Dr. Eva Škobalj: Več naj bo spraševanja in manj trditev.

Svetovalnica 20. 01. 2022, 08:30 Nataša Ličen

Pri vzgoji radi ukazujemo, zapovedujemo. Ko otroku rečemo, ne smeš tega, to je narobe in podobno, ga že vnaprej z določenim očitkom zakoličimo. Ne damo mu možnosti razmišljanja. To je narobe in konec! S takšno trditvijo ne spodbudimo budnosti, da bi otrok lahko razmislil o posledicah svojih dejanj.

Kaj je namen vzgoje? Da bi dolgoročno vzgojili razmišljujočega človeka, ki bi bil toliko buden, da bi znal povezovati svoja dejanja s posledicami. Kar seješ to žanješ. Samo za to gre. To nas naredi resnično močne in je dragocena kapaciteta človeka. Čovekova zmožnost je razmišljati in povezovati.

Naše telo sledi našim mislim. V mnogih pogledih bomo morali marsikaj izboljšati, se učiti budnosti. Začnimo dan s hvaležnostjo in tudi sklenimo ga tako.

Avtorico več knjig, prvi dve o čuječnosti, smo povabili k pogovoru v "Svetovalnici" na temo priložnosti za boljšo vzgojo v času epidemije. Kriza je na površino pripeljala, kar se je v družbi že dogajalo. Skupaj smo sedeli za mizo, mož in žena sta si vsakodnevno delila posteljo, a pogosto drug drugega nista videla in nista poznala misli drug drugega. Kdaj se je to zgodilo? Je razpoka nastala iz danes na jutri ali pa je bilo to že dlje časa v zraku, vendar nista videla? Nista bila dovolj budna.

Kako dvigniti budnost?, je bilo eno od vprašanj dr. Evi Škobalj, ki pravi: "Izprašati je treba svoj um, o čem razmišljam, kaj razmišljam in kako razmišljam? »Starši kot otroci smo pred velikim vprašajem, kako rešiti določene stiske? Iskati moramo nove poti in to daje temu času velike priložnosti. Tako imenovana čuječa vzgoja je eden od pristopov. Najti moramo več pozornosti in več zmožnosti videnja drug drugega, to nas lahko potegne iz teh razmer, da mi vidimo otroke in otroci nas, to je čuječnost oziroma oblika budnosti.«

Če smo zelo v potrošniški, zmanjka prostora za duhovno misel
»Če je mama ob bolnem otroku pozorna na dogajanje, bo znala ravnati. Ko smo mentalno in fizično resnično prisotni, najdemo najboljše rešive. Če pa je naš um zaposlen z zunanjimi skrbmi, ali čem drugim, izgubimo številne pomembne informacije, ki bi nam lahko pomagale rešiti problem. Da bi predčasno, preden se razraste nek problem, lahko rešili neko zgodbo, je potrebna velika mera budnosti.«

Vsak čas, ne glede na to kako težko je, ponuja tudi priložnosti. Morda zato, ker se ljudje zavemo, da stari načini delovanja, oziroma to kar smo poznali, ne deluje več, kot naj bi in potrebujemo nekaj novega.

Ne koliko kdo ima, ampak kako nekdo razmišlja
»Določena skrb za stvari je vedno potrebna, če pa je tega preveč in je premalo duhovne miselnosti, pa je naš um preobremenjen. Vse te informacije, kaj kdo reče, kaj kdo napravi, nas toliko zaposlijo, da je nemogoče ohraniti koncentracijo. Kako dvigniti budnost? Izprašati je treba svoj um, o čem razmišljam, kaj razmišljam in kako razmišljam? Če bi se manj ukvarjali s stvarmi, ki so presežek, s potrošniško miselnostjo, s presežkom informacij, bi se lažje ohranjali v tišini, skoncentriranosti, osredotočenosti, in bi lažje videli dogajanje okrog sebe. Zato mislim, je to duhovni problem. Rešitev, da bi postali bolj budni, je v tem, da se bolj obrnemo vase. V tem trenutku bomo potem tudi lažje videli drugega človeka in lažje rešili problem, ki ga imamo v tem odnosu.«

Razbirati, brati informacije, biti pozoren, kaj se je zgodilo
»Naloga starejših je obrniti pozornost mlajših v budnost. Kako jih opolnomočiti, da začnejo razmišljati in bi imeli življenje kot odprto knjigo in bi znali izrabiti vsak trenutek za novo spoznanje in izkušnjo. Če jim to ponudimo, mladi to tudi večinoma sprejmejo. Spodbujanje budnosti mora priti najprej s strani odraslih in mladi jo bodo vnašali v svoje odnose. Pozorni bodo, ko se bo kaj zgodilo, kaj se iz tega lahko naučijo, ali bi lahko naredili kaj boljše, se vprašali, kaj jim razmere sporočajo?«

Če smo mirni, mirneje vstopamo v odnose in v nesporazume. Ob praznem žepu ne moremo dati ničesar naprej. Podobno je pri odnosih. Vzgoja je le eden od odnosov.

Vzgoja je vedno obojestranska, mi dajemo otrokom, toda tudi otroci nam sporočajo
»V šolskem sistemu si želim le tega, da bi imeli več vključenih vsebin, kot so odnosi, družina, vzgoja, vse te teme, ki se nam zdijo samoumevne. Večinoma nas tega nihče posebej ne uči, kaj seveda že vzamemo od staršev, starih staršev, toda to je le en korak, potrebovali bi bolj poglobljeno znanje. Ne spoznavamo sistematično, kaj je vzgoja in kje ter kako z njo začeti. Ko od svojih otrok kaj želimo, se vprašajmo, če je to naša želja? Morda nam otrok kaže neko sliko, ki nam ni všeč in bi si želeli drugače. To je sporočilo. Vprašajmo se, ali je to področje, ki ga moramo izboljšati pri sebi? Vzgoja je vedno obojestranska, mi dajemo otrokom, toda tudi otroci nam sporočajo, ogromno v vsakem trenutku. Dvignimo budnost, čuječnost in hitreje bomo spoznali, kaj se dogaja z našim otrokom.«

Molitev je čuječnost
»To je eden najmočnejših pristopov k temu, da se ljudje obrnemo vase. V naši družbi je veliko nepotrebnih misli, ki nas begajo, to so potrošniški presežki. Koliko dejansko razmišljamo o duhovnih vrednotah in koliko o materialnem? Tehtnica se bo verjetno nagnila k slednjemu. Ko pa molimo, se odstranimo od dnevnih preobremenitev in skrbi, potopimo se v tišino in v povezanost med človekom in Bogom. V trenutku molitve vse potihne, vsaj za nekaj časa. Druge stvari nas ne obremenjujejo in lahko si načrpamo moči. Preprosto to lahko povem na odzivu telesa. Naše telo sledi našim mislim. S čim so obremenjene, kam gredo?, takšen odziv se zgodi tudi v telesu. Biokemične reakcije so to. Ko smo napeti, v problemih in ne vidimo izhodov, je temu primerno tudi stanje v telesu, z veliko preveč stresnih hormonov. Ko smo v molitvi, v tišini, temu sledi tudi stanje telesa. To je avtomatična dobrobit za naše zdravje.«