»Če je to, kar imamo, fašizem, potem ta niti ni tako slab.«

Spoznanje več | 17.02.2022, 13:59 Rok Mihevc

Od olimpijskih iger, prek Tajvana in Ukrajine, do volitev v Sloveniji. O vsem tem smo spregovorili z nekdanjim ustavnim sodnikom prof. dr. Ernestom Petričem, ki ga Tone Gorjup gosti vsak drugi mesec. Zanimal nas je njegov pogled na pogovor premierja Janeza Janše za indijsko nacionalno televizijo in omembi Tajvana s katero je dregnil v osje gnezdo, pogled na napetosti na rusko-ukrajinski meji in možnih rešitvah, podal pa je tudi kratko oceno Šarčeve in Janševe vlade, spregovoril o pričakovanji volivcev pred volitvami in vlogi medijev v času do njih.

Po uradnem razpisu državnozborskih volitev so začeli teči roki, stranke čaka zdaj resno delo. Od zadnjih volitev smo imeli dve vladi, eno levo in eno desno, prva se je sesedla sama vase, drugo hočejo na vsak način onemogočiti. Kakšna bi bila vaša ocena ene ali druge vlade?

Dejstvo je, da sta obe delali v različnih pogojih. Še danes čisto dobro ne razumem, zakaj se je premier Šarec odločil tako kot se je. Verjetno so bile razmere v koaliciji težke in zapletene in je ocenil, da stvari ne gredo več naprej. Kazala se je nizka stopnja soglaja, zelo nizko raven sodelovanje znotraj vlade, to jih je obremenila in vodilo do odločitve premierja. Za drugo vlado pa, mislim, da kritike, da nastaja avtoritativno vodenje in fašizem, niso objektivne. Toliko pa sem star, da se tistega nacizma, fašizma, pa tudi tistega, kar je kasneje sledilo, vendarle malce spomnim in res ni modro in tudi pošteno ne, dogajanje pri nas označevati za fašizem.

Prisluhnite celotni oddaji z dr. Ernestom Petričem

Če je to, kar je pri nas fašizem, potem ta fašizem niti ni tako slab in grozen, saj je pri nas kar v redu, se vam ne zdi? Meni se zdi, da živimo dobro, da imamo lahko svoje mnenje, kritiziramo, demonstriramo mimo zakona ... Presneta reč, zdaj temu govoriti fašizem, to pa je malce neodgovorno. Ne vem, kaj potem ne bi bil fašizem ... Nobena družba brez nekega reda obstojati ne more. In v takšnih situacijah, kot je kovidna, je vsaka vlada postavljena pred dileme, kako daleč bo šla tudi z nekimi prisilnimi ukrepi, da bo zaščitila družbo in ljudi. Potrebno je bilo sprejemati nepopularne ukrepe in to je najtežje. Lahko je sprejemati popularne ukrepe, a treba je najti pravo ravnotežje, pri nas pa je nastala tudi ta nesrečna politizacija, nekakšna apriorna zadržanost do tega, ker je vlada storila, to pa ni bilo pametno in dobro.

Če je to, kar je pri nas fašizem, potem ta fašizem niti ni tako slab in grozen, saj je pri nas kar v redu, se vam ne zdi? Meni se zdi, da živimo dobro, da imamo lahko svoje mnenje, kritiziramo, demonstriramo celo mimo zakona … Presneta reč, zdaj temu govoriti fašizem, to pa je malce neodgovorno.

Mislim, da je normalno v neki demokratični moderni družbi, da razumemo, da so enkrat na vladi eni, potem so drugi, vmes so volitve. Ni konec sveta, če na vlado pridejo zdaj ti, potem drugi ... V demokraciji je normalno sobivanje različnosti. To želim poudariti. Ni bistvo, da bi bili vsi enotni in bi vsi enako razmišljali, to smo govorili »bratstvo in edinstvo«. V Severni Koreji so vsi enotni, ampak v demokraciji pa je bistvo spoštovanje različnosti, spopad med različnostnmi, politični dialog, pa tudi sodelovanje za skupno korist, kljub temu, da smo zelo različni, pa smo vsi na skupnem čolnu. To je naša skupna domovina in temeljni skupni interes je, da skrbimo zanjo. In smisel demokracije je v tem, da eni vladajo, drugi pa so v položaju, da to vladanje nadzirajo, kritizirajo, dajejo dodatne predloge in tako naprej. Poteka dialog. O tem kar naprej govori tudi naš predsednik Pahor in enako mislim tudi jaz.

