Matjaž Merljak
Marko Zupan
Helena Križnik
Škof Andrej Saje (foto: Rok Mihevc)
Škof Andrej Saje | (foto: Rok Mihevc)

»A kar škof boste, pa tako mlad, vas ni nič strah?«

11.11.2021, 10:15 Rok Mihevc

Čeprav je bilo ob umestitvi konec septembra rečeno, da je prva naloga škofa poslušanje, smo tokrat z veseljem mi prisluhnili njegovi zgodbi. Novi novomeški škof dr. Andrej Saje si je za svoje škofovsko geslo izbral stavek Živimo po duhu. Če je le mogel, se je vedno rad odzval povabilu na radijski pogovor. Tokrat je svoje poglede in kakšno podrobnost iz življenja voditelju Blažu Lesniku pred mikrofonom v oddaji Naš gost delil v novi vlogi.

Najbolj intenzivno obdobje s slavjem in predstavitvijo občestvu ter prvi intervjuji so za vami. Pravijo, da se najpomembnejše smernice začrtajo takoj na začetku. Kakšni so bili prvi koraki v tej vlogi?

Temelji smernice škofovske službe so začrtane v dokumentih Cerkve. Posvečevalna, vodstvena in podobno. Drugače pa se mi zdi najbolj pomembno to, da usmerjamo vse svoje sile v oznanjevanje Evangelija, branje Božje besede in ozaveščanje tega trenutka, ne glede na to, ali smo verni ali ne, da bi ga izkoristili čimbolj polno, da bi prevrednotili te vrednote, ki jih imamo, da bi ozavestili stvari, ki so res pomembne in jih ne bi spustili.

Celotnemu pogovoru s škofom Andrejem Sajetom prisluhnite tukaj.

Napraviti red, to je kar pomembno ...

Tu sem bolj previden pri tem. Moja drža na začetku je vloga poslušanja, tako kot pravi papež Frančišek v procesu sinode. Tudi sam veliko poslušam kaj pravijo verniki, duhovniki, javnost, kakšna so pričakovanja. To zaznavam in premišljujem in se tudi pogovarjam. Šelev duhovnem procesu razločevanja bomo lahko tudi ugotovili, kakšna bo naša pot naprej. Čas, v katerem živimo, je zaznamovan z različnimi izzivi – epidemija, kriza vere, kriza pomanjkanja medosebnih odnosov ... zato se mi zdi pomembno, da se ustavimo, da se naši odnosi okrepijo. Najprej v domačih družinah, nato v cerkvenih občestvih, da bi bili tako bolj povezani, ker potem se bomo lahko pogovarjali in lažje bomo sprejeli te izzive.

Odločitev za duhovnika je bila kar malo zahtevna, a mi je odleglo, doživel sem večji mir v srcu, čeprav sem čutil nek boj in upor.

Kako ste se po vseh teh letih v tujini in Ljubljani ponovno »udomačili« v svojem rojstnem kraju?

Po pravici povedano sem se malo izkoreninil, ker je že 30 let odkar sem odšel. V Novem mestu sem bil v srednji šoli, tako da, ko hodim mimo, obujam te spomine na ta leta, na sošolce. Ti spomini se hitro obudijo in kar se tiče okolja, sem se hitro udomačil, ljudje so prijazni, tudi mimoidoči, ko grem na sprehod ob Krki.

Voditelj Blaž Lesnik in novomeški škof Andrej Saje
Voditelj Blaž Lesnik in novomeški škof Andrej Saje © Rok Mihevc

Osnovno šolo ste obiskovali v Mirni Peči, srednjo šolo v Novem mestu. Ste prvorojenec v šestčlanski družini. V kakšnem spominu ostaja mladost in otroštvo?

