»Bolj ko usmerjamo fokus na lepe stvari, bolj se nam bo zdel svet lep.«

Svetovalnica | 08.01.2022, 21:00 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo spregovorili o posledicah epidemije za družbo. Med drugim o stiskah ljudi, družbenih delitvah in nujnosti pozitivnega razmišljanja, ki nam po besedah psihologa dr. Kristijana Muska Lešnika pomaga ohranjati upanje. S takšnim pogledom lahko krizno obdobje preidemo bistveno lažje. S priznanim psihologom in pedagogom se je pogovarjal Andrej Šinko.

Čas epidemije nekateri lažje, drugi težje prestajajo

»Ljudje smo tako naravnani, da rabimo nek občutek varnosti svojega prostora, v katerem se počutimo sorazmerno varno in udobno. Ta epidemija nam je na začetku izpodmaknila tla, stopiti smo morali iz naše cone udobja. Ko gledamo ljudi okrog sebe, ugotavljamo, da eni sorazmerno lažje prestajajo ta čas, drugi pa imajo veliko večje probleme, čeprav je treba priznati, da to dvoletno stanje za nobenega človeka ni prijetno in nekaj, v čemer bi užival. Vsi že težko čakamo, da se bo ta situacija enkrat končala, da tista luč na koncu tunela čim prej pride do nas, da bomo čimbolj normalno živeli oz. podobno kot prej.«

Ljudi se da motivirati na dva načina: preko strahu in jeze in preko skupnih navdihujočih zgodb

»Tisto, na kar opozarja Dan Podjed v svojih nastopih, je, da nastaja občutek, da družba razpada na manjše celice, manjše skupine. Jaz mislim, da k tej situaciji prispevajo trije faktorji: povezava teh umetno ustvarjenih delitev, ki jih močno spodbuja en del politike in medijev, na drugi strani pa zelo pomembno vlogo igrajo v tem sodobnem času družbeni mediji, socialna omrežja, ki ljudi zapirajo v majhne mehurčke, v katerih se zaradi algoritmov, ki poganjajo družb omrežja, ljudje počutijo sprejeti, slišani med ljudmi s podobnimi mišljenji. Potem zelo hitro nastaja občutek: mi mislimo tako, oni mislijo drugače in oni nas ogrožajo, omejujejo. Človek je sorazmerno zelo nebogljeno bitje. Tako nebogljeni, kot smo, bi težko preživeli evolucijo v sorazmerno divjem neugodnem okolju, če ne bi imeli dveh močnih orodij: naših možganov (marsikaj znamo premisliti in narediti) in skupnosti. Skupnost je našim prednikom dala možnost preživetja. Nove poti povezovanja bomo morali najti v skupnostih, če bomo želeli preseči delitve v te male izolirane mehurčke. Iz zgodovine se kar dobro ve, da se da ljudi motivirati na dva načina: preko strahu in jeze (to so občutki in čustva, ki močno združujejo ljudi; to je v zgodovini politika precej optimalno izkoriščala) in preko skupnih zgodb, ki navdihujejo, dajejo upanje. Močno si želim, da bi našli poti v to smer.«

Ta čas je najtežji za otroke in mladostnike

»Tisti, ki so odnesli največjo težo tega časa, so otroci in mladi, posebej mladostniki. Če pogledamo nas, odrasle, koliko se počutimo prikrajšane na področju odnosov, druženja. Lahko si predstavljamo, kaj to pomeni za mlade, katerim je to ena pomembnih razvojnih nalog. Ko si postavljajo svoje mesto v svetu in odgovarjajo na vprašanje, kdo sem jaz, iščejo svojo identiteto, so ključni vrstniki, socialno okolje, drugi so ključni. To so leta, ko bi se morali mladostniki družiti, se držati za roke, objemati, se zaljubiti in vse to, kar normalni najstniki počnejo. Ti so najbolj prikrajšani. Res si želim, da ne bi ta izkušnja nanje vplivala do te mere, da bi se potreba po druženju, po socialnem izgubila. Druženja že pred epidemijo so potekala na daljavo. Otroci in mladi so se umikali v virtualne svetove. Če smo jih prej skušali usmerjati stran od teh svetov, smo jih v času epidemije postavili pred zaslone. Treba bo zelo pretehtano pomagati otrokom in mladim razvijati socialne veščine, za kar so bili zaradi okoliščin v tem času prikrajšani.«

