Slavi Košir
Marko Zupan
Meta Potočnik
Tadeja Brankovič: 'Ob poškodbi ali slabših rezultatih te prizemlji šele to, da takrat res ostaneš sam.' (foto: Martin Metelko)
Tadeja Brankovič: 'Ob poškodbi ali slabših rezultatih te prizemlji šele to, da takrat res ostaneš sam.' | (foto: Martin Metelko)

Tadeja Brankovič: »Bistvo športa so vrednote!«

07.02.2022, 17:18 Mirjam Judež

Ob začetku letošnjih olimpijskih iger je bila z nami vrhunska slovenska športnica, biatlonka Tadeja Brankovič, ki je sodelovala na štirih zimskih olimpijadah. Peto olimpijado in njene discipline pa je pisalo življenje - tako je naslovila tudi svojo knjigo, v kateri piše o vsem: športu in življenju, zmagah in porazih, predvsem pa neustrašnem boju. Ena sklepnih misli biografije je bila: "Štiri olimpijske igre so merile čas na štoparici. Peta ne meri hitrosti. Naučila me je zavedanja, da je vse minljivo. Da smo minljivi tudi mi. Zato je treba živeti. Vsak dan, vsako minuto, vsak trenutek. Biti hvaležen za vse, kar imaš." Pogovor z izjemno Tadejo Brankovič je vodila Mateja Feltrin Novljan.

Zakaj knjiga? Ste že od nekdaj radi pisali?

»Nisem nek pisec. V osnovni šoli so bili spisi, pisanje obnov, branje knjig … zame večni izziv. Ta knjiga je nastala kot moja terapija, ki sem jo potrebovala za peto olimpijado. Vedno sem želela slediti družbenim normam, da moramo zapustiti potomca, posaditi drevo in napisati knjigo. Potomce imam, drevo sem tudi že posadila (več dreves), vsebine za knjigo pa nisem imela do trenutka, ko se mi je zgodila peta olimpijada, diagnoza rak. Pisanje knjige je bila moja terapija. S svojo izkušnjo želim opogumiti ljudi, da življenje kljub preizkušnjam teče naprej, da so preizkušnje le izzivi in je življenje še vedno lepo.«

Diagnoza rak pretrese do obisti. Sredi lepega smučarskega dne ste prejeli telefonski klic, ki vas je stresel …

»Na družinskem smučanju z najboljšimi prijatelji sem pričakovala klic oz. sem sama nameravala poklicati v ambulanto, pa me je sestra prej poklicala sama. Takoj sem vedela, da to ne pomeni nič dobrega, čeprav mi je sestra takoj rekla, naj to vzamem za dobro. Te strese, a še vedno se mi zdi, da sem bila tisti trenutek v najbolj varnem okolju, na smučišču. Veliko bolje sem prenesla novico in tisti dan sem res izsmučala vso bolečino do zadnje »fure«. Ostalim sem rekla, naj me ne čakajo, ker bom smučala, dokler me ne »vržejo« s smučišča. Prvi šok je šel veliko lažje mimo, kot če bi bila doma.«

Vsak dan, ko se zbudim, si rečem, nov dan je! Prešine me, kako hitro pademo v nek materialen svet, ki ga sploh ne rabimo. Hvaležna sem, da sem imela možnost iti skozi to izkušnjo, da lahko življenje cenim tudi z druge plati. V tem vzgajam tudi svoje otroke.

Biatlonce gledamo kot neustrašne, izjemni ste v tem svojem športu. Potem pa te bolezen spravi na kolena … Verjetno tudi tu pride prav športna borbenost.