Otroštvo imam v lepem spominu, rojen sem v kmečkem okolju, kjer smo bili navajeni poprijeti za vsako delo. Imeli smo majhno kmetijo, oče je delal na železnici, bil je prometnik, mama pa je bila doma. Imeli smo zemljo, vinograd, nekaj gozda, ljudje smo si med seboj veliko pomagali, pri mlatvi žita, pobiranju krompirja, ličkanju koruze, trgatvi, kopanju v vinogradu, delu v gozdu, gradnji hiš... v tistem ačsu se je veliko popravljalo in gradilo, ta medsosedska pomoč je bila zelo lepa in danes tega manjka. Na ta način se je občestvo oz. skupnost na vasi bolj povezala, ljudje danes to pogrešajo.

... tako da sem dejansko bil prisoten na kmetijah in sem ljudi obiskoval konkretno v njihovih okoljih, kjer so živeli. To so ljudje zelo cenili in za preproste ljudi je to tudi dobro iztočno mesto za nek pogovor, ki niso sposobni nekega teološkega razpravljanja ali visokega duhovnega pogovora.

V središču vsakega duhovniškega poklica je klic.

O klicu dolgo časa nisem veliko razmišljal. Ko sem končeval gimnazijo, je kdaj misel ušla na to, tudi kakšne pobožne vernice so rekle, ti boš gotovo župnik, pa sem jim odvrnil, da to gotovo ne, že zaradi tega ne, ker so me videle v tej vlogi. Temu sem se upiral. Tudi domači župnik mi je namignil, naj ne zavrnem klic. Ko sem bil pri vojakih sem malo razmišljal o tem, večkrat sem molil na straži. Ko sem prišel domov, sem se vpisal na gradbeno fakulteto, dva meseca sem hodil tja, a sem čutil, da to ni to, trpel sem in se počutil nesrečnega. Kar naenkrat pa sem šel ne Teološko fakulteto, ne da bi komurkoli kaj povedal ali se posvetoval. Poiščem dekanat in se najavim dekanu Rafku Valenčiču, ki me je prijazno sprejel. Na nadškofiji me je sprejel škof Alojzij Šuštar, ki se je razveselil. Odločitev je bila kar malo zahtevna, a mi je odleglo, doživel sem večji mir v srcu, čeprav sem čutil nek boj in upor. Upiral sem se, ker sem bil skoraj 100 odstoten, da to ni to, da je to misel drugih ljudi, ki me vidijo v tej vlogi. Celo molil sem, da se bom poročil, ker je tudi mama pravila, da je treba moliti za bodočo ženo. Zaradi dvomov, ki sem jih imel, sem s to odločitvijo nekaj časa odlašal. Ker je bil pritisk bolj velik, sem se potem odločil in bil sem bolj miren. Čutil sem tisti temeljni globinski mir, ki je ostal do danes, me spremljal ves čas, da je bila ta odločitev prava.

Kmalu po začetku duhovniške poti ste postali tajnik nadškofa Alojzija Šuštarja. Kakšne spomine imate nanj, kaj ste se naučili od njega, kar lahko sedaj uporabite na mestu škofa?

Po dveh letih kaplanske službe v Grosupljem, kjer je bilo zelo lepo, me je poklical Šuštar, za to službo me je predlagal njegov nekdanji tajnik, sedanji pomožni škof Anton Jamnik. Malo sem bil presenečen nad tem povabilom in sem sprejel. Najbolj mi ostaja ta njegova drža odprtosti do ljudi, ko so hodili na obisk, pogovore, ko je vsakega sprejel, tudi ta drža hvaležnosti. Vedno se je šel zahvaliti gospodinjam v kuhinjo, župnijskim sodelavcem ... bil je zelo pozoren do vsakega človeka.

Logika in dinamika zlorabe je, to je najina stvar, o tem ne boš nič povedal. Gre za zlorabo moči, avtoritete. Ne gre za neko ljubezen in na to kaže tudi to, da imajo storilci ponavadi več žrtev. Rešitev je v tem, da o tem spregovorimo na strokoven in ustrezen način, naredimo ustrezne postopke.

Vas je on navdušil za študij v Rimu?

