Dr. Marijan Peklaj: Duhovniki so dali velik pečat mojemu poklicu.

Naš gost | 22.01.2022, 18:00 Nataša Ličen

Zadnje intervjuje z njim smo lahko brali ob njegovi zlati maši. Ker ga je istega leta zadela možganska kap, se je potem nastopanju v javnosti raje ognil, saj pravi, ni več v takšni kondiciji in tudi težje govori. V svoji skromnosti doda, da ni delal toliko kot bi kdo želel na znanstvenem področju, raziskovanju se je posvečal le toliko kot je bilo treba. Mašniško delo, duhovništvo je pri njem na prvem mestu, tega pa ne povezuje z delom za znanost.

Rad je spovedoval, je pripovedoval v oddaji "Naš gost", hvaležen je tudi za leta, ko je bil redno v Centru slepih in slabovidnih Škofja Loka. Kako je tam občudoval predanost in hvaležnost za skrb pri posameznih stanovalcih, čeprav so bili tudi drugačni, jezni in zagrenjeni zaradi domotožja. Boga hvali, pravi, danes za ta srečevanja. Hvaležnost je velika milost.

Proticerkveno, protiversko razpoloženje, se spominjam, me je prav revoltiralo. Iz tega razpoloženja in zasmehovanja, ki smo ga bili deležni, sem si mislil, nalašč želim biti duhovnik. Takšne spodbude so se takrat kar kopičile.

Stara Zaveza je polna tegob
Na vprašanje ob trenutni epidemiji, je dr. Peklaj pripomnil: "Še kaj hujšega se je dogajalo nekoč, ne samo v svetopisemskih deželah, ampak tudi drugod. V Svetem Pismu je velik poudarek na to, da je izraelsko ljudstvo živelo srečno in v slogi, dokler je upoštevalo zavezo z Bogom, ko pa so od tega odstopili, so doživeli Božjo kazen. To, kar zdaj doživljamo, ne moremo ne prav razumeti in ne prav razlagati. Hudo je tudi, ker se tudi znotraj družin dogajajo razdori o cepljenju ali proti. Hudo je seveda tudi, če kdo v to vpleta Boga in Njega dela krivega, če kaj ni v redu, je pa hudo tudi, če kdo brez Boga hoče vse razložiti."

Zakaj prav študij Svetega Pisma?
"Ko sem šel v bogoslovje, si nisem posebej predstavljal tega, da bi se temu posebej posvetil. Duhovništvo je nekaj drugega, ne pa znanost. Toda potem me je študij pritegnil, posebej Sveto Pismo, ideja, da Bog sam govori in da je to zapisano, kaj govori ljudem, in je to nam dostopno, se mi je zdelo nekaj čudovitega. Ko me je potem ravnatelj semenišča vprašal, v kateri smeri bi nadaljeval študij, ker sem primeren za to, sem kot iz topa rekel Sveto Pismo. Predlog je bil sprejet in dobil sem priložnost študija v Rimu, na papeškem bibličnem inštitutu. Dragoceno je bilo, čeprav imam še danes občutek, da sem se naučil premalo. Nikoli nisem prišel do tega, da bi hebrejski jezik lahko uporabljal brez slovarjev. Toda treba je biti skromen, moja slabost priznam je bila, da sem si domišljal koliko vem. Ljudje veliko premalo vemo, da bi sledili le modernemu, treba je upoštevati tudi starejše, cerkvene očete, ki so vendarle globje razumeli, kaj Bog govori."

Sam sebi sem se posmehoval, ko sem mislil, da bom s svojimi pridigami spreobračal ljudi. Kmalu mi je bilo jasno, da to ne gre tako.

"Berem veliko, vedno sem se posvečal tej dejavnosti. Hebrejsko biblijo vzamem v roke le, ko naletim na problem v kakšni razlagi ali prevodu. In grem pogledat, kaj je z določeno besedo v hebrejščini. Ena teh preprostih stvari je recimo "Katerih gospod je Bog" ali "Katerih Bog je gospod". Gospod je nadomestilo za ime. Bogovi v starih časih so imeli imena. Naš Bog ima svoje ime. Za Jude je bilo to zelo važno. Njihov Bog je Jahve. Narobe je, če torej rečemo, naš gospod je Bog. Saj ni katerikoli. Že zdaj vidim, da kompliciram", .. je v smehu sklenil pojasnilo dr. Peklaj.

Nedosežen ideal
"Biti moramo kritični do vsega, kar se navaja kot literatura. Prav zato, ker je Sveto Pismo tako pomembna knjiga, velika pridobitev, če ima narod prevod in to dober prevod, je bila zame velika čast povabilo v prevajalski kolektiv. Smel sem pri konkretnih primerih nekatere stvari predstaviti in prispevati. Primer, rekel sem, da je Bog ustvaril ne moža in ženo, ampak moškega in žensko. Ima drugačen pomen. No, saj mnenja so različna in se jih da zagovarjati, kaj pa tradicija prevoda, kako so takrat prevedli, morda je tisto boljše? Nevarna je ambicija narediti malo drugače kot je bilo prej. Če bi zaradi tega skušali spreminjati stvari to ni pravi namen. Sprejemam sedaj tudi tisto, kar so za menoj popravljali in si mislim, morda je zdaj to bolj v redu. Če se naslonimo na tradicijo sploh ne moremo veliko zgrešiti. Tudi akademik Krašovec je že takrat govoril v naši prevajalski skupini, da vedno bolj ugotavlja, kako dober je latinski prevod, kako čudovit je." Božji besedi dati možnost, da zazveni v jeziku, to je ideal h kateremu stremi vsak teolog. "Zame nedosežen ideal", doda dr. Peklaj.