»Zelo veliko se ukvarjam s tem, kaj dobrega mi je dala športna kariera. Šport je življenje. Šport niso samo medalje in zmage, ko te vsi trepljajo po rami. Bistvo športa (tudi mlade rada vzgajam v tem duhu) so delovne navade, so vrednote, je borbenost, nepopustljivost, vztrajnost in v tem delu bolezni to pride res prav. So pa trenutki, preizkušnje v življenju, ko bi lahko prej pokleknila in rekla dovolj, a ravno ta vztrajnost v športu, ko greš po rezultat, ko ne popuščaš do zadnjega metra, te morda v kakšnih življenjskih preizkušnjah porinejo še malo bolj čez rob. Vztrajam do konca in si rečem, gotovo je nekaj boljšega za ovinkom, saj bo, ampak včasih bi bilo bolje, če bi malo prej odnehala. V terapiji, v kateri sem zdaj, je ta vztrajnost iz športa zlata vredna. Brez zavedanja, da se je res treba potruditi in verjeti vase, kar mi je šport dal, bi bilo težje. Zdaj peto olimpijado kar zelo pogumno premagujem.«

Prej smo vas spremljali kot uspešno športnico, stali ste na stopničkah, te slike se tudi nam zarišejo v spomin, v knjigi pa večkrat poveste, koliko ste prejokali …

»Izgledam močna, neustrašna, na nek način pogumna, vse želim narediti sama, za pomoč prosim zelo redko, ampak skozi kariero je bilo zelo veliko solz, žalosti, razočaranj. Imela sem domotožje, zelo težko sem hodila od doma, od doma pa sem bila preko 250 dni na leto. To so bili težki trenutki, ki se jih takrat, ko si v dobrih rezultatih in v slavi, ne vidi. Zelo velikokrat poudarim, da televizija pokaže le češnjico na torti, za rezultati je veliko trpljenja, odrekanja, individualnega in družinskega. Tudi tisti, ki je ob tebi, starši, družina, se morajo s tem soočiti, kar ni lahko. Bilo je kar veliko joka. V knjigi sem res tista najbolj iskrena in normalna Tadeja.«

Tadeja Brankovič v našem studiu
Tadeja Brankovič v našem studiu © Mateja Feltrin Novljan

Brat je napisal zelo lep uvod v knjigo. Čuti se, kako povezani ste v družini …

»Brat je bil verjetno eden glavnih krivcev, da sem se začela aktivno ukvarjati s športom. On je začel pred mano, čeprav je 5 let mlajši. Smo športna družina in ta aktivnost družine v mladih letih je bila eden ključnih razlogov, da nas je srce zapeljalo v šport. Brat je bil morda do staršev bolj neusmiljen, dosegel je, da so najprej njega vpisali v šport, potem so šele mene ... Družina je sveta celica, zato sem si tudi sama želela ustvariti družino. V družini smo še danes prijatelji. Seveda ni vedno samo ravna črta in vse optimalno, tudi pridejo težave in postavljajo družino pred izzive. A s komunikacijo, trdno vero in zaupanjem v to, da vsi držimo skupaj, gre veliko lažje. Z bratom sva zelo povezana, čeprav, ko sva hodila vsak na svoj konec sveta, za starše ni bilo enostavno, spodbujala sva se športno, življenje naju je zapeljalo vsakega na svojo pot, zdaj pa nama je dal splet okoliščin novo možnost, da sva veliko bolj povezana.«

Vstopili bova v precej intimen prostor. Pretresljive so se mi zdele vrstice, kako ste si želeli, da bi še poskusili rešiti vajin zakon. Se vam je takrat zazdelo, da včasih vztrajnost ne prinese rezultata?

»To je gotovo eno od polj, ko bi z mojo pametjo in izkušnjami rekla, da sem tu preveč dolgo slepo verjela v to. Vedno sem si želela kariero in po končani karieri živeti družinsko življenje, prepleteno s športom, družinskimi izleti. Verjela sem, da to zmoremo. Želela sem nadaljevati, kar je bilo meni všeč v primarni družini. Usoda izbira drugo pot, bilo mi je res težko, ker sem vedela, da izgubljam celico, ki sem si jo najbolj želela, ker bodo otroci odraščali v razdrti družini. Na koncu pa vidim, da ni vedno samo to življenje. Danes živim lepše kot prej, čeprav se mi je podrla najbolj osnovna celica. Ni me sram povedati, da me je ločitev precej bolj prizadela kot rak. Moja terapija skozi pisanje knjige je odpirala kar precej ran. A s pisanjem sem sebe postavljala na noge, potrebovala sem čas. Knjiga ne bi mogla nastati eno leto nazaj, ampak je prišla v pravem trenutku, ko sem bila na to pripravljena. Je pa gotovo bil ta čustveni stres ob ločitvi tako močen, da se je izzval tudi na telesnem nivoju. Ta (pre)izkušnja me je naučila, da je včasih bolje prej odnehati.«

Družina je sveta celica, zato sem si tudi sama želela ustvariti družino. V primarni družini smo še danes prijatelji. Seveda ni vedno vse optimalno, pridejo težave in postavljajo družino pred izzive. A s komunikacijo, trdno vero in zaupanjem v to, da vsi držimo skupaj, gre veliko lažje.

