Bog žegnaj: Tradicionalni slovenski zajtrk

Svetovalnica | 19.11.2021, 06:18 Mirjam Judež

Pogledali smo na mize, saj bodo otroci danes sedli k tradicionalnemu slovenskemu zajtrku. Z Gabrijelo Salobir, vodjo službe za varno hrano na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije in Ireno Simčič, višjo svetovalko na Zavodu za šolstvo, smo se na daljavo pogovarjali o izzivih teh akcij. Irena Simčič: »Če ne bi imeli pandemije, bi bilo tradicionalnega slovenskega zajtrka deležnih več kot 270.000 otrok.« Svetovalnico je vodil Robert Božič.

Tradicionalni slovenski zajtrk ima pomemben vzgojno – izobraževalni vidik

Irena Simčič: »Mi vidimo razvoj akcije predvsem v podporo domačih pridelovalcem in predelovalcem hrane in spodbujanje zavedanja in pomena domače samooskrbe, ohranjanja čistega okolja, ohranjanja podeželja in seznanjanja mladih s postopki pridelave in predelave hrane. Vzgojno - izobraževalne ustanove spodbujamo, da je pri omenjenem projektu zelo pomemben vzgojno – izobraževalni vidik prehranjevanja: pomenu zajtrka, odnosu do zdravega prehranjevanja, kulturnega prehranjevanja, odnosa do hrane ...«

V minulih letih so se vzpostavili številni stiki med šolami in lokalnimi pridelovalci

Irena Simčič: »Po desetletju zajtrka vidimo, da so naše vzgojno – izobraževalne ustanove že navezale stik z lokalnimi pridelovalci/predelovalci. Na letnem nivoju se v šolah in vrtcih nabavi več kot 140 milijonov evrov živil. Od tega je možnost 20 % živil nabavljati direktno od lokalnih pridelovalcev in predelovalcev in nenazadnje 20 % v sklopu javnega naročanja se posega po živilih iz nacionalne sheme kakovosti, iz naših nacionalnih shem in šole nabavljajo celo 15 % ekoloških živil.«

Pred 11 leti so kmetje, sadjarji, čebelarji hrano za tradicionalni slovenski zajtrk podarili

Gabrijela Salobir: »Ko se je projekt začel, je bil to še majhen otrok v pleničkah, zato je bilo res naporno. Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) je takrat zbrala in podarila 34 ton jabolk in 53.600 litrov mleka. V prvem letu je izredno veliko vseh teh dostav potekalo dobesedno s kmetije do šolskih, vrtčevskih vrat. To je zahtevalo ogromno logistiko in je bilo vse potrebno postoriti do ure, ko zazvoni zvonec za malico. Tisto, kar neskončno spoštujemo, je, da so vse kmetije začutile, da je dobro, da se tke ta most med predelovalci in vzgojno – izobraževalnimi zavodi in se na dolgi rok lahko razvije eno lepo sodelovanje. Čisto iz lastnega žepa financirati tako akcijo in podariti živila, od katerih oni živijo, je tista srčna nota, ki je bila odličen temelj, da vsa ta leta tradicionalni slovenski zajtrk uspeva. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano financira to hrano za slovenski zajtrk. Tradicija je stkala tako lepe odnose, da nekateri pridelovalci z veseljem za zajtrk še vedno podarijo svoje pridelke, sicer pa šole dobijo povrnjene stroške.«

Irena Simčič: Prav je, da vsi spoštujemo ukrepe za zajezitev koronavirusa in s tem omogočimo normalno in varno delovanje šol in šolske prehrane, ki ima tudi druge multiplikativne učinke.

Mnogim šolam veliko bolj ustreza pasterizirano mleko, saj nimajo dovolj zaposlenih v kuhinjah, da bi nepredelano hrano s kmetij pripravili za uživanje

Irena Simčič: »Vsako leto se za tradicionalni slovenski zajtrk sestane medresorna delovna skupina in izmenjajo se mnenja, kaj je treba še dopolniti, nadgraditi. Polno je ovir, ki jih je potrebno premagati. Vzgojno – izobraževalni zavodi so pred velikim problemom. Dejstvo je, da so se v obdobju, ko se je manj poudarjalo lokalno hrano, ko smo nanjo žal že skorajda pozabili, šolske kuhinje tako spremenile, da tehnično gledano prihaja do težav. Vemo pa, da so ljudje različni: nekateri bolj začutijo, drugi manj, so pa v ozadju tudi zakonodaje, ki jih je treba zelo umno brati in izvajati. Naša želja je, da bi bilo tega res čim več, je pa povezano še z drugimi zakonodajami, ki jih je horizontalno treba še uskladiti, da bi bilo vsako leto bolje.«

