Slavi Košir
Marko Zupan
Meta Potočnik
Vilma in Dani Siter (foto: Igor Dečman)
Vilma in Dani Siter | (foto: Igor Dečman)

Tudi v zamrznjene odnose lahko posije sonce!

14.02.2022, 10:03 Mirjam Judež

Na praznik sv. Valentina smo v Svetovalnici gostili Vilmo in Danija Siterja iz Družine in Življenja, ki letos praznujeta 44. obletnico zakona. Mediji nam ponujajo različne romantične zgodbe okrog »praznika zaljubljencev«, ponujajo nam možnosti hitrih odnosov, romantičnost, ki se vedno znova rojeva, vsi najraje gledamo in beremo zgodbe s srečnim koncem ... Kako pa je v resničnem življenju? Pogovor je vodila Marjana Debevec.

Si lahko zaljubljen po več desetletjih zakona?

Dani: »Ne vem, če lahko govoriva o zaljubljenosti, pač pa o ljubezni. Ljubezen pa je odločitev in predanost. To, da se odločiva drug za drugega. Jaz se odločim zate, ti zame, odločiva se, da bova skupaj gradila odnos, zavezo in življenje. Ta gradnja odnosa, to sobivanje dveh src v tej zavezi, ki sva jo drug z drugim sklenila na poročni dan pred Bogom in pričami, je neke vrste zaljubljenost, je ljubezen, ki se podarja.«

Vilma: »Zaljubljenost ima svoje mesto, je tista, ki dva »spravi skupaj«. Papež Frančišek pa celo pravi, da ko se dva prava najdeta skupaj, sanjata Božje sanje. Za zaljubljenostjo je skrit Božji načrt za moškega in žensko, da se najdeta dva na celem svetu, ki sta za skupaj. Preden pa se najdeta, je kar precej izzivov in velikokrat se pari med seboj zamenjajo. Kar se zaljubljenosti tiče, je v današnjem svetu precej razvodenela, ker se že otroci zaljubljajo v vrtcu. Življenje jih uči, da to ni nekaj resnega, da lahko greš iz enega odnosa v drugega in tako se pomen zaljubljenosti razvodeni. Zaljubljenost v zrelem času je pa tista moč, ki ti pomaga drugega videti lepega, brez napak, na nek način odseva en Božji pogled na človeka. Je pa res, da ljubezen in poroka odpirata v oči, potem pa vidimo tisto, kar ni dobro. Tudi midva! Trudiva se, da se sprejemava z napakami, čeprav jih vidiva. Dlje sva skupaj, več napak vidiva. Ker sva se odločila drug za drugega, prideva do tretje faze, do katere mnogi pari niti ne pridejo. Tudi zaradi vpliva okolja, v katerem živimo. Učiva se gledati na drugega z Božjim pogledom, čeprav nisva popolna.«

Okrog nas je ogromno odtujenih parov. Če si vsaj eden zaželi, da bi prišlo do obnove odnosa, je možno, da znova zaživi. Kot za zimo pride pomlad, lahko tudi v zamrznjene odnose posije sonce. Ampak nekdo mora začeti upati v to.

Danes živimo v času instant odnosov po sistemu: uporabi in zavrzi. Vse bi radi na hitro in takoj, pri odnosih pa ne gre tako. Kaj bi svetovala otrokom, mladim, ki šele vstopajo v odnose?

Dani: »Že otroke je treba poučevati o določenih zakonitostih življenja, kaj je zaljubljenost, kaj je ljubezen. Otrokom moramo vnaprej povedati, da ko si zaljubljen, ne vidiš napak. Zaljubljenost je slepa, zakon pa odpira oči. V času zaljubljenosti, ko vse žvrgoli in cveti in so metuljčki v trebuhu, naj se ne bi delale pomembne življenjske odločitve. Pred leti sem slišal razlago, da fant stremi za spolnostjo, dekle pa za odnosom in ljubeznijo, pripadnostjo. Ko se dva srečata, sta pripravljena delati kompromise. Dekle je pripravljeno iti tudi v telesnost, da bi pridobila ljubezen, naklonjenost, odnos, fant je pa pripravljen skoraj zaigrati odnos, da bi pridobil telesnost. Najpomembneje je, da se starši zavedamo, da smo otrokom učbenik za življenje. Tudi takrat, ko se otrok prvič resno zaljubi, v osnovni, srednji šoli. V tem času smo starši tisti, ki moramo stati za otrokom, biti z njim toliko povezani, da nam zaupa, da ne dela mimo nas ali skrivoma.«

Vilma: »V tem času otroci res potrebujejo starše oz. varno okolje, v katerem bi se lahko pogovarjali. Tega v naši družbi ni dovolj. Tudi če se oni med sabo pogovarjajo, nimajo mentorjev, ki bi jih učili, katera pot je prava. Cela družba, predvsem pa mi v Cerkvi, bi se morali spraševati, kako omogočiti tem otrokom možnost razglabljanja o teh globokih vprašanjih. Otroci so prepuščeni vplivom interneta, kjer ne izvejo stvari, ki so pomembne. Premalo se poudarja, da je treba v času pred in v času zaljubljenosti otroke in mladostnike usmerjati v gradnjo svojega značaja, ne pa, da hodijo iz enega odnosa v drugega, izgubljajo leta in sprejemajo napačne odločitve. V Svetem pismu v Tobijevi knjigi piše: »Spolnost je preizkušnja smrti in življenja.« Tega mladostniki ne vedo, premalo se govori o teh stvareh in se mladostnike celo zavaja.«

