Znamo slišati, videti? | (foto: PixaBay)
Kljub bolečini, ki je vseskozi prisotna, najde radost in upanje za vsak naslednji dan
Via positiva Nataša Ličen
Ste kdaj razmišljali, kako je živeti vsakodnevno s hudo bolečino? Bolečino odrivamo, si ne želimo srečanja z njo, v nobeni obliki. Čeprav je bolečina del življenja, spremlja nas. Bolečin je veliko, so srčne, telesne, kronične ali občasne. Kaj pa, če je bolečina prisotna ves čas? Lahko živimo polno kljub bolečini, ki trga v kosteh?
Kljub bolečinam in oviram zaradi bolezni, prepoznavam lepo okrog sebe in življenja vredno.
To izkušnjo je opisala v oddaji »Via positiva« Alenka Čerin Janžekovič. V knjigo je prelita njena osebna izpoved, spomini iz otroštva, družbene razmere, okolje, v katerem je odraščala, boji, tudi uspehi v karieri in zasebno. Želi si razumevanja, vsaj odkritega pogovora v družbi do vprašanj, ki se nas dotikajo. Hvala Bogu, če nas v življenju nikoli ne doletijo, so pa okrog nas in se zgodijo drugim, zato je prav, da vemo in da se pogovarjamo. Najprej poslušajmo in nato presojajmo, skušajmo razumeti, brez sodb, v ljubezni do sočloveka in njegove zgodbe, ki je ne poznamo, ker je ne živimo. Morda se ji lahko le od daleč približamo, toliko da jo zaslutimo, nič več.
Ob Mednarodnem dnevu invalidov, ki ga po vsem svetu obeležujemo 3. decembra, vabimo k poslušanju pogovora z Alenko, v oddaji »Via positiva«.
So ljudje, pri katerih bolečina nikoli ne izzveni, ne popušča, niti ob močnih zdravilih ne. »Kljub bolečinam in oviram zaradi bolezni, prepoznavam lepo okrog sebe in življenja vredno«, je v pogovoru dejala Alenka. In, ko ji sedimo naproti, to občutimo, pristno radoživost. Njene notranje borbe so neopisljive.
S tiho ponižnostjo zremo vanjo, ne toži nad ovirami, temveč se o njih celo šali.
Alenka Čerin Janžekovič je že kot majhna deklica vedela, česa si želi, ko bo velika, postati učiteljica. To ji je uspelo, še več, postala je prepoznavna ravnateljica, z velikim posluhom za ljudi, tako učitelje kot učence, povsem predana poklicu.
Toliko pomoči učencem imamo danes, toliko različnih zunanjih sodelavcev, ne vzamemo pa si časa, preprosto za to, da bi otroka spoznali celostno. Mu dali priložnost, da se nam pokaže kot človek, iz katerega bomo lahko razbrali v kakšni družini živi, kdo stoji za njim, kaj se mu dogaja.
»Rada govorim, bilo bi čudno, če ne bi, kaj ne, če sem vse življenje delala v šoli. Ni mi težko spregovoriti o sebi, saj je to stopnica, preko katere sem lahko vzpostavila stik z učenci, spustila sem jih v svoj prostor in potem so bili pripravljeni tudi oni meni odpreti vrata v svoj svet.«
»To bi moralo biti vzpostavljeno med vsemi nami«, je dodala Alenka. »Danes pa nihče o drugem ne sme izvedeti ničesar. Ljudje smo zato, da se pogovarjamo, si zaupamo in se podpiramo. To me prevzema že od malega in tako tudi živim.«
»Vedno skušam ponuditi ljudem roko, seveda pa je od njih odvisno, če jo sprejmejo. Ko sem učila na predmetni stopnji, ko so se učenci menjali vsako leto, sem vedno nekaj uvodnih ur namenila pogovoru o nas. Začela sem s seboj, jim podelila kakšno svojo žalostno in tudi veselo zgodbo. Važno je, da vedo, lahko vprašajo.«
Alenka in njena žal že pokojna mlajša sestra, sta od rojstva prizadeti zaradi Morquijevega sindroma, ki prizadene vse sklepe. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja, hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo. Alenka bolezni ni dovolila, da bi prevladala v njenem življenju, ga je krojila, toda Alenka si je z močno voljo bolezen podredila, kjer je le mogla. In, zmagala na številnih področjih.
Najraje pa Alenka govori o šoli in svojih bogatih izkušnjah poučevanja ter dela z otroki.
»Na razpolago imamo danes toliko pomoči učencem, toliko različnih zunanjih sodelavcev, ne vzamemo pa si časa preprosto za to, da bi otroka spoznali celostno. Mu dali priložnost, da se nam pokaže kot človek, iz katerega bomo lahko razbrali v kakšni družini živi, kdo stoji za njim, kaj se mu dogaja in podobno.«
»Kaj se nam danes dogaja? Ne slišimo se. Živimo v skupnosti, toda vsak zase. Vzemimo si čas, ugasnimo včasih vse te naprave, ki celo mislijo namesto nas in začnimo poslušati drug drugega."
Nismo prišli na svet, da bi živeli odtujeno, poslani smo z namenom.
