s. Emanuela Žerdin: "Bog po nas govori, da je med nami in nas ima rad!"

Naš gost | 15.01.2022, 17:00 Marjan Bunič

S. Emanuelo Žerdin smo pred nekaj leti sicer že gostili v oddaji »Naš gost«, vendar je bila tokrat središče pogovora navdihujoča zgodba, katere del je tudi sama in ki je žal večina ne pozna. Pretekli december je minilo 75 let od prihoda desetih redovnic z Golnika na Cetinje v Črni gori, s čimer se je začela neverjetna zgodba sester frančiškank Brezmadežnega spočetja. Ob tej obletnici je bilo na Cetinju veliko slavje.

»Naša provinca je črnogorska provinca. Četudi imamo našo skupnost v Krškem, pa vendar pripadamo sestram črnogorske province, kar je zelo zanimivo. To je del naše zgodovine, kajti črnogorska provinca temelji na desetih redovnicah, ki so pred 75 leti, 10. decembra 1946, prišle na Cetinje in tam začele neverjetno avanturo nastajanja nove redovne skupnosti, čeprav se takrat tega niso niti zavedale, niti niso nikoli sanjale o tem.

Tudi sama sem del te skupnosti, tja sem odšla v samostan, tam sem preživela noviciat in prva leta redovništva, to je pomemben del moje mladosti.

Zamolčana zgodba redovnic z Golnika

Črnogorsko provinco so začele sestre, ki so pred in med drugo svetovno vojno kot medicinske sestre v velikem številu delale na Golniku. In, veste, prav boli me, kajti Bolnišnica Golnik je pred kratkim praznoval stoletnico, a nikjer ni bilo niti z besedo omenjeno to mnoštvo redovnih sester niti prikazano njihovo delovanje. Tu je delalo več kot 80 redovnic in številne sestre so predano delale s tuberkuloznimi bolniki ter umrle v mladih letih.

Odpuščene na 8. marec

Če obiščete pokopališče v Križah, boste našli precej malih grobov z belimi križi, vmes pa je velik križ in tabla s čudovitim napisom: »Kriste, tu čakamo vstajenja, izpita kupa je trpljenja; ni mar nam mladih let, Ti slajši si kot celi svet.«

Po koncu druge svetovne vojne so se sestre veselile svobode, a že po enem letu so jih začeli odpuščati. Najprej so jim zaprli predstojnice in so šle mlajše sestre protestirat, potem so pa odpustili tudi njih – večino prav na 8. marec, kako ironično.

Prav pri tej zgodbi pa se vidi, kako je Bog neverjeten in iz nemogočega naredi nekaj dobrega. Takrat je bil namreč na specializaciji na Golniku črnogorski zdravnik dr. Cvijetko Popović z namenom, da v Črni gori na Cetinju ustanovi tuberkulozni sanatorij.

Videl je strokovno in predano delo redovnic in je potem naredil vse, da bi sestre prišle v Črno goro. Bil je komunist, partijec, a to ga ni motilo, da ne bi prepričal tako črnogorskih oblasti, ki so se morale usklajevati tudi z zveznimi, kakor tudi predstojnico mater Avguštino Pavel ter nadškofa Dobrečića v Baru. Bil vztrajen in je uspel ...

10 sveč za 10 sester

Na proslavi na Cetinju smo za vsako od prvih desetih sester redovnic prižgali svečo z njenim imenom in zaslužijo si, da jih poimenujem. To so bile predstojnica mati Pia Bajzek, najmlajša, ki je kasneje postala predstojnica črnogorske province, s. Gregorija Ketiš, pa še s. Blanka Vedlin, s. Johanes Žižek, s. Tomislava Toplak, s. Venceslava Sarjaš, s. Lamberta Pirc, s. Anita Drofenik in s. Vladimira Albina.

Teh deset sester se je v svojih težkih uniformah in z ogromno prtljage podalo na pot v neznano in precej divjo Črno goro, ki je trajala sedem dni in je bila tako slikovita ter razburljiva, da je vredna filmske upodobitve.

Ljudje nas bodo kot osebe pozabili, niti vedeli ne bodo, kako mi je bilo ime, a tisto, kar želimo, da ostane, je Božja prisotnost. Bog po nas govori, da je med nami in da nas ima rad ...

V tem pretežno pravoslavnem in ateističnem okolju so redovnice postale prijateljice z vsemi. Že davno pred drugim vatikanskim koncilom so uresničevale načelo vživeti se v narod (inkulturacija) in videti v domačinih to, kar Bog hoče ...

Eden od uglednih srbskih pisateljev je zapisal, da so katoliške redovnice prinesle novo kulturo v zdravstvo Srbije in Črne gore. Bile so izredno predane delu in imele so odlično strokovno izobrazbo, ki so jo izpopolnjevale ...