Dani: »Pred leti sem naletel na čudovito pismo mladega dekleta svojemu možu, v katerem resno razmišlja o življenju. »Vem, da si nekje, čeprav te danes še ne poznam, ne vem, kdo si, nič ne vem o tebi, ne vem, kdaj se bova srečala. Zaradi tebe, ker vem, da nekje si, vem, da se moram jaz v tem trenutku pripravljati na to, da se bova enkrat srečala in ko bova začela najino pot, želim, da bi ti bila najboljša opora v življenju, da bi bila pripravljena na najin odnos, da bi se v njem počutil varnega, sprejetega, spoštovanega. Zato želim izgrajevati samo sebe, obenem molim, da bi tudi ti dobil to zavedanje, da bi se želel zame pripraviti in tudi ti, ko se bova srečala, želim, da ko bi prišel na mojo pot, da se bom ob tebi počutila ljubljeno, sprejeto, varno.« O teh stvareh se premalo pogovarjamo. Mlade premalo ozaveščamo o resnosti odločitve za celo življenje. Da to ni instant kultura, da se stvari zamenjajo, vržejo stran. Včasih so popravljali ure, čevlje, danes jih mečemo stran. Najpomembneje je, da se zavestno odločim, da bom hodil po poti, ki me bo pripeljala v odnos, v katerem bom lahko čutil sprejetost, spoštovanje in ljubezen.«

Lahko je biti mlad in zaljubljen, težko je biti ljubljen tudi po več desetletjih. Ali pa tudi ne?
Lahko je biti mlad in zaljubljen, težko je biti ljubljen tudi po več desetletjih. Ali pa tudi ne? © Annette Sousa / Unsplash

V knjigi Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem pišemo, da je do 6. leta starš otroku avtoriteta, ki postavlja meje, do 12. leta je njegov učitelj, do 18. leta je otroku mentor, trener, stoji mu ob strani, ga opazuje, daje nasvete, šele pozneje pa lahko starš postane tudi otrokov prijatelj.

Mladi pravijo, da morajo preizkusiti več različnih odnosov, da bodo videli, s kom se najbolje ujamejo, da morajo živeti skupaj, da vidijo, če jima »funkcinoira« …

Vilma: »Dolgo sva že na svetu, slišala sva že veliko zgodb in lahko povem, da je to pot v pogubo, pot, ki ne zagotavlja dobrega zakona. Prej moraš biti v odnosu z drugim tako, da ga spoznavaš, moraš pa vedeti, kje so meje. Ko se dva držita za roko in ne bi šla naprej, ko se razideta, to boli, kako šele boli, če gresta naprej do poljubov, spolnosti … Človek iz takega odnosa pride že malo raztrgan. Danes mnogi začenjajo na napačnem koncu. Ne moremo pa reči, da ti nimajo možnosti, da bi šli dobro skozi življenje. Treba je več potrpežljivosti in dela na sebi. Bog lahko zdravi vse rane, pripravljen je odpuščati grehe, mimo Njega pa se človek, ki je šel iz odnosa v odnos, težko sestavi. Skrbi me otopelost v tej družbi, ko gredo pari z otroki narazen, pa rečejo, da so dobro, da je vse »uredu«. Zaradi otopelosti ljudje niti ne poskušajo več priznati, da te stvari bolijo.«

Dani: »Niti ne poskušajo sanjati o tem, kaj je tisto dobro, najboljše, najlepše. Težko je ljudem povedati, da obstaja nekaj več. To terja napor. Če sva midva v primežu neke stiske, rane, brazgotine najinega odnosa, je potrebno kar nekaj časa, da se ta odnos pozdravi, predvsem pa ga je treba »Bogu dati na obsevanje, na zdravljenje«, da lahko potem vidimo še kaj drugega. Treba se je poučiti in poiskati pomoč.«

Pred leti sem slišal razlago, da fant stremi za spolnostjo, dekle pa za odnosom in ljubeznijo, pripadnostjo. Ko se dva srečata, sta pripravljena delati kompromise. Dekle je pripravljeno iti tudi v telesnost, da bi pridobila ljubezen, fant je pripravljen skoraj zaigrati odnos, da bi pridobil telesnost. Najpomembneje je, da se starši zavedamo, da smo otrokom učbenik za življenje. Tudi takrat, ko se otrok prvič resno zaljubi. 

Otopelost je problem današnje družbe. So pari, ki ostajajo skupaj, ker drugače ne znajo, pričakovanja se niso uresničila, mnogi ostajajo razočarani, posvetijo se otrokom, hobijem … Je mogoče znova obuditi ljubezen?

