Anja Štefan | (foto: Nada Žgank)
Anja Štefan: Zoreti je treba tudi v načinu, kako se približati ljudem
Via positiva Nataša Ličen
Nagrajenka Prešernovega sklada za literarno ustvarjalnost Anja Štefan je pesnica, pisateljica, pripovedovalka in raziskovalka pripovednega izročila. Je začetnica profesionalnega pripovedovanja pri nas in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes.
K pogovoru smo jo povabili za oddajo »Via positiva«.
»Vesela sem nagrade, seveda ne delamo zaradi nagrad, človeku pa dobro dene, če vidi, da njegovo delo dobro vpada v skupnost, če je prepoznano kot kakovostno in je šlo dovolj na široko, da med ljudmi pušča sled in je opaženo. Hkrati mi nagrada veliko pomeni tudi za to, ker se je zdaj prvič zgodilo, da jo je prejel nekdo, ki pripada le mladinski književnosti."
Občutek za ritem mi zelo pomaga pri pesnjenju, to je steber mojega pesnjenja.
Anja Štefan: »Ker je v teh dneh veliko intervjujev in vprašanj, se vrtim ves čas v tem, kje sem ta hip na svoji ustvarjalni poti in kako je ta pot sploh šla. Premišljujem vse mogoče, o sami sebi, in tudi o tem, kako je danes potencianim mladim ustvarjalcem?, mislim da jim je težje.«
Včasih so naši vozli tako zelo kompleksno zapleteni, da ne vemo, kje jih začeti razvozlavati
»Je pa potrebno migati ves čas, na različnih nivojih. Fino je, da iščemo sami, je pa zelo pomembno, da tudi družba ponuja pogoje in vzpostavlja mehanizme pomoči ter osveščanja. Je pa zdaj zelo popularna fraza, ki ima tudi stran poti, new age, ki se samooznačuje kot delo na sebi, je pa to lahko tudi način zamegljitve zdravega stika z realnostjo. Sicer pa tu moje znanje ni zadostno, bi morali vprašati koga drugega.«
Človek je imel od nekdaj potrebo po pripovedovanju, da ubesedi to, kar doživlja in kar razmišlja, zato je pripovedno izročilo živelo povsod.
»Otroštvo je pomembno, človeku se pozna, če je bil kot majhen spodbujen z različnih smeri v ustvarjalnost. Pri nas doma se je veliko pelo, veliko smo tudi risali, igrala sem na klavir, tudi teta in babica, veliko drugih reči smo ustvarjali z rokami, oče me je učil plesti košaro, nekaj malega smo klesali iz kamna, izdelovali smo iz gline, mama je za naju z bratom nastopala z lutkami, vse polno nečesa, zame je bilo to pomembno. V meni se je s tem okrepil občutek za ritem in to mi zelo pomaga pri pesnjenju, to je steber mojega pesnjenja.«
»Zelo široko vprašanje je to, kako živimo in tkemo vezi med seboj v sobivanju?, ker je to zelo odvisno od tega, kakšni smo kot posamezniki, na kakšen način sploh smo, koliko smo odprti za odnose in kakšne vrste odnosov znamo tkati. Ne moremo pa ubežati temu, da nas splošna klima postavlja pred izzive in vpliva na nas. Včasih imam občutek, da je treba biti v teh časih res nekam zelo notranje čvrst, da ohranjamo jasnost in vedrino.«
Želim si, da bi čim več otrok imelo to izkušnjo, da nam ustvarjalnost sproti dela življenje prijetno in nam daje potencialno sočnost za življenje naprej.
Kako se oblikuje notranja trdnost?
»Zelo dobro se mi zdi, če ima človek nekakšne oprimke. Ampak, saj vemo, da vsi ustvarjalni ljudje niso notranje trdni, niti približno. Mislim, da je notranjo trdnost treba iskati, če imaš zelo zelo srečno otroštvo je to morda nekaj, kar že od malega nosiš s seboj, toda mislim, da nas večina ljudi to išče na poti skozi življenje. Ves čas po malem. Bolj kot uspemo pridobivati na svoji splošni zrelosti, bliže takšni trdnosti morda smo. Pa še tu se mi zdi, da so časi, ko smo malo bolj »raznihani«, in so časi, ko se zdi, da se zlahka sproprijemamo z vsem, kar nam prihaja na pot.«
Pogovor z Anjo Štefan za Via positivo.
Kakšna so merila dobre knjige za otroke?
»Merila si ustvarjamo postopoma, dobra zgodba je tista, ki v sporočilu ni samo enoplastna. Živimo v času, ko se na vseh nivojih vsega proizvaja preveč, tako je tudi pri produkciji literature za otroke. Naši prizadevni knjižničarji vsako leto sestavijo priporočilne sezname in ob njih opozarjajo, da je natisnjenih razmeroma veliko knjig, veliko »kiča«, ki ne zadoščajo nekim standardom dobrih knjig za otroke, bodisi v jezikovnem, vsebinskem smislu ali pa na nivoju ilustracije. Zato je pomembno, da se o tem sprašujemo.«