Peta olimpijada se je začela na onkološkem inštitutu. Ko vstopimo vanj, so misli precej drugačne ... S čim vse ste se vi ukvarjali?

»To je pogosto vprašanje. Jasnega odgovora nimam. Moja stara mama je že šla skozi to, pogosto sem jo spremljala na onkološki inštitut, z njo sem podoživljala, kako to poteka. Mama je bila zelo močna, dobro je prenašala bolezen, še vedno je delala na kmetiji. Rekla sem si, če je bilo tako pri mami, bo tudi pri meni. Mami se je rak ponovil, skupaj sva ležali v isti sobi na kemoterapiji. To so znaki, ki te stresejo, kako je življenje res nepredvidljivo in iz tega trenutka sem vlekla le dobre stvari. Na onkološki inštitut se še danes ne vračam z nekim strahom, ker tam so res tako prijazni ljudje. Tam je želja samo ena: življenje. Ljudje se ne obremenjujejo z drugimi problemi, tam je toliko pozitivnosti, vsi želijo živeti in kar dobiš energijo. Izkušnja z mamo, ki sem jo prestajala, je bila dobra popotnica za čas, ko sem se sama znašla na tej poti. Nisem se je ustrašila. Tudi psihološko sem se zelo dobro pripravila na zdravljenje in verjamem v to, da bom ozdravela.«

Ni me sram povedati, da me je ločitev precej bolj prizadela kot rak. Moja terapija skozi pisanje knjige je odpirala kar precej ran. A s pisanjem sem sebe postavljala na noge.

Vi ste borka na vseh področjih ...

»To je moj način življenja. Drugačnega življenja ne poznam. To, kar delam, mi je normalno, ni mi samoumevno, ker se zelo trudim. Večkrat slišim, da dobro izgledam, ampak za to moram zelo veliko narediti z zdravstvenega in psihološkega vidika. To ni kar dano z neba, je pa res, da te ta izkušnja zelo prizemlji. Ko vprašamo ljudi, kaj si želijo, si vsak želi zdravje, pa večina ljudi, ki to reče, zdravje ima. Zato se najde še kar milijon nekih želja. V prednosti smo onkološki bolniki, ker znamo vrednoto zdravja zelo hitro cenit. Vsak dan, ko se zbudim, si rečem, nov dan je! Prešine me, kako hitro pademo v nek materialen svet, ki ga načeloma sploh ne rabimo. Hvaležna sem, da sem imela možnost iti skozi to izkušnjo, da lahko življenje cenim tudi z druge plati. V tem vzgajam tudi svoje otroke.«

Kako je izkušnja zaznamovala otroka?

»O bolezni sem se z otrokoma res pogovarjala čisto iskreno. Hči je imela željo, da me ostriže, pa sem ji dovolila. Otroka nista imela težav s tem, da sem brez las. Ko sem hodila v Ljubljano, ko dobivaš nove diagnoze, hodiš na konzilij, izveš kaj novega, so stresni trenutki za vse. Takrat sem veliko jokala.«

Kako ste kot ženska občutili izgubo las? Ko ste se pogledali v ogledalo, vas je bilo strah?

