Matjaž Merljak
Marko Zupan
Helena Križnik
Tina Simčič, svetovalka za urejen dom (foto: Osebni arhiv)
Tina Simčič, svetovalka za urejen dom | (foto: Osebni arhiv)

Dom brez navlake: začnimo z majhnimi koraki!

09.11.2021, 14:11 Mirjam Judež

Se tudi vam zdi, da imate vedno kakšno sobo premalo ali v kleti, na podstrešju premalo prostora za vse stvari, ki jih imate? Ima tudi vaša žena, partnerka polno omaro oblačil, hkrati pa tarna, da nima kaj obleči? O domu brez navlake smo govorili z gostjo Tino Simčič, svetovalko za urejen dom, ki v teh časih dela z ženskami predvsem preko spletnih tečajev. »To je super način sodelovanja, mogoče tudi zato, ker imamo še vedno malo strahu spuščati neznance v hišo. Z neredom, fizično navlako je lahko povezan tudi občutek sramu, ko nimamo pospravljeno, ko pride nekdo na obisk. Ženske se počutijo bolj varno, če delajo s svojim tempom z mojimi navodili, nasveti, motivacijo. Navlaka ves čas prihaja v naš dom. Na dolgi rok je prav, da se sami naučimo, kako spuščati navlako, kako vnašati red v dom, organizacijo, ki deluje za nas. Potem ustvarjamo neke rutine, ki še bolj pripomorejo k temu, da je skrb za dom lahkotnejša.« Svetovalnico je vodila Tanja Dominko.

Začetki: najprej se znebiš fizične navlake, potem pa še tiste druge

»Med drugo porodniško sem začela vedno bolj čutiti ta vpliv fizične navlake. Tudi na moje počutje, razpoloženje. Vedno bolj sem čutila, da mi je ta neprestana skrb za prestavljanje stvari, ki jih sploh nismo uporabljali in nam niso bile v nobeno veselje, kradla moj čas, dragoceno energijo, nenazadnje tudi naš prostor. Vedno bolj sem začela spuščati najprej fizično navlako, potem pa še tisto drugo. To dvoje je močno povezano. Fizična navlaka je najbolj otipljiva, po eni strani jo najlažje spustimo in vidimo takojšnji učinek, a tudi mentalna, digitalna navlaka v teh časih je zelo pomembna. Ko se enkrat naučimo spuščati na enem področju, se zgodi efekt snežne kepe. Začneš malo kopati po sebi in vidiš, da lahko spustiš še marsikaj drugega.«

Najlažje je reda naučiti majhne otroke

»Majhni otroci so kot gobice, sledijo našemu vzoru, želijo si pomagati in z veseljem pomagajo pri pospravljanju, želijo si biti aktiven član družine. Ključno je, da jih naučimo sprejemanja odločitev, katere igračke ne potrebujejo več, da razumejo, da vsega, kar dobijo, ne moremo shranjevat. To je zelo koristna popotnica za življenje. Sploh starejše generacije, ki so živele v pomanjkanju, danes zelo težko spuščajo od sebe karkoli. Ob prihajajočih praznikih bo spet cel kup novih igrač prišlo v hišo. Če otrokom ne razložimo, jih ne naučimo, da se je treba včasih od kakšne posloviti, imamo tudi kot odrasli težavo s tem, da spuščamo stvari, ko smo že v svojem domu in samo kopičimo. Otroci vsekakor potrebujejo tudi kakšen drugačen pristop, med seboj so si karakterno različni, včasih je treba v delo vplesti več zabavne note. Lahko skupaj poslušamo pesmico in vmes pospravljamo. Naj bo celoten dom prilagojen otrokom v tem smislu, da je poenostavljen, da ni celih kupov krame povsod, da njihova otroška sobica ni prepolna igrač. Če ni preveč igrač, otroci veliko lažje pospravijo za seboj, vrnejo stvari na svoje mesto, če točno vedo, kje imajo svoje mesto. Otrokom ni treba prilagoditi celotnega doma. Že to, da imamo v kuhinji v najnižjem predalu ali na dostopni polici kozarček, krožnik in ga lahko nazaj odložijo tja, je zelo koristno. S tem jih navajamo, da pospravijo za seboj.«

