Nikolaj Mašukov, Anton Vovk, 2001, Župnijski urad Breznica | (foto: Vir: Upodobitve ljubljanskih škofov, Ljubljana 2007 - Foto: Družina)
Dežman: Spomin na škofa Vovka je spomin na generacijo, ki je zmagala versko vojno
| 20.01.2022, 10:52 Alen Salihović
Danes se spominjamo 70-letnice, ko so po naročilu komunistične partije in Uprave državne varnosti z bencinom polili in zažgali ljubljanskega škofa Antona Vovka. V spomin na ta tragičen dogodek, ki je škofa Vovka močno zaznamoval, bo drevi v ljubljanski stolnici sveta maša za preganjane kristjane. Daroval jo bo nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference Stanislav Zore.
Zažig škofa Antona Vovka je bil neuspešen poskus atentata, ki se je zgodil 20. januarja 1952 na Železniški postaji Novo mesto. Škof se je uspel rešiti, vendar je utrpel hude opekline. Do zločina je prišlo, ko je bil škof Vovk skupaj s spremljevalcema, duhovnikoma Francem Kimovcem in Francem Čampo, na poti v Stopiče, kjer naj bi blagoslovil prenovljene orgle. Zgodovinar dr. Jože Dežman je v pogovoru za naš radio spomnil, da smo bili v Sloveniji v prvi polovici 50-ih letih priča izraziti verski vojni oziroma pogromu nad Katoliško cerkvijo vse do uničenja. »Leta 1954 se Tone Dolinšek, partijski heroj, rang ministra oziroma direktorja tovarne zaradi tega, ker je dal mamo cerkveno pokopat zanjde nazaj za stružnico. To so bili podivjani izpadi. Vojna se je dejansko videla tudi pri tem, ali bo otrok krščen ali ne, ali bo cerkvena poroka ali ne, tudi kakšni bodo pogrebi.«
Pri tem je spomnil še na duhovniške procese, zato je bil po njegovih besedah zažig škofa Vovka samo izraz politike, ki je verjela v zmago in izničenje misli na Boga. Brutalnost napada glede na dogodke, ki so se dogajali, zažigi cerkva na Kočevskem, podiranje kapelic in podobno tako ni bila nič posebnega – to so metode, ki se jih je posluževala komunistična oblast. »Ta napad pa kaže tudi nemoč. Kaj pa na koncu dosežeš? Iz škofa narediš mučenca, se pravi še okrepiš vero. V bistvu bi lahko rekli, da je neuspeh komunizma v tej verski vojni podoben kot v Sovjetski zvezi. Pravoslavje se vrne še bolj zmagovito. Pri nas lahko rečemo, da so novi časi prinesli nov položaj za Cerkev, ki pa na eni strani ni nič bolj udoben, kar se tiče nadaljevanja te verske vojne z drugimi sredstvi. Tako da je spomin na škofa Vovka spomin na to generacijo, ki v bistvu v vojni zmaga.«n, kar se tiče nadaljevanja te verske vojne z drugimi sredstvi. Tako, da je spomin na škofa Vovka, spomin na to generacijo, ki v bistvo to vojno zmaga.«
Zapis o zažigu škofa Antona Vovka na spletni strani Katoliške cerkve
Višek nasilja nad škofom je predstavljal zažig v Novem mestu. Škof Vovk se je 20. januarja skupaj s spremstvom iz Ljubljane z vlakom odpeljal proti Novemu mestu, da bi v župniji Stopiče blagoslovil obnovljene orgle. Že med vožnjo do Novega mesta je bil v enem izmed predorov polit s smrdljivo mastno tekočino. Ko je vlak prispel do novomeške železniške postaje, je škof skupaj s spremstvom izstopil. Tam je bila zbrana množica protestnikov, ki je škofa pričela zasramovati in z njim fizično obračunavati. Divja množica ga je potisnila nazaj na vagon in ga obkolila. Nekdo iz množice ga je ob vzklikih »Ubijmo hudiča!« polil z bencinom in zažgal. Škofova suknja je pričela goreti z močnim modrim plamenom ter mu močno ožgala obraz. Ob krikih množice: »Zgori, hudič! Crkne naj hudič!«, se je boril s plameni, odvrgel goreči plašč ter pogasil goreči kolar iz celulojda, ki mu je povzročil še posebej hude opekline. Posledica tega je bila močna brazgotina na vratu, ki ga je spremljala do smrti in je bila vidno znamenje njegovega mučeništva. V vagon je nato vstopil miličnik, ki je škofa napotil v čakalnico z obljubo, da ga bo zavaroval pred množico. Kalvarija se je tam nadaljevala, saj je množica izmučenega škofa prisilila, da je stopil na mizo, kjer so ga zasramovali. Uro in pol po prihodu vlaka na postajo, je prišla UDV in škofa napotila nazaj na vlak, češ da ga bodo varovali pred demonstranti. Ti so nato ovirali prihod zdravnika, kasneje pa tudi avto, s katerim so hoteli škofa prepeljati v bolnišnico, tako da se je le z najosnovnejšo zdravniško oskrbo moral z vlakom vrniti v Ljubljano in šele nato poiskati zdravniško pomoč. Vse dogajanje v Novem mestu je trajalo kar štiri ure in pol, pri čemer nihče, niti policija niti organi UDV, ni izvedel nobenega ukrepa zoper naščuvano in razjarjeno množico. S tem pa preganjanja še ni bilo dovolj. Ko se je zaradi opeklin zdravil v bolnišnici in bil zaradi posledic večkrat napol nezavesten, ga je na bolniški postelji dvakrat zasliševala UDV.
Oblast je hotela zažig pred širšo javnostjo prikazati kot neljub incident množice domoljubov, ki je v škofu videla utelešenje vsega zla in gorja, ki so ga pretrpeli zaradi okupatorja in domačih izdajalcev.
Iz poteka dogodkov in ohranjene arhivske dokumentacije Komunistične partije Slovenije pa je povsem jasno razvidno, da je zažig skrbno organiziralo vodstvo partije v sodelovanju z UDV. Direktni udeleženci zažiga niso bili nikoli kaznovani, še več, oblast se jim je za njihovo dejanje v kasnejših letih bogato oddolžila. Prav tako se državne oblasti do danes še niso opravičile Katoliški cerkvi za omenjeno kristjanofobno nasilje.
Po besedah Dežmana je bila potrpežljivost kristjanov in njihovo ohranjanje vere z nenasiljem tisto, nad čemer si je komunizem polomil zobe. Drevi se bodo tako v ljubljanski stolnici pri maši poleg škofa Vovka spomnili več deset tisoč preganjanih slovenskih kristjanov.
