Ira Zorko, arhitekt: Stare hiše so dokaz preživelosti in dobre gradnje

Svetovalnica | 08.01.2022, 16:08 Nataša Ličen

Srečali smo se ob dnevu spomina na apostola resnice in lepote, kot poimenujemo mojstra Jožeta Plečnika. Sedmega januarja leta 1957 se je rodil za večnost, letos je njemu posvečeno vse leto.

Arhitekt Ira Zorko, ki je eden večjih poznavalcev naravne gradnje pri nas, je pogovor v svetovalni oddaji začel z besedami: »Velik človek je bil med nami.«

Po živosti lahko ločimo, koliko je arhitektura dejansko arhitektura, koliko se dotika ali je v stiku z bistvom samega življenja, ki je seveda mnogo več od mrtve tvarine.

»Ko gledamo Plečnikov življenjski lok vidimo, v kakšnih stopnjah se je razvijalo in kako je v določenem trenutku zastal. V svojih najboljših letih skoraj nič ni ustvarjal, začutil je, da gre arhitektura v smer, v katero on ni želel. To je bilo že v dunajskih letih. Poglobil je svoje ustvarjanje, tudi v povezavi s svetim, s preteklostjo in tradicijo, se tudi vrnil nazaj, nekateri mu še danes očitajo konservatizem.

Čeprav je bil Plečnik v tistih letih po tehnologiji zelo napreden, saj je avtor ene od prvih ali celo prvih armiranobetonskih cerkva, s tem je omogočil revnemu primestnemu prebivalstvu zaradi omejenih finančnih sredstev sploh zgraditi božji hram.

Klasična gradiva imajo v sebi spomin

"Potem se je od tega sicer oddaljil in začel zopet v veliki meri, kjer se je le dalo, uporabljati klasična gradiva. Namreč klasična gradiva imajo v sebi spomin, povezavo s kozmosom, s preteklostjo in s silami, ki so soustvarile materialno osnovo tega sveta, to zemljo, ki nam daje oporo v življenju in iz katere sploh lahko zrastemo. To so kristalinične strukture kamna, ki ima v sebi materialni svet, to je podstavek vsake stavbe, osnova in tista možnost, da lahko arhitektura s svojo podobo, likovnostjo govori o živosti. Neka oblika, če je pravilno zasnovana, je živa in po tej živosti lahko ločimo, koliko je ena arhitektura dejansko arhitektura, koliko se dotika ali je v stiku z bistvom samega življenja, ki je seveda mnogo več od mrtve tvarine.«

Mrtvo tvorino »prava« arhitektura oživlja z duhom
»V arhitekturi gre danes za neko usodno ločenost, ki pa ima nek smisel. Človek je danes na poti individualnega, postati mora svoboden in iti k sebi. Čeprav se takšno svobodo lahko zlorabi, in dejansko se danes ljudi čustveno izsiljuje, da so sebični, ker želijo poskrbeti zase. Toda niso sebični, so zgled temu, da človek lahko zgradi svoj temelj, seveda v odnosu do sveta in bistva, ki ga nosi v sebi in pri tem lahko pomaga drugim. V tem smislu je tudi naravna gradnja kot kruh, ali ga spečemo doma ali pa vse življenje kupujemo konfekcijski kruh, ki ga naredi stroj.«

Govorimo o občutljivem odnosu med kvantiteto in kvaliteto.
"Svet je danes absolutno zastavljen, da vse drsi v kvantiteto, ki je vedno bolj podvržena eroziji kakovosti. Skozi oseben odnos lahko spet prepoznamo bistvo kakovosti življenja, ki je vedno v celoti. Celota celi. Mi pa smo v urbanizmu že dolgo časa razdrobljeni, ločeni, prvič na ločene pristojnosti, ki jih hoče vsak maksimalizirati. Mislim, da je že dolgo od tega, ko sta bili dve hiši sploh sposobni stopiti skupaj. Naš urbanizem je zasnovan na tolerancah, na odmikih, ne pa na načinu stikovanja, s katerim je tradicija vedno znova gradila, navzven javni prostor, prostor skupnosti, na drugi strani pa intimen prostor.«

Turist ne bo hodil na pereferijo mest gledat med seboj stoječe hiše, ki vsaka po svoje hoče zasesti prostor in zase seveda doseči najboljše, hkrati pa zelo malo daje. Te hiše zelo malo dajo druga drugi.

»Eksterierji hiš, ki so stopile skupaj, zgradijo interier mesta, to je fenomen že skoraj na ravni grala. Intima nekoga zgradi občost in javnost skupnosti. To je umetnost, ki nam je bila dana v preteklosti, po nekem kanonu. V tistem času se arhitekti niso ukvarjali z individualnimi prebivališči, ker so bila tudi indivudualna prebivališča del tega kanona. Vse te stare hiše še izpred prve svetovne vojne padejo v to tradicijo, so zanimivo vse iste, toda vsaka drugačna. Ni tega kloniranja, ki ga danes daje ta mehanski svet, kjer imamo dobesedno postavljene ene in iste hiše, ki jih vizualno med seboj skoraj ne moremo ločiti.«

Stare hiše na vasi so si bile podobne po tipologiji, toda vsaka je imela popolnoma osebni izraz.
»Do tega je prišlo z načinom gradje in z znanjem mojstrov. Mislim, da smo danes poklicani, da se k temu vrnemo, z nekim osebnim razumevanjem. Do tega moramo priti nazaj po svobodnem premisleku in ta čas si je vzel Plečnik, v tistih devetih letih, ko je bil skoraj izgnan iz Dunaja v Prago, kjer je v skromni sobi poučeval zametke češke bivalne grajene kulture v mladeničih, ki so bili takrat okrog njega, in ki je hkrati z rokodelci in prvimi liturgijskimi predmeti stopil v tisto, kar potem on reče, da je naloga arhitekta, za človeka ustvariti ne samo streho nad glavo, ampak duhovno prebivališče. Zato je bila sakralna arhitektura vedno vzornica profani. V tem duhu se je sakralni arhitekturi v pastoralnem smislu tudi posvečal, ko sakralna arhitektura prebudi človeka za njegovo posvečeno vsakodnevno življenje.«

»Lov za denarjem vlada. Težiti bi morali k samozadostnosti, ne v smislu izolacije, ampak ravno v tem, da stojimo na lastnem temelju in da iz tega lahko participiramo svobodno v javnem življenju in na ta način lahko tudi pomagamo drugim. Stare hiše, ki držijo tudi identiteto mesta, kot recimo v Ljubljani, so dokaz preživetja, saj so šle skozi mnoge po/pre/trese. Skladnja, kot rečemo stari gradnji, se kaže v hišah, postavljenih kamen na kamen. Značilnost kamnitih hiš, tudi na Primorskem, so dobro prenašanje potresov. Kamni ob vibracijah celo zlezejo skupaj in se okrepijo, seveda, če potres ni premočan.«