»Ni mi bilo takoj lahko. Še bolj naporno je bilo za mojega očeta. Diagnoza, posledice kemoterapije, to so valovi, ki stresejo. S praktičnega vidika pa mi je bilo biti brez las tudi nekaj fenomenalnega. Srečo sem imela, da je bilo poletje, bila je korona, ko se nismo veliko družili, stuširala sem se kot moški, brez sušenja las, v tem sem videla veliko prednosti. Ko so začeli znova rasti, so čisto drugačni kot sem jih imela prej: bolj gosti, skodrani, drugačne barve.«

Omenili ste, da so pomembne vrednote, ki jih otrok dobi pri športu. Otrokom bi morali dati še več športa, po drugi strani pa takoj, ko nekaj trenirajo, so treningi že napol profesionalni …

»Jaz sem verjetno najbolj čudna mama, kar se športa tiče. Vse svoje sanje glede športa sem izživela. Oba otroka sta na nek način vpeta v šport, živimo zelo aktivno življenje. Želim si, da živita šport kot vrednoto, da v njem dobivata izkušnje za življenje, preživljata prosti čas v naravi. Ko imaš telo stabilno, močno, če imaš imunski sistem okrepljen, tudi če pridejo težave, se jih s športom da veliko hitreje rešiti. Bolj močen si tudi, ko življenje prinese najbolj krute preizkušnje. Šport pripomore k boljši organizaciji časa, da si fleksibilen, odgovoren, rezultati pridejo potem res kot neka nagrada. Ne sme biti glavni cilj treningov otroka zlata medalja. Rezultat pride skozi proces. Načrtovati kariero vrhunskega športnika je nemogoče. Veliko več možnosti je, da človek zadane na lotu, kot da postane vrhunski športnik. Zato vedno staršem svetujem, da če starš vlaga v otroka samo zato, da bo zaslužil veliko denarja, da bo svetovni ali olimpijski prvak, naj takoj danes neha vlagati vanj. S tem otroku naloži na hrbet grozen stres, marsikdo se zlomi pod tem bremenom odgovornosti. Če pa želijo, da otrok uspe, da zraste v zdravem okolju, gre malo lažje skozi puberteto, se uči organizirati čas, potem pa naj vlagajo do onemoglosti svoj čas in energijo. Srečna sem, ko vidim otroke, ki trenirajo, da se igrajo, hecajo, družijo. Seveda so vpleteni v nek proces, ampak starši moramo toliko spremljati športne pedagoge, da ni rezultat edino merilo. Zato se zelo rada ukvarjam z otroki, ki so drugačni, posebni, imajo učne težave, so premočni, ki niso tako uspešni. S takimi se nerada ukvarja večina nekih klubov, društev, meni pa so prav oni izziv, ker tudi oni potrebujejo pozornost. To so običajno otroci, ki vrnejo veliko več veselja kot pa otroci, ki so samo v športu, naravnani na uspeh.«

Mi smo živeli samo na relaciji hotelska soba, štadion in letališče. Za ogled znamenitosti ni časa. To je kruta plat življenja vrhunskega športnika. Vsaka tekma je fokus, da uspeš. Gre za posebno odrekanje in poseben način življenja, ki ga ne premore vsak, zato mora biti vsak športnik malo poseben, da to zdrži.

Prestop iz življenja vrhunskega športnika v neko normalno življenje je težak ...

»To je velik problem vrhunskih športnikov. Morda je ženskam nekoliko lažje. Če se potem oprime družine, je takoj zaposlena, ne rabi razmišljati, kako in kaj, za moške pa je drugače. Nekateri ostanejo v trenerskih vodah, drugi ne ... Športnik ima lahko visoko izobrazbo, a nima delovnih izkušenj, ki jih zahteva trg. Po drugi strani pa so športniki najbolj zaposljiva delovna sila, ker imajo vrednote, ki jih delodajalci iščejo. Želim si, da bi delodajalci prepoznali v nas kader, ki se želi učiti, vztrajati, biti nekompromisen pri nekih odločitvah, po drugi strani pa športniki živimo v nekem ekipnem duhu in tudi v službi je timsko delo nujno potrebno za dober rezultat.«

Na zadnjo olimpijado v Vancouvru ste šli s hčerko, trenirali ste takoj po rojstvu. To so nadzemeljski napori ...

