Primož Jeralič | (foto: osebni arhiv)
Primož Jeralič, eden najuspešnejših slovenskih paraolimpijskih kolesarjev, zmaguje s pozitivnim odnosom do življenja.
Via positiva Nataša Ličen
Takšnim, kakršen je Primož Jeralič, ljudje polni vsega, a tako nezadovoljni z vsem, najbolj verjamemo. Premalokrat se zavemo, da imamo vse. Nezadovoljstva je veliko. Pri vsem tem, kar imamo in nam je na voljo v tej potrošniški družbi, je nezadovoljstvo začelo celo naraščati. Toliko negativnega v spletnih komentarjih, kam so se izgubili pozitivni pogledi?
Pri smučarskem padcu sem si dvakrat poškodoval hrbtenico. V procesu sprejemanja sem spoznal, da je malo dovolj, vse ostalo je luksuz.
Primoža smo gostili v oddaji "Via positiva".
»Vse od vstopa v vrtec se začnemo primerjati in nezdravo tekmovati med seboj. Naj bo rivalstvo med nami, s tem ni nič narobe, toda naj bo zdravo, skozi igro recimo ali zmeren šport. Če bomo vedno znova strmeli k popolnosti, bomo vedno znova razočarani. Sreča ni v vetrinah, sreča je imeti nekoga iskreno rad, se razumeti z ljudmi, imeti zaupnika, nekoga za pogovor, to je sreča. Sreča je v nas. Če smo zadovoljni s seboj, je to veliko.«
»Svojo nesrečo sem nekaj časa jemal kot tragiko, zakaj jaz? Ko pa sem v mislih preklopil in jo sprejel ter prepoznal vrtinec, v katerega sem se pred nesrečo ujel, sem prepoznal alarme, ki so me opozarjali, naj se ustavim. Toda v mladostni vnemi sem jih spregledal. Ob študiju sem imel še dve službi, bilo je naporno. Starša sta mi nudila vse, a ničesar v izobilju. Zato je bilo treba zraven kaj zaslužiti, da sem lahko študiral. Se sprašujem danes, ko gledam nazaj, zakaj mi je bilo tega treba. Nesrečo tako jemljem kot nekakšen »reset«, »escape« gumb na tipkovnici, ki se je zgodil nenačrtovano. Ko ljudje zapademo v neko stanje, ko samo jamramo in smo nezadovoljni, jih želim s svojo zgodbo spodbuditi, naj izstopijo še pravi čas in zaživijo po pravih vrednotah.«
Kolesarjenje je kot pot skozi življenje, včasih kar gre, spet drugič se je treba močno potruditi, da se premakneš.
»Ko so mi povedali, kaj vse je poškodovano, kakšne bodo posledice in kakšne operacije so bile, nisem bil vajen, da bi mi nekdo predal usodo v tridesetih sekundah pogovora. Težko je bilo. Ko te nekdo postavi pred dejstvo, ne bo več kot je bilo, je to težko sprejeti, saj na to nihče ni pripravljen. V nekem trenutku pa sem si rekel, dobro, zdaj sem na točki nič in poglejmo, do kod lahko pridem. Le naprej. Tako nizko, kot sem bil, nisem mogel, vsaka stopnica naprej je uspeh v mojem življenju. Samo da se premikam naprej. Prej športnik, fit, ni bilo tako visoke ograje, da je ne bi mogel preskočiti, potem pa sem kar naenkrat potreboval toliko moči, kot prej za tek na dvesto metrov, da sem se lahko samo obrnil okrog svoje osi. To je bilo merilo, ko sem videl, kje pravzaprav sem. Prizemljilo me je in prizadelo, toda v preteklosti ne smemo živeti, dobil sem drugačno telo, nekaj se je zgodilo z namenom, treba se je truditi in živeti čim bolj polno naprej.«
Ko vidiš, da je lahko v ljudeh brez rok ali nog več življenja, kot pri tistih ki jim nič ne manjka, to navduši.
Atlet, z več državnimi rekordi, svoj prosti čas vedno v gibanju
»V mojem genetskem sistemu je zapisan šport. Pomeni mi filter, svobodo, priložnost za tekmovanje s seboj. Pri 24 se je zgodila nesreča, pri 26-ih sem prišel prvič v stik s košarko na vozičkih, prej sploh nisem vedel za šport invalidov. Ko se danes po šolah pogovarjam z otroki, vedo več in to pomeni, da smo naredili pomemben korak naprej v osveščenju o športu invalidov, poznajo marsikaterega športnika, vedo za paraolomijado, kar je super. Leto in pol sem bil v košarkarski reprezentanci in na evropskem prvenstvu, ekipni duh je super, toda izhajam iz individualnega športa. Moj dober prijatelj Jože, ki je imel v mladosti nesrečo z motorjem in je paraplegik, a zelo vsestranski, vsega se loti sam, mi je predstavil ročno kolo. Zdel se mi je atraktiven, ni jih bilo veliko. Prva vožnja je trajala 12 kilometrov. Vztrajal sem in daljšal razdalje. V enem letu sem delal že po 65 kilometrov dolge vožnje. Tako se je začelo, vrstile so se tudi tekme in dobri rezultati. Leta 2015 sem bil šesti na svetovni lestvici parakolesarjev, ki me je peljala do paraolimpijskih iger v Riu.«