Do te odločitve je prišlo spontano, sam sem si želel, da bi nadaljeval študij, če bi to bilo možno, primerno in potrebno za našo škofijo. Proti koncu moje službe je tudi sam Šuštar rekel, da je to lepa priložnost, da grem. Odločitev je bila tudi na strani nadškofa Rodeta, ki se je strinjal s tem in me pri tem podpiral.

Posvetitev novomeškega škofa Andreja Sajeta
Posvetitev novomeškega škofa Andreja Sajeta © Rok Mihevc

Kakšne spomine imate na čas študija za kanonsko pravo na Papeški univerzi Gregoriana? Kako zahteven je bil?

Zdel se mi je neznansko zahteven študij, ker smo imeli vsa predavanja v italijanščini. Soočiti sem se moral tudi z učenjem latinščine, to je bil najtrši oreh zame, ko je bilo treba napraviti tudi izpite iz latinskega jezika. Ko sem vstopil v poznavanje italijanskega jezika, je bilo veliko lažje. Študij sam na sebi ni težji kot je tukaj v Ljubljani, težji je, ker je v tujem jeziku in moraš zato vložiti več napora. Spomini na Rim so zelo lepi, danes ko grem tja, grem z nekim olajšanjem, ker vem, da me tam noben izpit več ne čaka, da je latinščina že mimo. To je tudi drugačno močno izkustvo.

Je bilo kaj časa za obštudijske dejavnosti?

Ves čas sem imel v uvidu to, da sem prišel sem na študij in da ne smem izgubljati časa. Bile so ponudbe, da bi vodil kakšne slovenske skupine in sem to prijazno odklonil. Manjše stvari sem še popeljal na kak ogled, za daljše stvari pa se nisem nikoli odločil, ker ne bi bilo pošteno. Moja glavna naloga je bila, da končam študij.

Leta 2003 ste z odliko zagovarjali disertacijo na področju zakonskega prava. Posvetili ste se izrednim oblikam zakonske zveze in sklenitvi zvez po latinskem in vzhodnem zakoniku. Kakšne oblike ste preučevali?

Ta tema je prišla na dan v pogovoru z mentorjem, ko sem iskal temo. Predlagal je to temo, torej, kako se poročiš, če ni župnika. To se danes nam zdi smešno oz. popolno brezpredmetno, ker je duhovnikov dovolj. Če ne domači, pa se obrnemo lahko na koga drugega. Šlo je za to, da bi pregledal dokumente, kako je nastajala zakonik iz leta 1917, kjer je bila ta norma notri opredeljena in tudi novi zakonik, predvsem, kako je do tega prišlo.

Novomeški škof dr. Andrej Saje
Novomeški škof dr. Andrej Saje © Rok Mihevc

Papež Frančišek pravi, da mora pastir imeti vojn po ovcah. Kako kot cerkveni pravnik, ki je strokovno in poklicno ujet v neke paragrafe, razumete to prispodobo?

Da sem blizu ljudem, da jih spustim k sebi, da se mi lahko odprejo. Do letošnjega leta sem sedem let pomagal na župniji v Selah na Avstrijskem Koroškem, kjer sem dobesedno šel tudi v hlev, na planino, kjer so pasli krave, pomagal sem postavljati plot... tako da sem dejansko bil prisoten na kmetijah in sem ljudi obiskoval konkretno v njihovih okoljih, kjer so živeli. To so ljudje zelo cenili in za preproste ljudi je to tudi dobro iztočno mesto za nek pogovor, ki niso sposobni nekega teološkega razpravljanja ali visokega duhovnega pogovora. V nekem okolju se pogovarjamo o konkretnih stvareh in sčasoma se ustvari pogovor za nekaj globljega. Zato sem mi zdi pomembno, da je vsak duhovnik in škof odprt za vse ljudi, da je pripravljen poslušati, da začuti, kako ti ljudje živijo in na ta način potem tudi lažje dela in oznanja v tistem okolju.