»Nikoli nisem imela razdelane svoje kariere, do kdaj bom trenirala, kdaj pa bom zaključila in imela otroke. Jaz sem se kar prepustila. Zgodila se je poškodba, v času rehabilitacije sem zanosila in še takrat sem pustila vrata odprta. Težko mi je bilo, ker sem se poškodovala v najboljši sezoni, vedela sem, da sem po vseh letih napora končno prišla do nivoja, ko bi lahko še naprej tekmovala, pa me je poškodba ustavila. Tolažbo sem našla v otroku, vendar nisem še hotela odnehati. Vrnila sem se v šport s hčerko, potovali sva skupaj, imela sem varuško. Ni bilo enostavno, dokler sama s sabo nisem razčistila, da sem še vedno dobra mama, kljub temu, da nisem klasična mama, ki živi porodniški dopust, doji, previja in sprehaja hči. To so bili najlepši trenutki, ki sem jih imela s hčerko. Danes vem, da je bilo zanjo zelo dobro, ker je živela v najbolj zdravem okolju, imela je obroke ob določeni uri, živela je res športno življenje, bila zelo veliko na zraku. Meni je bila zelo dobra motivacija, ona pa je bila mala maskota pri nas v reprezentanci.«

Del športa so žal tudi te poškodbe, ki se kmalu začnejo, ker gre res za hude obremenitve. Kako ste se spopadali z njimi?

»Sem jih imela, a smučarski tek je še vedno eden bolj varnih športov. Gre bolj za obrabe. Zelo veliko energije sem porabila za to, da sem redno delala šolo. Šola mi je bila vedno na prvem mestu. Zavedala sem se, da se mi lahko zgodi poškodba in življenje se mi obrne na glavo čez noč. S te plati sem bila zelo mirna. Ob poškodbi ali slabših rezultatih te prizemlji šele to, da takrat res ostaneš sam. Na koncu, ko nisi v boju za medalje, te načeloma ni, ostaneš sam in to so tista obdobja, ko moraš biti sam s sabo toliko trden in prijatelj, da zmoreš živeti naprej.«

Najbolj sem navdušena nad tem, da v majhnih stvareh zdaj vidim cel svet. Da se zavedam vsakega dne in sem zanj hvaležna. Da zmorem izraziti hvaležnost, da lahko sploh vstanem in vse uredim sama. Že to je en velik dar.

Kakšni so vaši načrti, ko se terapije končajo?

»To se vse manjkrat sprašujem. Iz športa vem, da je potrebno imeti cilje, ker brez ciljev ne uspeš, cilji so motivacija. Bistven cilj mi je, da se postavim dokončno na noge, zadiham s polnimi pljuči in se mi življenje obrne na bolje. Vse, kar mi pride naproti, želim sprejeti. Najbolj sem navdušena nad tem, da v majhnih stvareh zdaj vidim cel svet. Da se zavedam vsakega dne in sem zanj hvaležna. Skušam izraziti hvaležnost, da lahko sploh vstanem in vse uredim sama. Že to je en velik dar. Bili so trenutki, ko skoraj nisem mogla poskrbeti sama zase, zato se poskusim spomniti tudi tistih obdobij. Soočam se s tem, da nisem več tako fizično »fit«, kot sem bila, stranski učinki terapij imajo svoje posledice, to mi je trenutno največji izziv. Želim si živeti življenje z otrokoma, videti čim več lepih krajev, imeti čim več nasmejanih dni. V gorenjskem žargonu rada rečem, da se nič več ne sekiram za zaključne lajšte. Zelo skrbno izbiram ljudi, s katerimi se družim. Ob meni so tisti, s katerimi se dobro počutim. To je tisto, kar me navdihuje. Življenje je lepo in vera vanj opogumlja ... Ob najtežjih preizkušnjah se življenje ne konča, ampak je takrat šele nek začetek, da se začnemo zavedati minljivosti življenja.«

Vabljeni k poslušanju Petkovega večera s Tadejo Brankovič.

Knjigo Peta olimpijada lahko naročite prek spleta

Če bi želeli naročiti knjigo Tadeje Brankovič, ji pošljite mail na petaolimpijada@gmail.com ali obiščite spletno stran tadejabrankovic.com

 

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Oddaje
Zaščita otroka v maternici (photo: Pixabay) Zaščita otroka v maternici (photo: Pixabay)

Za rešitev matere ni treba usmrtiti otroka

Zgodba hrvaške mamice, katere otroku so v 24. tednu nosečnosti odkrili tumor v glavi, ima zelo velik odmev v javnosti. Na Hrvaškem so ji splav zavrnili, opravila naj bi ga v Sloveniji.