Katalog živil za javno naročanje je dostopen prav vsem

Gabrijela Salobir: »KGZS si res prizadeva, da bi se pridelovalci in predelovalci vse bolj povezovali. Eden takih zelo velikih spletnih mest je e-katalog živil za javno naročanje. Nosilec tega projekta je Gospodarska zbornica Slovenije, KGZS je partner v tem projektu in to je stičišče, kjer šole pristopajo k povpraševanju, ponudniki pa so tisti, ki lahko vstopajo in celo izberejo, ali želijo dobavljati živila v vse javne zavode v obliki rjave košarice in izvzetega sklopa, ki jih manj bremeni glede vseh dokumentacij ali pa vstopajo v običajno javno naročanje. To je stičišče, ki je res potrebno tako za javne zavode kakor tudi za pridelovalce. Portal je odprt tudi za zunanje uporabnike, neposredno preko portala se dogovarjate s kmetijo. Kmetije opišejo svojo ponudbo, lahko izberejo, da želijo dati svoja živila, pridelke in izdelke tudi v e-katalog ali pa da želijo prodajati samo neposredno. Portal je res priljuden tako za potrošnika, kupca in tudi za naše pridelovalce in člane zbornice. Imamo pa tudi prenovljen portal na KGZS, to so Dobrote slovenskih kmetij, kjer pa se srečujejo kmetje z pridelavami, predelavami v okviru dopolnilnih dejavnosti in je tudi prosto dostopen, tako za ponudnike, kot iskalce ponudbe.«

Gabrijela Salobir: Lokalna hrana generira lokalno ekonomijo, je okolju prijazna in na dolgi rok ustvarja zdravje. S tega vidika ni slučaj, da so že v 19. stoletju veliki filozofi in misleci izjavili, da je usoda naroda odvisna od njegovega načina prehranjevanja.

Danes kosilo v šoli zaužije več kot 80 % otrok

Irena Simčič: »Organizacijo šolske prehrane je potrebno pogledati s celotnega sistemskega vidika. Pri delovnih normativih, ki so seveda informativni, je potrebno na vsaki šoli poznati celotno organizacijo šolske prehrane, saj je zelo pomembno, kakšni so tehnični pogoji šolske kuhinje (oprema in ustrezni pripomočki), kakšna je struktura jedilnika, ali jedi pripravljajo sami, naročajo napol pripravljene jedi in pa ustrezna in optimalna organizacija in drugo. Organizator šolske prehrane, ki je v šoli zadolžen za kakovostno načrtovanje in izvedbo šolske prehrane, lahko na osnovi pogojev, ki jih ima vsaka kuhinja različne, oceni, kakšni so potrebni normativi in koliko je zaposlenih v šolskih kuhinjah. Včasih se dogaja, da imajo organizatorji prehrane in osebje premalo časa in ne želijo, da se ponudba hrane drobi. Temu žal ni tako, kajti šole se več ali manj v zadnjih petih letih zelo poslužujejo lokalnih dobaviteljev. Pomembno pa je še nekaj: pred 15-imi leti je v Sloveniji v osnovnih šolah kosilo prejemala le tretjina otrok, danes je teh otrok več kot 80 %. Marsikatera šolska kuhinja od takrat svojih pogojev (predvsem tehničnih: oprema in podobno) ni posodobila.«

Irena Simčič: Mnoge šole so vzpostavile zgledno sodelovanje z lokalnimi ponudniki, kmetijami, zadrugami. Sicer pa prav vse šole naročajo živila pri slovenskih dobaviteljih, slovenskih pridelovalcih in predelovalcih.

