Hvala, obrigada, khanimambo!

Naš pogled | 01.03.2022, 14:30 Jure Sešek

Za nami je 20. Pustna Sobotna iskrica, za nami je dobro delo, s katerim ste, dragi poslušalci, ljubi darovalci, znova prestopili meje najbolj smelih upanj. Sobota je res poskrbela za čustveni vrtiljak na katerem smo proti Afriki leteli sodelavci Radia Ognjišče in Misijonskega središča Slovenije.

Pustni program z dobrim namenom je poskrbel za hiter in do konca hvaležen utrip srca misijonarke, njenih soseter in predvsem otrok, ki jim bo zdaj lažje, otrok, ki ste jim pomagali pri preganjanju lakote in pri strehi nad glavo, ki bo z dobrim delom pokrila obednico, večnamenski prostor. Vem, na misijonu, ki ga najverjetneje nikoli ne bomo obiskali, v deželi, ki je do sobote morda nismo znali pokazati na zemljevidu. Zdaj pa ... Zdaj pa otroci v Namaachi vedo, da ima Slovenija veliko srce, Radio Ognjišče pa poslušalce, ki zmorejo prestopiti morje, njihovi darovi pa risati nasmeh na obraze ubogih otrok!

Pustna Sobotna iskrica je bila pred začetkom zbiranja v skrbeh. Svet se je namreč pred pustno soboto znašel v strahu, Ukrajina v vojni, Evropa v negotovosti pred časi, ki prihajajo. Vojna na eni strani, poročila o drugem močnem ciklonu v nekaj tednih na Madagaskarju, prošnje po pomoči z vseh strani, vabila k darovanju, zbiranju sredstev, oblačil, pripomočkov ... Komu pomagati, kako izbrati dobro delo, ki je najbolj nujno, cilj, ki bo nagovoril naše poslušalce? Gotovo bi bili v hudi zadregi in polni dvomov, če bi cilj iskali dan, dva pred začetkom telefonskega zbiranja. Tako pa je bila akcija pripravljena, Mozambik v pričakovanju, misijonarka s. Zvonka Mikec pa polna srčnega upanja. Zaupali smo, da je cilj jasen, vedeli, da je prošnja misijonarke iskrena, naša programska vsebina dobrodelnega dne pa pripravljena. In pokazalo se je, da ste razumeli prizadevanja vseh vpletenih, želeli slišati klic misijonarke in se iskreno trudili pomagati otrokom.

Več kot 175.000 evrov ste naši poslušalci darovali za otroke v Mozambiku. Vsota, ki vzame sapo, vrne zaupanje v ljudi in potrjuje kako enkratne poslušalce imamo. Ne znamo in ne zmoremo pokazati kolikšna je naša hvaležnost, kako veseli in ponosni smo, ne moremo vam prenesti kako srčna je zahvala misijonarke, kako navdušene so sestre salezijanke na misijonu in kako radostno vriskajoča zahvala prihaja v zvočnih posnetkih otrok, zbranih na dvorišču misijona v Namaachi. Ne zmoremo, a verjamemo, da čutite hvaležnost. V soboto sem namreč spoznal, da se to da. Da čutiti hvaležnost oddaljenih, da darovati za tiste, ki so daleč stran in katerih krik je v glasu misijonarjev. Že spet nam je bilo dano spoznati vse to. Znova. Dvajsetič. V minulih letih so vam, dragi darovalci, v mnogih jezikih že klicali hvala. Letos v uradni portugalščini »obrigada« in v enem domačih jezikov v tistem delu Mozambika »khanimambo«.

Med spomini na letošnjo jubilejno Pustno Sobotno iskrico bo v posebnem delu mojega srca gotovo ostal obisk gospoda, poslušalca, ki je želel ostati neimenovan, skrivnostnega dobrotnika z nasmehom, ki se ga pod masko ni prav jasno videlo. Čutil pa sem neizmerno zaupanje, razkošno dobroto srca in vez z misijoni, ki tako očitno odlikuje Slovence. Vstopil je, daroval življenjske prihranke ... in odšel. Brez oddanega naslova, brez fotografije, ki bi ujela ta trenutek brezmejne dobrote. Objem v solzah zahvale je, upam, povedal vse.

Med spomini na letošnjo jubilejno Pustno Sobotno iskrico bo v posebnem delu mojega srca gotovo ostal obisk gospoda, poslušalca, ki je želel ostati neimenovan, skrivnostnega dobrotnika z nasmehom, ki se ga pod masko ni prav jasno videlo. Čutil pa sem neizmerno zaupanje, razkošno dobroto srca in vez z misijoni, ki tako očitno odlikuje Slovence. Vstopil je, daroval življenjske prihranke ... in odšel. Brez oddanega naslova, brez fotografije, ki bi ujela ta trenutek brezmejne dobrote. Objem v solzah zahvale je, upam, povedal vse. Več ne morem, drugače ne znamo. Zato: dragi gospod, tudi takole: iskrena hvala za dar, hvala za zgled! Vem, res je, nič večji ni bil od zgledov več tisočih darovalcev, ki ste v soboto poklicali, darovali prek različnih elektronskih poti, nakazali za otroke v Mozambiku. Pa se me je dar tako močno dotaknil predvsem zaradi v življenju živetega: naj ne ve levica, kaj dela desnica. Iskrena hvala, imeli smo občutek, da nas je v soboto opoldan obiskal angel. Ne, obiskala nas je množica angelov, poslušalcev, ki ste z darovi peli slavo Bogu in pomagali ljudem. Kot je povedala misijonarka s. Zvonka Mikec: »Božja previdnost je brezmejna, prav je, da vemo, da smo lahko del orodja pri njenem izpolnjevanju. Hvala, ker ste izkazali ljubezen najmlajšim na našem misijonu! Hvala vsem!«

V soboto smo večkrat rekli tudi: zbiramo za Mozambik, molimo za Ukrajino. Naše misli so namreč pri ubogih ljudeh, ki bežijo, pri družinah, ki trpijo zaradi nesmisla, pri vseh, ki jih vojna že od nekdaj najhuje udari. Naši spomini, misel in molitev so tudi pri Marijinih sestrah, predanih misijonarkah, s katerimi smo leta 2017 odkrivali Ukrajino, boleče rane Kijeva in njegovih brezdomcev ... Četudi smo poslušali o vojnih razmerah na vzhodu, čeprav nas je ukrajinski p. Miha s svojim domoljubjem opozarjal na žerjavico, ki je tlela, si nismo mislili, da se lahko tako nenadno razžari v vso bolečo grozo teh dni. Ne bom sklenil z modrovanjem o politično vojaških spletkah, o skoraj združenem svetu, ki ne zmore ustaviti prelivanja krvi. Ne bom, ne znam. Raje končam z iskrenim odmevom sobote: zbrali smo za otroke v Mozambiku, jutri, na pepelnično sredo, pa odgovorimo na papeževo vabilo, molimo in se postimo za mir v Ukrajini. Kajti, kot je dejal: Bog je s tistimi, ki ustvarjajo mir, in ne s tistimi, ki uporabljajo nasilje. In še enkrat: hvala za vse dobro storjeno v minuli soboti, dragi prijatelji!