Bodimo strpni in poskusimo razumeti, da vsak izhaja iz svojih izkušenj, pogledov, ki si jih ustvarja preko informacij, ki jih dobiva

»Različne vsebine okrog katerih se ne strinjamo in nas delijo so vedno bile in bodo. V tem trenutku je stvar čustveno bolj nabita, ker se en del počuti osebno zelo vpleten, posebej tisti, ki so preboleli virus ali imajo v družini primere, povezane z virusom, ki so se tragično končali. Osebno se zelo močno čutijo vpletene tisti, ki imajo občutek, da se posega v njihove pravice, se jih odrinja od odločanja, se jim lepi nalepke antiznanstvenikov, antivakserjev (proticepilcev). Ko se pogovarjamo z ljudmi okrog sebe, bodimo strpni in poskusimo razumeti, da vsak izhaja iz svojih izkušenj, pogledov, ki si jih ustvarja preko informacij, ki jih dobiva. Ni prav samo tisto, kar jaz vidim in mislim, čisto vsak človek eno svojo predstavo, kaj je prav v tej kompleksni situaciji. To lahko močno pomaga k temu, da ostajamo strpni. Pomembno se mi zdi ohranjati skupnost, občutek, da smo vendarle povezani, da smo vsi na istem čolnu. Ta občutek je v zadnjih desetletjih močno nažrl individualizem, ki smo mu priča v vsem zahodnem svetu in je v določenih trenutkih kar malo povampirjen. Zdi se, da ljudje razmišljajo samo še o sebi, cel svet je tukaj, da se prilagaja meni, skrbi za moje potrebe, da bo meni fajn. To so stvari, ki bodo v veliki meri odločale o tem, kako bomo izšli iz te krize. Če se športno izrazim, bomo izšli vsi skupaj kot zmagovalci ali kot poraženci?«

Sem imel sam pomisleke, ker je bilo cepivo razvito v sorazmerno kratkem času? Seveda, a sem se cepil, pa tudi vsi ljudje okrog mene.

Bomo med sabo skregani volkovi, ki se bomo grizli ali bomo v izzive stopali konstruktivno in jih kot skupnost premagovati?

»Sam lahko govorim o svoji stroki, ne pa o drugih. Če so ljudje, ki se ukvarjajo z virusi, epidemijami in z zdravjem, ugotovili, da je najbolj optimalna reč, ki jo lahko naredimo v tem trenutku zase, za druge in za skupnost to, da se cepim, nimam razloga, da tem ljudem ne bi zaupal. Zadaj je strokovno znanje. Sem imel sam pomisleke, ker je bilo cepivo razvito v sorazmerno kratkem času? Seveda, a zaupam stroki. Sam sem se cepil, tudi vsi ljudje okrog mene. Hudega prepričevanja ni bilo. Z vidika družbe je pomembno, da je to komuniciranje strpno, da ne temelji na prisili, grožnjah, pač pa na informiranju in razumevanju tega, da znanost, medicina nikoli nista vsemogočna. Kot nimam nobenega zagotovila, da če se usedem v avto in peljem proti cilju, da bom do cilja prišel. Ker se lahko tudi tam zgodi neka nepredvidena okoliščina. To velja za vse situacije v življenju. Pričakovanje, da mi bo nekdo točno povedal, kdaj bo konec epidemije, zagotovil, da ne bom imel absolutno nobenih posledic po cepljenju, teh zagotovil v življenju ni. Treba je veliko delati na ozaveščanju ljudi, da ne gre samo za to, kako bomo preživel to epidemijo, ampak tudi za to, kako bomo po epidemiji kot skupnost sobivali. Bomo med sabo skregani volkovi, ki se bomo grizli ali bomo v izzive stopali konstruktivno in jih kot skupnost premagovati?«

