p. Andraž Arko | (foto: osebni arhiv)
P. Andraž Arko: »Greh s področja spolnosti ni najhujši.«
Svetovalnica Mirjam Judež
V Svetovalnici je bil naš gost p. Andraž Arko, tema pa: mladi, spolnost, pogovor, vzdržnost pred poroko … Zanimive, večno aktualne teme. Lotili smo se jih nekoliko »splošno« in »naokrog«, a vsak bo v povedanih (zapisanih) besedah lahko našel nekaj zase. Nekoliko delikaten pogovor je vodila Tanja Dominko.
Mladi so v družbi izpostavljeni različnim sporočilom: uživaj, imej se fajn / bodi odgovoren, odrasti
»Že mi kot mladi smo bili pred podobnimi izzivi. Tisto, kar odpre, je izziv, kako v teh stvareh iskreno in odprto spregovoriti, odstirati pasti, ki so lahko v ozadju. Bistveno je usmeriti tisto, kar je vrednota, kar nas izgrajuje in je Božje. Nevarnost pri tem je, da bi izpadli moralistično, tako je prav in nič drugače. Navsezadnje je vse v rokah posameznikov, Bog nam je dal svobodno voljo.«
Tema spolnosti je »zimzelena«, mladi se radi pogovarjajo o tem
»Tema spolnosti mlade izziva, zanima, vedno je v glavi (pa ne samo pri mladih), ko se soočam z duhovnikom in to temo, da ima Cerkev zategnjen pogled na spolnost. Po eni strani je pritisk okolice, češ, vsi imajo že fanta/dekle, po drugi strani pa sem soočen z razmišljanjem mladih, da se ne mudi tako zelo, v smislu, ko se bom lotil tega, mislim zadevo resno zastavit. Mnogih mladim parom se poraja vprašanje: hodiva, gradiva odnos, greva v globino, intimo odnosa, a še vedno študirava. Kako bova šla na svoje? Poročil sem precej parov, da je vsaj eden še vedno študiral, celo oba. Pa ne zato, ker bi se morala (nosečnost), ampak sta si želela. To se mi zdi res pogumno, odgovoriti na ta klic. Zakaj bi čakali do 30. leta? Niso šli brezglavo v zakon, ampak z zaupanjem in vero, da bova naredila vse, kar je v najini moči, računava pa tudi nate, Gospod.«
Zakaj Cerkev zagovarja vzdržnost pred poroko?
»Vedno aktualna tema. V odnos je treba vstopati z globino. Zakaj spodbujanje vzdržnosti pred poroko? Radi spregledamo temeljni vidik: svobodo, ki je tukaj dana. Sodobna družba daje sporočila, tisto, kar ti paše, si privošči, pa ne samo v kontekstu spolnosti. Vsi vemo, da prezgodnja spolnost ne pelje v neko hudo izgradnjo človeka in osebnosti, ampak prinaša posledice. Če se odzivam praktičnemu materializmu in hedonizmu, ko bom reagiral samo na potrebo, sem v neki mlačni vodi, kjer ni rasti, življenja in sem lahek plen potrošništva. Zdi se mi pomembno, da se o teh stvareh odprto in odkrito pogovarjamo, po drugi strani pa vsak živi svoje življenje, vsak ima svojo svobodo. Posledice svojega ravnanja mora sprejeti vsak sam.«
To, kar zakonca živita v odnosu, se odraža tudi v spolnosti
»Noben še ni rekel, da je bilo obdobje pred poroko (vzdržnost) lahko, pa tudi po poroki se nista cedila samo mleko in med. Tako, kot se učita fant in punca odnosa, se odpirati drug drugemu, deliti intimo, govoriti o sebi, znati razreševati konflikte, se pogovarjati, enako je tudi na področju spolnosti. Spolni odnos je nadgradnja ali odslikava tistega, kar se v odnosu sicer dogaja. To, kar zakonca živita v odnosu, se odraža tudi v spolnosti. Znotraj zakonske spolnosti so tudi slepe ulice, ampak bolj kot da bi to vzeli kot nekaj groznega, nekaj, kar se ne spodobi, je boljše vzeti kot ogledalo. Tisto, kar zakonca običajno skrijeta v odnosu ali se ne soočita s tem, se bo odrazilo pri spolnosti. Kaj nama najina spolnost sporoča? Ali odraža intimo, ki jo sicer živiva v odnosu?«
Tudi duhovnik (čeprav brez izkušenj) je lahko dober sogovornik glede spolnosti
»Duhovniki svoje izkušnje nimamo, jih pa dobimo pri spremljanju zakoncev. Saj človek kaj prebere, drugo pa so primeri neposredno iz prakse. Vi, zakonci, ste vir informacij. Večkrat slišimo očitek: kaj boste duhovniki, celibaterji, govorili o spolnosti. To je sicer res, je pa res, da se srečujemo in spremljamo ljudi, ki se nam zaupajo. Navsezadnje smo tudi duhovniki spolna bitja, ki bijemo svoje bitke.«