Ste se naučili tega poslušanje tudi pri ugotavljanju ničnosti zakona in pri spolnih zlorabah, vodenje te ekspertne skupine je bila ena zadnjih odmevnejših funkcij

Kako pomembno je poslušati, sem prvič to zaznal pri škofu Šuštarju. Ni imel veliko komentarjev, nasveto, ker ljudje so rabili uro, ki je slišalo oz. srce, ki je bilo razumevajoče do življenjske situacije. Držav poslušanja je na videz preprosta, a zahtevna. Do škofa prihajajo osebe, ki imajo težje težave, načrte, mislijo, da je duhovnik ali škof čudodelnik, da bo rešil njihovo situacijo, v kateri so se znašli. Drža poslušanja je res zelo pomembna in včasih zelo naporna. Sam sem misli, da moram deliti nasvete, potem pa sem v pogovorih z ženskami videl, da nasvetov ne potrebujejo, da vedo veliko več kot bi sam lahko povedal, tako da velikokrat ne prihajajo zato, da bi ponudik neko rešitev, ampak, da bi jih nekdo slišal, razumel in sprejel kot osebe in spoštoval v stiski in položaju, v katerem so.

Ta drža intenzivnega poslušanja je takšna, da se je treba vaditi v njej in učiti. Sploh, če gre za zahteven pogovor, je težko zdržati in eno uro poslušati nekoga, ki ima težko zgodbo. Tudi na cerkvenem sodišču sem 20 let poslušal zgodbe glede ničnosti zakona, kako so bili zaljubljeni in kako se je potem ta odnos krhal in podiral. Tudi na področju spolnih zlorab sem se s tem soočil, prišli so prvi primeri na dan, tako, da sem bil takrat popolnoma nepripravljen na te tematike.

Kako daleč smo v Sloveniji pri načinu reševanje te tematike? Še nedolgo nazaj se je to razumelo kot rušenje cerkvene avtoritete.

Deloma se to še vedno razume tako. Tudi s strani vernikov, češ to je proti Cerkvi, če kdo prijavi spolno zlorabo. Danes tiste, ki prihajajo na dan, so zlorabe iz preteklosti in to ne samo v Cerkvi ampak tudi v družbi. Včasih teh jasnih meril ni bilo, danes so jasna. Standardi so postavljeni. Vse te prijave, ki prihajajo danes, so večinoma zastarani primeri. Samo od imenovanja sem že izvedel vsaj za štiri nove primere, čisto mimogred mi žrtve povedo, da so bile zlorabljene, a se ne želijo izpostaviti. Gre tudi za moje kolege, ki so bili zlorabljeni s strani duhovnikov.

Se strinjate s tezo, da se v Cerkvi veliko govori o odprtosti, vztraja pa v nekem zaprtem vzdušju?

Kar se tiče zlorab, mislim, da je treba k tej problematiki pristopiti sočutno, a razumno in stvarno. Potrebno se je lotiti na človeški in strokovni način, kaj se je res zgodilo. Neke razprave v medijih in javnosti kar tako na počez zelo škodijo reševanju te problematike. Če nekdo, ki je bil zlorabljen ali če kdo o tem kaj ve, potem je edini pravi način, da to pove. Ko se spregovori in napiše, se na ta način zloraba prijavi oz. se storilca ustavi. Dokler ostane na nek način v pogovoru ali srcu, ni mogoče nič narediti. Storilec se ustavi, ko vidi, da je nekdo o tem povedal. Logika in dinamika zlorabe je, to je najina stvar, o tem ne boš nič povedal. Gre za zlorabo moči, avtoritete. Ne gre za neko ljubezen in na to kaže tudi to, da imajo storilci ponavadi več žrtev. Rešitev je v tem, da o tem spregovorimo na strokoven in ustrezen način, naredimo ustrezne postopke. Ker se lahko zlorabe nadaljujejo naprej. Izkoreniniti ni mogoče, lahko pa se to zmanjša. To smo dolžni storiti in narediti, kar je v naši moči, pa ne samo v Cerkvi, ampak tudi v družbi.