V Sloveniji se je političen boj preveč vmešal v obvladovanje epidemije

»Jaz bi si močno želel, da bi bilo cepljenje stvar, za katero bi vsak razumel, da je prav, da to stori, da bomo vsi skupaj lahko čim prej normalno živeli. Ključna situacija je bila zamujena, ko je del politike v navezi z delom medijev videl priložnost epidemije kot priložnost za reševanje političnih zadev. Smo ena tistih držav, kjer se je političen boj preveč vmešal v obvladovanje epidemije. To vpliva na ljudi. Ko bomo gledali nazaj, bomo videli, da bi lahko bila komunikacija s strani oblasti bolj učinkovita. Krizni management vedno pomeni, da je treba informacije ljudem zelo jasno, iskreno posredovati. Ljudje morajo vedeti, kaj lahko pričakujejo in ne biti deležni obljub, ki se potem ne uresničijo. Sploh pa ne nasprotujočih si konfliktnih informacij. Tu pogrešam bolj jasno komuniciranje preko nekoga, ki mu ljudje v veliki meri zaupajo od vsega začetka. Treba je graditi na zaupanju in dati javnosti občutek, da so deležni iskrenih informacij in odgovorov.«

Kot družba kažemo svojo moč takrat, ko pokažemo, kako znamo poskrbeti za najšibkejše

»Posebej pozorni moramo biti na tiste, za katere vemo, da so osamljeni. Včasih dajmo preprosto dvigniti telefon, koga obiskati, se pogovoriti s človekom, komu narediti uslugo, iti namesto koga v trgovino. To naredi veliko razliko. Pomembno je, da znamo spremljati ljudi okrog sebe, če prihaja do sprememb razpoloženja. Nismo vsi psihologi, znamo pa gotovo prepoznavati, kdaj ljudje okrog nas kažejo znake otožnosti, tesnobe, depresije. Treba se je zavedati, da ljudje včasih potrebujejo strokovno pomoč. Kot družba bi morali vzpostaviti sisteme skrbi za duševno zdravje in jih podpirati. Socialno-zdravstveni sistem bi moral pomagati ljudem, da se te težave čim prej začnejo odpravljati. Kot družba kažemo svojo moč takrat, ko pokažemo, kako znamo poskrbeti za najšibkejše med nami.«

Mislim, da tisti ljudje, ki so se v tem času več ukvarjali s sabo, s svojim okoljem, družino, so to obdobje precej lažje in s precej manj duševnimi praskami preživeli kot tisti, ki so večino svojega časa investirali v razmišljanje o tem, kako je vse skupaj grozno in kako ne morejo na nič vplivati.

Včasih kar pretiravamo glede same usodnosti tega obdobja, ga rišemo kot nekaj strašno travmatičnega