Koronakriza je zelo prizadela poti naročanja

Irena Simčič: »Nekateri dobavitelji so predvsem v času zaprtja šol spoznali, kako pomemben je tudi ekonomski in gospodarski vidik teh podjetij, pridelovalcev, predelovalcev, dobaviteljev, saj v času zaprtih šol teh dobav ni bilo. Zato je prav, da vsi spoštujemo ukrepe za zajezitev koronavirusa in s tem omogočimo normalno in varno delovanje šol in šolske prehrane, ki ima tudi druge multiplikativne učinke.«

Afriška prašičja kuga je v Nemčiji z divjih preskočila na rejne prašiče

Gabrijela Salobir: »Poti prenosa te bolezni so lahko zelo različne. Lahko je to umazano kolesje nekega prevoznega sredstva, lahko so škornji od lovca, ki je pomotoma stopil na dvorišče in je potem kmet, ki je šel po isti poti, prenesel to v svoj lastni hlev. Poti za okužbo so res grozljive, ker je prenosljivost tako intenzivna. V tem trenutku vsem rejcem, ki imajo kakršnekoli stike z divjimi živalmi in z rejami, polagamo na dušo, da naj čuvajo in spoštujejo vse biovarnostne ukrepe. Bolezen sicer za ljudi ni nevarna, pa vendar tudi taki dogodki sprožijo razmislek o pomenu potrošnikove odločitve za domače pridelke in izdelke. Če ne kupujemo od slovenskih kmetov, ti ne morejo preživeti, opuščajo pridelavo.«

Hrana je še vedno ključni element nadzora

Gabrijela Salobir: »Po znanstvenih raziskavah je žal hrana tudi v 21. stoletju ključni element nadzora in vir dobička kapitalizma. Uporablja se kot instrument geopolitične dominacije. Žal se preko hrane vlada in vladajo korporacije. Kadar govorimo o demokraciji hrane: ali obstajajo pogoji, da lahko državljani sodelujejo v sistemu hrane, pridemo do tistega, kar je res najpomembnejše: lokalna hrana ne le, da generira lokalno ekonomijo. Je tudi okolju prijazna in na dolgi rok ustvarja zdravje. S tega vidika ni slučaj, da so že v 19. stoletju izjavili veliki filozofi in misleci, da je usoda naroda odvisna od njegovega načina prehranjevanja. Žal tudi v današnjem času. Znanstveniki so celo ugotovili, da je kuhanje edina vrhunska strategija v izogib tistim sistemom, ki nam vsiljujejo nezdravo, neetično in zasvojljivo hrano. Če pa se zdaj obrnemo na tisto, kar ponujajo naše slovenske kmetije, pa ugotovimo, da dozorjeni sadeži, pridelki po naravni poti imajo absolutno boljši okus. V sezoni, ko je višek nekaterih pridelkov, je zagotovo tudi cenovno ugodnejše, če si naredimo shranke. Nismo staromodni, a tudi pozimi radi vemo, kaj jemo. Sveže je res tisto, z visoko prehransko vrednostjo in skladno z letnim časom podpira potrebe telesa. Če samo pomislimo: zima je čas, ko je kisla repa, kislo zelje eno od najbolj odličnih živil za uravnavanje mikrobioma v telesu in posledično zdravega telesa. Nenazadnje ne pozabimo: lokalna hrana je res tisto, kar je najbolj ljudomilo do narave in okolja.«

Gabrijela Salobir:  Kmetje in na KGZS si želimo, da bi se vzpostavila navada, ki jo imajo Francozi že več desetletij: da konec tedna obiščemo kmetije in pri njih kupimo pristna lokalna živila, ki so naša dediščina gastronomije.

Prehranske navade otroci in mladostniki prinesejo iz domačega okolja, vsekakor pa imajo tudi šolniki svojo pomembno vlogo

Irena Simčič: »Učitelji in vzgojitelji lahko mnogo storijo, saj z različnimi dejavnostmi in učnimi urami v okviru pouka in drugih dejavnosti osveščajo in opolnomočijo učence za razvoj pravih prehranskih navad. Ne smemo pa pozabiti, da je organizacija šolske prehrane v domeni celotnega učiteljskega zbora, saj najbolj pozna vse otroke in mladostnike in so lahko ti najboljši zgled učencem. Zaradi nepoznavanja jedi iz domačega okolja učenci te jedi odklanjajo. Tudi skrbno s strokovnimi priporočili pripravljen obrok ne zadosti svojemu namenu, če ga otrok odklanja.«