Precej odmevov so na umestitvi požele tako beseda nadškofa Zoreta o poslušanju, kot nuncija Speicha, da je treba izumiti nov način škofovanja. Kako sami vidite prihodnost škofije in Cerkve na Slovenskem? Kako odgovoriti na izzive, ki jih je ob vsem ostalem prinesla epidemija, kako poživiti čas po koroni?

Sam vidim pot naprej v tem, da ozavestimo življenje Cerkve, oz. v kakšnem stanju trenutno smo, kje družba je, kje smo mi kot katoličani. Ovrednotiti to, kar je bilo narejenega do sedaj, tudi v novomošeki škofiji je bilo veliko narejenega. To se mi zdi prvi korak, ozaveščanje trenutnega stanja, to je izhodišče, ne glede na to, ali so dobre ali slabe stvari. Potem pa da se odpiramo v vzporedni molitveni drži. Sam sem si izbral geslo »Živimo po Duhu«, zato da bi spodbujal sebe in tudi druge, da ko razpravljamo o novih načinih, kako bi živeli svojo vero, da bi molili in prosili Svetega Duha, nam dal pravo pamet, razsvetljenje. To je velik izziv in tu ni možno dati enoznačnega odgovora.

Grb in geslo novomeškega škofa Andreja Sajeta
Grb in geslo novomeškega škofa Andreja Sajeta © Škofija Novo mesto

Vemo, da je danes čas veri nenaklonjen, da je čas hiter in smo preobremenjeni. Nimamo časa za pogovor, za skupne dejavnosti, tudi duhovniki gremo iz ene obveznosti do druge. Zato povabim, da si vzamemo čas za trenutke, za odmik, ko smo v tihoti, da zaznavamo, kaj je v nas, kjer smo, ker tako kot vključimo GPS, ki ugotovi stanje lokacije, moramo tudi mi v nekem duhovnem smislu ozavestiti, kje smo ta trenutek, četudi smo na negativni strani, kjer ne bi radi bili. To je izhodišče, ampak si želimo naprej, da z Božjo pomočjo hodimo korak za korakom v zaupanju in odpiranju Svetemu duhu, s tem, da krepimo našo vero, zaupanje, da se podpiramo med seboj. Pomembno, da to, kar delamo, da delamo skupaj z nekom, da smo občestvo, da lahko svojo izkušnjo s kom podelimo, ker potem lahko bolj zaznavamo, kaj je v nas. To se mi zdi pomembno, upočasniti korak in ozavestiti življenje, ki ga živimo.

Katera duhovna pot vam je blizu?

V zadnjih letih je to predvsem ignacijanska duhovnost. Tudi študiral sem pri jezuitih, zato so mi blizu. Na povabilo kolega duhovnika sem šel tudi na duhovne vaje v tišini, osebno vodene, od takrat opravljam samo te duhovne vaje, ker so se mi zdele edine smiselne. Ker vsak nekako ponotranji Božjo besedo, gre svojo pot. To je bogato naložen in izkoriščen čas. Samo od lepih misli se človek ne spreminja, spremenim se tako, da sam naredim neke korake v svoji notranjosti. Tudi če poslušamo kuharske recepte, nismo siti. Treba je vzeti kuhalnico, čebulo in se lotiti kuhanja. Potem se nasitimo. Enako je v duhovnem smislu. Potrebno se je soočiti z Božjo besedo, lastno stisko in nemočjo, ki je dobro izhodišče, da se spraznimo vsega, kar je škodljivega v nas, našega napuha in egoizma, da je več prostora za Božjo milost v nas.

Danes še ne vidim tako daleč, zaupam pa, da bom vsak dan dlje.

Poslušanje, imeti uho. Kako je s poslušanjem med škofi? Pravite, da je edinost delo duha. Kako vidite pomen dialoga, kako iskati soglasje, ki je pomembno tudi med škofi?