Ko se zakonca odločita, da bosta »zaključila sezono« …
»Imamo pare, ki si želijo imeti otroka, pa ga ne morejo imeti. Prijatelji, pari iz zakonske skupine dobivajo otroke, ti pa ne ali si ga že izgubil (spontani splav). To je še vedno tabu tema, o kateri se ne govori. Na drugi strani pa imamo pare, ki ne bi imeli več otrok. Pojavi se strah, da bo kdo presenetil, še posebej, ko so že leta tu ali ko sta se zakonca odločila, da bi zdaj »zaključila sezono«. Tu so lahko res izzivi, stiske, preizkušnje za samo področje spolnosti, kar lahko še malo sovpada s krizo srednjih let. Postane lahko precej naporno na področju spolnosti, tudi v smislu puščave in manjke vsega. Povezano je z vsem: z dinamiko odnosa in strahom ali neželjo po spočetju, ker so leta že tu.«
Nekaj je nauk Cerkve, drugo je vidik personalizma
»Že sv. Janez Pavel II. je rekel, da je eno nauk Cerkve, sicer pa je treba gledati človeka kot osebo, kot posameznika, ki je v določeni stiski, situaciji. Vsak od nas ima vest in poklicani smo, da ravnamo po lastni vesti in presoji. Treba je vedeti, zakaj so določene stvari postavljene (nauk Cerkve): zaradi varovanja človeka, življenja, nenazadnje zato, da živimo življenje, k čemur smo kristjani poklicani. Tu pa je še osebna vest. Obrniti se moramo tudi na Sv. Duha, to je tudi stvar zakonske molitve. Na vseh zdravniških pregledih so mladi bombardirani s kontracepcijo, ne spodbujajo pa kakšne druge alternative. Zavod Iskreni ponuja možnost izobraževanja v tej smeri (tečaj naravnega načrtovanja družine). Še vedno pravim: vse je stvar pogovora, razgovora in lastne vesti. Vsak par ima svojo dinamiko, svojo zgodbo. Če se zakonca odločita za splav, to vedno potegne za seboj eno bolečino. Ne glede na to, kaj je nauk Cerkve, kaj je moralno, nemoralno, če stopimo iz tega, je to zelo močna bolečina. Tudi tisti, ki se v dobri veri odločijo za splav, trpijo vrsto let. Dobro se je pogovoriti s kom, ki ima tako bolečino za seboj. Tu je proces ozdravljenja in odpuščanja, pomembno pa se je zavedati, da je Bog usmiljen.«
Ni stvari, ki je Bog ne bi odpustil
»Sicer ni stvari, ki je Bog ne bi odpustil, a določene (neprave) odločitve, ki jih potegnemo, nosijo posledice. Pa ne v smislu večne kazni. Problem vidim v tem, da smo bili na tem področju (spolnosti) vzgajani zelo moralistično. Zelo osvobajajoče je, če kdo v svojih srednjih letih pride k spovedi, končno zjamra grešne zadeve iz svoje mladosti s področja spolnosti, ki so ga žrle in si prej tega ni upal. Duhovniki nismo neki firbci, ki bi nas pri spovedi zanimale podrobnosti. Gre za to, da jaz izrečem. Če izrečem, ima povsem drugo dinamiko. Kako osvobajajoče je, ko človek zmore spregovoriti in gre v svobodi naprej, da mu je Bog odpustil. Zelo moralistično se dojema, da je greh s področja spolnosti najhujši greh, ki se ti lahko zgodi v življenju. Se mi zdi, da so tudi hujši grehi.«
Starši imamo pomembno vlogo: besede mičejo, zgledi vlečejo
»Kakšen je zgled doma, koliko starša hodita k spovedi? Koliko je doma spodbude? Včasih za prvi petek pride cela družina k spovedi. Tu je pot krščanstva naprej. Govoriva o spovedi, mašah, tu imate starši izjemno moč, ki se je sploh ne zavedate. Koliko nepomembnih stvari se v življenju učimo, ki nam kaj dosti ne koristijo. Koliko pa je življenjsko pomembnih, pa nanje ne polagamo pozornosti: naj si bo to gradnja odnosov, kako se pogovarjati, razreševati konflikte, glede spolnosti (koliko staršev se v resnici odkrito pogovarja svojimi otroki o spolnosti?), koliko staršev govori o nevarnosti spleta, pornografije ali preprosto samo kupijo pametni telefon? Koliko investiramo v športe, aktivnosti, kariero? Koliko pa v področje vere? Vse, kar bo na koncu ostalo, je odnos z Bogom. Živeli bomo večno življenje, ne to, tukaj in zdaj. Največ, kar starši lahko naredite, je, da podarite otroku življenje in večno življenje, ki ga otroku podarite s krstom. Starši, boste svojega otroka pripeljali do večnega življenja, ki ste mu ga podarili?«
