Dr. Marko Pavliha: Hrepenimo po rahljanju ukrepov, ob tem pa vse bolj rahljamo zemljo, testo in volno, kar sploh ni slabo.

Svetovalnica 17. 01. 2022, 15:17 Nataša Ličen

Naš sogovornik v Svetovalnici, ko smo se pogovarjali o priložnostih epidemije za osebno rast, je tudi član mednarodne komisije Galilejo, kjer se o zarotah in lažnih novicah glede kovida ne pogovarjajo.

"Za člane komisije, naš sogovornik predvideva, da imajo o tem verjetno tudi različna mnenja, vendar ne tako grobo razdeljena, da bi se ločevali na cepilce in proti cepilce, pomembnejše izhodišče naših razprav je to (ki nenazadnje izhaja tudi iz evangelija, iz zlatega pravila, ne stori drugemu, kar ne želiš, da drugi stori tebi), če menim, da imam prav, to še ne pomeni, da se ti motiš. Če bi vsak začel jutro s tem izhodiščem, bi bilo vsem lažje. Ne bi izgubljali časa s prepričevanjem drugače mislečih. Bistveno več resnejših vprašanj je, od tega, kako je do kovida sploh prišlo. Eno teh je, kako lahko sami vplivamo nase in na svet, če epigenetika dokazuje, da je približno petindevetdeset odstotkov vseh bolezni povezanih z delovanjem iz okolja in ne z geni, z genetiko."

Drugo leto bomo upam lahko organizirali konferenco medicinsko znanstvenega omrežja Galilejo v Sloveniji, kar bo krasna priložnost, da tudi pri nas to gibanje in najnovejše znanstvene raziskave predstavimo domačemu občinstvu.

Tehnologija je zgolj v službi človeka in mora takšna tudi ostati, če pa odpove, pa to ne pomeni, da smo odpovedali tudi mi. Vedno znova se najdemo.
"Vsaka sprememba je priložnost za rast. Mnogi smo se bili primorani učiti novih tehnologij in uporabe spletnih ter ostalih družbenih omrežij, orodij in programov. V odmevni kolumni iz lanske pomladi je dr. Marko Pavliha pisal o priložnostih v korona časih. Še pred dobrim letom in pol ne bi verjeli, če bi nam kdo opisoval, kako bomo po družinah skoraj polovico dneva vsi presedeli pred različnimi ekrani, s slušalkami ter ostalimi tehnološkimi pridobitvami. Vse to ne sme okrniti naših medsebojnih odnosov, in verjamem, da se bo v nekaj mesecih vse to pomirilo in bomo znova obuditi druženja v živo, analogno in ne samo digitalno. Iz prve roke lahko povem, koliko boljše je vzdušje v letošnjem študijskem letu, ko izvajamo pouk v živo, pa čeravno z maskami. Predstavljati si ne morem, kako je to pomembno v osnovni in srednji šoli, kjer je izjemnega pomena, da otroci in dijaki spoznajo, da je človek družbeno in družabno bije.«

Hrepenimo po rahljanju omejitev gibanja, ob tem pa vse bolj rahljamo tudi zemljo, testo in volno, kar ni slabo.
«Priviligirani smo tisti, ki živimo na deželi. Težko si predstavljam, kaj vse so morali pretrpeti tisti, ki so stisnjeni v stanovanja. Spomnimo se molitve sv. Frančiška, ki gre nekako takole: »O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti. Daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje. Kako pomembno je to tudi danes. Virus je med nami in epidemije verjetno ne bi mogli preprečiti, zdaj je torej na nas, da se ozremo vase in skušamo to trpljenje izkoristiti kot ogenj za »izgorenje« ega.«

Sem optimist, skušam vedno opaziti na pol poln kozarec. Zavedam se, da določene spremembe na bolje, ki so se zgodile, ne bodo trajale dolgo. Tudi slovenski narod še nikoli ni bil tako razdeljen. Nekateri žal zelo izkoriščajo epidemični čas, so kot vojni dobičkarji. Pa vendarle, je več dobrega, veliko novega.

Smisel človečanstva. Kam nas pelje ta nenehna in vse bolj brezglava dirka za napredkom, denarjem in tako naprej?
»Bistvo sreče je notranji mir, zdaj pa je samo vprašanje, kako ga doseči. Nekdo ga doseže s pisanjem knjig, z družinskim okoljem, z ljubeznijo, kdo drug z molitvijo, z neomajno vero, tretji vse to poveže, skratka to je tisto, kar bi lahko in bi morali izkoristiti v tem času. Tako kot kratkotrajno trpljenje ni usodno, tako tudi kratkotrajni užitki niso ključni. Kar ostane, je notranji mir. Resnica je ena, le mnogi jo z različnimi imeni poimenujejo. Če smo notranje mirni, lahko poskrbimo tudi za zunanji mir. Kaj nas bodri?, lahko je to tudi vsakodnevna rutina, prepletena z ljubeznijo. Na tisoče možnosti je, da se spravimo »v red«. Pomembno je, da imamo Boga v sebi, da smo s to najširšo Zavestjo povezani, in je samo vprašanje, če bomo sposobni usposobiti naš sprejemnik, da bo te frekvence lovil. Kaj je bistvo etike? Odgovornost za sočloveka. Človek je družbeno in družabno bitje. Ravno ta vpetost v skupnost ga je pripeljala do današnje faze razvoja in povsem intuitivno tudi celice med seboj sodelujejo. To sodelovanje, sočutje, občutek za sočloveka, da pomagamo in da pomoč presega družinske okvire, je ključna za človekov nadaljni razvoj in za naše preživetje.«

Ena sama sveča lahko prižge tisočero drugih
»Več kot nas bo verjelo v to, da notranji mir osrečuje, bolj bomo lahko kot svetloba ali pa kot sveče, saj ena sama lahko prižge tisočere drugih, razsvetlili še tako temačno temo. Notranjega miru ne moremo kupiti. In, ta trenutek časa, ki nas bo verjetno daljnosežno zaznamoval in se bomo tudi čez desetletja spominjali tega obdobja, sem hotel ujeti tudi v svojo zadnjo knjigo »Onkraj materialističnega prepričanja«. Med okostenelimi resnicami je recimo tudi prevladujoče prepričanje znanosti ta, da zavest izhaja zgolj iz možganov, da je proizvod elektro kemičnih procesov, kar ne drži. Vse več je dokazov, da je zavest nekaj širšega. So primeri, ko možgani niso več delovali, je bila zavest še vedno živa. Posrečena je recimo ta prispodoba, ko gledamo televizijo ali poslušamo radio, pa če se slučajno televizijski ali radijski aparat pokvari, to pomeni, da tudi programa ni več? Seveda je, le mi ga ne moremo sprejemati. Podobno velja tudi za zavest. Ena od tako imenovanih resnic, ki ne drži več, je tudi ta, da je bistvo evolucije tekmovanje. Pa ni, je bistveno več sodelovanja v naravi, kot bi si mislili. Ali recimo, da nas geni popolnoma opredeljujejo, pa nas ne, okolje nas. In, še bi lahko naštevali, kar nas bodri v prepričanju, da vendarle stvari lahko spreminjamo. Če se slehernik spremeni, lahko spremeni tudi druge. Zelo preprosto, če bi vsak pozitivno vplival vsaj na tri soljudi in bi to ponovili 21-krat, dobimo številko, ki presega deset milijard ljudi, torej več kot nas je na zemlji. Upam, da se to že dogaja.«

Še več pa v celotnem pogovoru, na tej povezavi: https://avdio.ognjisce.si/share/svetovalnica_2022_01_14_Marko_Pavliha