljala lakoto družin in otrok, je odgovorila: »Težko je, mnogi so lačni. Po domovih imajo, če imajo srečo, če imajo kaj jesti, prvi obrok okoli enajste ure. Kos kruha in čaj, zvečer pa skromno »polento«. Revščina se kaže tudi na zunaj, po oblačilih, in prav se mi zdi, da imajo po šolah v Mozambiku obvezne šolske uniforme, ki vsaj delno zakrijejo boleče razlike.«
Laiški misijonarji pomagajo na različnih področjih. So otroci hvaležni za pomoč? Kako jo pokažejo?
Hvaležnost vidiš na obrazu, v nasmehu, očeh. Radi se stisnejo k tebi, najmlajši zlezejo v naročje in rečejo: »Obrigada!«. Ja, hvala po portugalsko, ki je uradni jezik v Mozambiku.
Ste kot laiška misijonarka čutili pomoč iz Slovenije, se vam je vez z domovino zdela pomembna?
Zelo! To pomoč sem zelo čutila. Z Misijonskim središčem Slovenije smo tesno sodelovali, s pomočjo Trikraljevske koledniške akcije smo obnovili vrtec. Misijonska pisarna nam je prav pri vseh prošnjah priskočila na pomoč, dobri ljudje v Sloveniji so vedno znova dokazali kako močna je vez z misijoni. Posebej pa sem bila in sem hvaležna za molitveno podporo, saj mi je v mnogih težavah pomagala z veseljem premagovati ovire. V misijonih res potrebuješ Božjo pomoč!