Vilma: »Mi videvamo tudi takšne pare in jih je ogromno okrog nas. Če si vsaj eden zaželi, da bi prišlo do obnove zakona, je možno. Kot za zimo pride pomlad, lahko tudi v zamrznjene odnose posije sonce. Ampak eden od njiju mora začeti upati v to, nekdo jima mora pomagati. Priča smo mnogim odtujenim parom, ki so jih prijatelji, sorodniki poslali na naš temeljni seminar, kjer so poslušali teme, o katerih govorimo na seminarju Nepozabni trenutki za naju. Počasi so se »odtajali«, marsikje je šel odnos naprej v pravo smer. Tukaj smo velikokrat žene tiste, ki smo prve na potezi. Bog nam je podaril eno posebno vrsto intuicije in smo nekako bolj in prej odgovorne za spodbudo za delo na zakonu. Vem, da je veliko žena popolnoma razočaranih, mnogo jih trdi, da so poskusile in naredile vse. Če ni nobenega rezultata, bi rekla, nisi še naredila vsega. Morda bi morala narediti drugače, kot si delala do sedaj. Za to pa je potreben napor. Najprej je potreben iskren pogled v srce, priznanje, da tudi jaz delam narobe, da se moram najprej jaz sama spreobračati, vedno znova. Ali res naredim vse, da se moj mož počuti spoštovanega? To je za žene največji izziv, ker je to nekaj najtežjega: spoštovati moža, na katerem vidim cel kup napak, za katerega se mi zdi, da ene stvari ne naredi več prav. To je zelo težko in presega človeške moči. Morala bi se odpovedati lastni sebičnosti, svojemu prav, saj ta dela največ težav v odnosu.«

Dani: »Ljubezni se ne da kupiti izsiliti. Žene ne morem prisiliti, da me ljubi, tudi če ji stokrat govorim, da mi je to obljubila. Ona me lahko ljubi samo na podlagi lastne prostovoljne odločitve. To sva si obljubila, vprašanje pa je, kje je ta odločitev. Morda je samo mala iskrica pod pepelom naveličanosti, navajenosti, napak, ki jih delamo drug ob drugem. Morda je treba ta pepel malo odpihnit, da se ta iskrica ponovno razplamti, dodati malo trsk oz. upanja, da se najin odnos zopet vname in ta ogenj med nama zopet zagori.«

Vilma: »Ko ni več želje, je mogoče potrebno obnoviti upanje zaradi odgovornosti. Med ljudmi je treba spodbujati obnovo odgovornosti. To, kar sva si obljubila, naj bi naju peljalo tudi skozi težave. Ker sva odgovorna do obljube, ki sva si jo dala, odgovorna do otrok, bi bilo veliko manj ranjenih otrok, žena, mož na tem svetu.«

Dani: »Noben odnos, ki gre narazen, ne pusti človeka celovitega. Pusti bolečino, raztrganino. Ne moremo si zatiskati oči, da to ni res, to je dejstvo, ki ga priznamo ali ne. Papeški pridigar je rekel: otrok je sad ljubezni med očetom in mamo. Otrok ne potrebuje popolnih staršev, potrebuje pa ljubezen med očetom in mamo. Zaradi najine odgovornosti do otrok midva negujeva najino odločitev, to pa je garanje.«

Vem, da je veliko žena popolnoma razočaranih, mnogo jih trdi, da so poskusile in naredile vse. Če ni nobenega rezultata, bi rekla, nisi še naredila vsega. Morda bi morala narediti drugače, kot si delala do sedaj. Za to pa je potreben napor. Najprej je potreben iskren pogled v srce, priznanje, da tudi jaz delam narobe, da se moram najprej jaz sama spreobračati, vedno znova. Ali res naredim vse, da se moj mož počuti spoštovanega? To je za žene nekaj najtežjega: spoštovati moža, na katerem vidim cel kup napak, za katerega se mi zdi, da ene stvari ne naredi več prav. To presega človeške moči. 

Ljubezen je delo, odgovornost, žrtev, sprejemanje, spoštovanje, potrebno pa je ohranjati iskrico romantike. Nasvet za današnji dan?

Dani: »Midva greva rada na kakšno večerjo, sprehod, pa ne samo na valentinovo. Naj bo valentinovo celo leto. Rožice se lahko podarjajo tudi kar tako, mimogrede.«

Vilma: »Ljubezen je preveč velika stvar, da bi jo omejili samo na današnji dan, je pa valentinovo priložnost, da naredimo nekaj lepega za svojega sozakonca ali »kandidata« za sozakonca.«

Vabljeni k poslušanju Svetovalnice z zakoncema Siter.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica
Zaščita otroka v maternici (photo: Pixabay) Zaščita otroka v maternici (photo: Pixabay)

Za rešitev matere ni treba usmrtiti otroka

Zgodba hrvaške mamice, katere otroku so v 24. tednu nosečnosti odkrili tumor v glavi, ima zelo velik odmev v javnosti. Na Hrvaškem so ji splav zavrnili, opravila naj bi ga v Sloveniji.