»Toliko, kot nas je na svetu, toliko je različnih načinov spopadanja s situacijo. Ključno je, ali smo se odzvali na ta pomik iz cone obdobja z občutkom jeze, besa, frustriranosti ali v tem poiskali neke priložnosti, iz tega izvlekli, kar se da, se posvetili samim sebi, svojim odnosom, si privoščili kakšno knjigo, film več? Včasih kar pretiravamo glede same usodnosti tega obdobja, ga rišemo kot nekaj strašno travmatičnega. Mislim, da so mnoge generacije pred nami doživljale mnogo bolj travmatične situacije. Viktor Frankl, ki je preživel taborišča smrti, je zelo jasno povedal, da so že takrat v izjemno strašnih okoliščinah imeli veliko več možnosti preživetja tisti ljudje okrog njega, ki so razmišljali, kako bo, ko bo konec tega groznega stanja, ohranjali upanje, občutek smisla v primerjavi z ljudmi, ki so razmišljali, kako hudo mi je. S perspektivo naprej, z ohranjanjem upanja, občutkom, da vse skupaj ni tako grozno, se ogromno da narediti. Mislim, da tisti ljudje, ki so se v tem času več ukvarjali s sabo, s svojim okoljem, družino, so to obdobje precej lažje in s precej manj duševnimi praskami preživeli kot tisti, ki so večino svojega časa investirali v razmišljanje o tem, kako je vse skupaj grozno in kako ne morejo vplivati na nič. Še eno psihološko stvar velja omeniti. Občutek nadzora nad življenjem. Imam občutek, da sem čolniček, ki ga morje premetava sem ter tja in nimam nobenega vpliva na to ali imam občutek, da tudi če so valovi, vetrovi, kakršni so, sem še vedno jaz tisti, ki napenjam jadra in lahko vplivam, kam me bo to pripeljalo? Ta notranji lokus kontrole je močno prispeval k temu, da so eni ljudje boljše prestali to obdobje, drugi pa s tem občutkom, jaz na nič ne morem vplivati, nimam moči, premetava me sem ter tja, virus, stroka, politika … Pri teh ljudeh je res prihajalo do občutkov jeze, frustracije in nemoči.«

Bodimo malo bolj pozorni na pozitivne zgodbe, iščimo malo več dobrega in na koncu bomo ugotovili, da je to nalezljiva stvar. Če se nam zdi, da vse v družbi ni najbolj optimalno v tem trenutku, zakaj bi čakali, da nam politiki in ostali spremenijo stvari na bolje? Mi smo tisti, ki lahko začnemo spreminjati!

Začnimo premikati fokus na pozitivno in dobro

»Žuli me, da se dobrim, pozitivnim zgodbam, ki jih je bilo tudi nemalo v času epidemije, posveča s strani medijev veliko manj prostora. Razumem, da mediji prodajajo klike, ljudje klikamo tisto, kar nas straši, plaši, kar zbuja tesnobo. Mislim, da bi bilo treba veliko več govoriti o pozitivnih rečeh. Jaz sem včasih res jezen na del mojih kolegov, ker se mi zdi, da so tudi psihologi kar tekmovali v napovedovanju katastrofičnih scenarijev, koliko otrok bo imelo stiske, hude travme … Psihologi vemo, da taka situacija vpliva na duševno zdravje ljudi, ampak ni naša naloga, da strašimo. Veliko več bi se mogli ukvarjati z razmišljanjem, zakaj pa en velik del otrok in odraslih ni doživljal tako hudih stisk in travm? Tisti, ki so jih, jim je treba pomagati. Mislim, da se je ogromno lepih, dobrih, pozitivnih zgodb odvilo v tem času. Ena od pomembnih stvari je tudi to, da začnemo premikati fokus na pozitivno, dobro. Pa to ne pomeni, da je treba zanikati tisto manj dobro. Bolj ko usmerjamo fokus na lepe stvari, več lepih stvari bomo okrog sebe opazili in bolj se nam bo zdel svet lep. To je ena majhna čarovnija, ki jo lahko vsak pri sebi naredi. Ko je ravno novo leto, čas zaobljub, je ena taka mala stvar, ki jo lahko vsi skupaj naredimo, to, da bomo v prihodnosti malo bolj pozorni na pozitivne zgodbe, iskali malo več dobrega, pozitivnega in na koncu ugotovili, da je to nalezljiva stvar. Če se nam zdi, da vse v družbi ni najbolj optimalno v tem trenutku, zakaj bi čakali, da nam politiki in ostali spremenijo stvari na bolje? Mi smo tisti, ki lahko začnemo spreminjati. Ni treba, da se družba vedno spreminja od zgoraj navzgor, včasih je bolje, da se spremembe delajo od spodaj navzgor.«