V vlogi škofa sem šele začetnik. 10 let sem bil tajnik Slovenske škofovske konference, zdaj sem enakovreden z ostalimi. Vidim, da se tudi mi učimo poslušanja, da tudi za škofe ni tako preprosto poslušati oz. razumeti sobrata. To je kar zahtevna naloga za nas, imamo kar precej sestankov in sej, izmenjavamo si svoje poglede, predloge, tako da na tem področju je kar precej aktivno življenje.

Posvetitev novomeškega škofa Andreja Sajeta
Posvetitev novomeškega škofa Andreja Sajeta © Rok Mihevc

Je čutiti tudi generacijsko razliko?

Se čuti, malo je bilo zaradi tega tudi zadrege pri nekaterih, tudi nekaterih vernikih. Mi je rekla ena gospa, »a kar škof boste, pa tako mlad, vas ni nič strah?«. So me pač izbrali, malo sem že negotov, strah me pa ni, ker je Gospod z menoj in Gospod je z nami vsemi. Četudi so nejasne stvari, nam bo počasi odpiral pot. Tako kot če gremo na goro, se vsak korak vidi nekaj novega. Danes še ne vidim tako daleč, zaupam pa, da bom vsak dan videl dlje. Življenje pač daje nove priložnosti.

Kolo, turna smuka ali kakšna dovolj prepadna ferata?

Pomembno se mi zdi, da tako kot skrbimo za duhovnost in intelekt, da skrbimo tudi za fizično kondicijo. Sem že v letih, ko čutim tudi leta. Imam težave v sklepih, razmenih ... Gibanje je pomemben sestavni del, ni prestiž, ampak je potrebno skrbeti za telo, kar pač je možno. Trenutno je to bolj sprehod, kaj bo v prihodnje, pa bomo še videli.

Radio Ognjišče ima zelo pomembno vlogo, ker je edini radio te vrste pri nas, ki je zelo poslušan, tudi med neverujočimi.

Več let ste bili duhovni pomočnik na Avstrijskem Koroškem. Kaj so vas naučili Korošci?

Naučili so me ljubezni do jezika, do narodne zavesti. Ponosni so na to, da so Koroški Slovenci. Pravijo, da so svoja republika, imajo ponos in tega sem se veselil. Skrbijo za izobraževanje na kulturnem področju, imajo dramske igre, petje, glasbo, šport ... vsi ti, ki so vključeni v neko društvo, potem tudi ohranjajo narodno zavednost, slovenski jezik in vero. Kdor pa se oddalji od skupnosti, se oddalji tudi od vere. Pomembno je, da je vsak od nas vključen v neko skupnost, občestvo, da bi tudi v župnijah imeli možnost, da se ljudje lahko najdejo v neki vlogi, da so povezani.

Škof dr. Andrej Saje
Škof dr. Andrej Saje © Škofija Novo mesto

Kako vidite vlogo Radia Ognjišče v slovenski medijski pokrajini? Kako ste povezani z njim, ga uspete poslušati?

Radio Ognjišče ima zelo pomembno vlogo, ker je edini radio te vrste pri nas, ki je zelo poslušan, tudi med neverujočimi. Ima različne vsebine, ki so duhovno in kulturno zelo bogate, vsebine, ki se tičejo tudi naše problematike, kar se je zgodilo po 2. svetovni vojni. Ima neprecenljivo vlogo in dodano vrednost medijskemu prostoru. Vesel sem, da je to postalo nekaj normalnega, da se tudi javno govori, da se ponekod posluša na javnih krajih in da se na ta način izobražuje, ker se govori tudi o vsebini naše vere.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Cerkev na Slovenskem , Naš gost

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash) Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash)

So cepiva res od hudega duha?

Na novomeško škofijo se je obrnilo več zaskrbljenih vernikov. Slišali so namreč, da naj bi bilo cepljenje povezano z delovanjem hudobnega duha. Škof Andrej Saje je v odgovoru zapisal, da ...