Ko se je Evropa poslovila od absolutističnih vladarjev, se je začel odpirati prostor za demokracijo, za različne interese, ideje in dialog. To je dalo Evropi ta silni zagon. Evropa je bila reven kontinent, nič nismo imeli, tudi malo ljudi je bilo, ampak bila je nosilka glavnih idej napredka 200, 300 let. Od industrijske revolucije preko vseh dogajanj, ki so bila, do naše sedanje zahodne demokracije, v kateri so ljudje bolj svobodni in socialno varni kot kjerkoli drugje, kjer je največ prostora za njihovo svobodno kreativnost, ustvarjalnost. To je dalo Evropi moč, da je kot zahodna civilizacija tudi v idejnem smislu dominirala v svetu. Vse velike ideje, vladavine prava, demokracija, človekove pravice, svobodna podjetniška pobuda, so ideje evropske družbe, ki so temeljili na demokraciji in iz nje je izhajalo vse to bogastvo in potem tudi moč Evrope, ki je v pozitivnem in negativnem vendarle dominirala svetu kakšne 200 let. Ta mali neznatni kontinent.

Ali se zavedamo skupne odgovornosti za mali slovenski narod, to je centralno vprašanje. Za to bi se morale stranke bolj prizadevati. To bi nekako normaliziralo našo družbo, postalo bi normalno, da različno mislimo. Nerazumevanje demokracija pa nas hromi. Posledica tega je, da naši politični voditelji vnaprej izjavljajo, da »z vami pa se sploh ne bomo pogovarjali«. Pazite, pogovarjali se pa že bomo! Če bomo videli, da lahko kakšno stvar skupaj naredimo, super. Ampak mišljenje, da vse kar naredite, je narobe, pa je neodgovorno.

Kaj potrebujejo stranke? Program in ljudi, ki jim bodo lahko zaupali. To pa so ljudje, ki so v življenju že nekaj naredili. Potreben je nek razvoj, dozorevanje nekoga. Tisti, ki bodo prišli na volitve s tem in zraven še s pripravljenostjo na sodelovanje ter dialog, ti bodo imeli prednost.

Na eni strani imamo vladne stranke, na drugi KUL, ki nakako že četrto leto prisega »s temi se ne pogovarjamo«. Upanje je zbujal Robert Golob z Gibanjem za svobodo, pa je tudi on pristopil k skupini protijanšistov. Sredi tega imamo letos vendarle več izbire. Med novimi pobudami je tudi Povežimo Slovenijo, tudi vi ste s svojimi idejami pripomogli k temu, da smo to gibanje dobili, imamo tudi stranko Aleksandre Pivec Naša dežela, ki vsaj načelno pristaja na dialog. Malo manj dialoška je stranka LIDE Igorja Zorčiča. Kakšna so vaša pričakovanja pred letošnjimi volitvami, česa se volivci lahko bojimo?

Ko se je kakšne dve leti nazaj pojavila ta ideja Povežimo Slovenijo, takrat so pristopili tudi k meni in sem se strinjal, da je to dobra ideja, da je Slovenija res preveč razklana. Dajmo skušati skupaj veslati in se zmenimo, ali bomo veslali na levo ali desno, drugače bomo obtičali na sredini ocena,a pa ne bomo šli ne sem ne tja. Taka država kot je naša, potrebuje izkoristiti vse svoje potenciale, mi pa nimamo na izbiro veliko ljudi... Dva milijona nas je, moramo biti racionalni, moramo iskati najboljše. In presneta reč, če je najboljši malo druge politične barve in drugače vidi stvari kot jih jaz, nič zato. Če vem, da je sposoben, če vidim, da je pošten, mu želim samo dobro.

Volivci verjetno pričakujejo precej jasna programska izhodišča. Program mora biti, ni dovolj par floskul, treba je konkretno odgovoriti na kakšna vprašanja o domači politiki, gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu, odnos do starejše generacije ... kar tako reči, »vse bomo spremenili ali nič ne bomo spremenili«, ni dovolj. Program je lažje napisati kot uresničiti. Program speljati je umetnost. Kaj potrebujejo stranke? Program in ljudi, ki jim bodo lahko zaupali. To pa so ljudje, ki so v življenju že nekaj naredili. Potreben je nek razvoj, dozorevanje nekoga. Tisti, ki bodo prišli na volitve s tem in zraven še s pripravljenostjo na sodelovanje ter dialog, ti bodo imeli prednost. In take bi tudi sam podprl, nek pameten program.

To je bil le delček pogovora z dr. Ernestom Petričem. Celoti prisluhnite tukaj.