Kupi igrač: vabljeni k premišljenemu nakupovanju in obdarovanju v času praznikov
Kupi igrač: vabljeni k premišljenemu nakupovanju in obdarovanju v času praznikov © Nareeta Martin / Unsplash

Spet se je nabralo: posoda in perilo

»Moj najboljši nasvet je, da delamo čim bolj sproti. Če imamo pred sabo cel kup perila in vemo, da nam bo to vzelo vsaj eno uro časa, da vse to uredimo, se je veliko težje lotiti kot če imamo manjši kup, ki nam bo vzel deset minut. Velik kup samo še bolj privlači dodatno perilo in še težje se je lotiti dela. Čim bolj sproti prati, zlagati, mogoče se lahko tudi kakšnemu likanju odpovemo, spustimo pričakovanja, merila, si kaj poenostavimo. Pomaga to, da nimamo pet različnih veder za umazano perilo, ampak samo enega, največ dva. To nas bolj prisili v sprotno delo. Enako je s posodo. Če imate doma pomivalni stroj, naj ta pomiva ponoči, zjutraj zložimo posodo iz njega in že je pripravljen, da čez dan sprejme novo posodo. Če pa je čez dan poln, se začne posoda nabirati v koritu.«

Horizontalne odlagalne površine so kot magnetki, ki privlačijo različne stvari

»Stvari privlačijo druge stvari (nekdo nekaj odloži, to drug opazi in tudi on odloži tja). Ključno se mi zdi, da odlagalne površine niso zasičene s stvarmi vsaj tam, kjer smo aktivni uporabniki teh površin. Npr. v kuhinji, da na pultu res ni stvari, ki ne sodijo v kuhinjo. Pomembno je da znamo oceniti, kaj uporabljamo na vsakodnevni ravni, vse ostalo skušamo umakniti v omarice. Vedno se ne da, moramo se prilagoditi prostoru. Potem, ko narediš prvi korak, odločno odpraviš navlako, določiš mesto stvarem, je tega odlaganja vedno manj. Tu so v pomoč rutine: odločitev, da enkrat tedensko pregledaš te površine. Mogoče najde svoje mesto na enem delu pulta košarica, kjer se odlagajo te nesrečne stvari, ki ne najdejo mesta nazaj, npr. v petek popoldne pa se te stvari vrnejo na svoje mesto. Sledimo sebi in delamo tisto, kar deluje za nas. Ni nekega univerzalnega recepta. Res poskusimo najti nekaj, kar nam omogoča, da je skrb za dom lažja.«

Garderobne omare so za ženske trd oreh

»Pri praznjenju garderobnih omar se pri marsikateri ženski lahko pojavi kar precej čustvenih blokad. Od tega, da nam te obleke nekaj sporočajo, do tega, da mogoče nisem dovolj dobra, ker nimam idealne teže. Morda se oklepamo preteklosti, časa pred otroci, ko smo lahko skočila v oblačila, ki so nam danes premajhna, a jih še kar hranimo …«

Splača se urediti garderobno omaro. Najhuje je, ko se postaviš pred prenatrpano garderobno omaro, potem pa ne veš, kaj obleči. Strmiš v tisto omaro in se ne počutiš prijetno.

Urejanje omare: ni treba vsega naenkrat!

»Predvsem predlagam, da se omar enostavno lotimo. Vedno imejmo v mislih, da gremo lahko postopoma, da ni treba vsega urediti naenkrat, ker nas lahko ustavi že tisti strah pred veliko količino. Lahko se lotimo police za polico, predala za predalom in na ta način pridemo daleč. Sezonski časi so idealni, da pregledamo garderobo, ocenimo, kaj nosimo, se vprašamo, v čem se počutimo prijetno, udobno, kaj nam je v veselje nosit. Od ostalega se poslovimo. Če imamo težavo in se ne zmoremo v tem krogu odpravljanja navlake posloviti od določenih oblačil, lahko določimo eno košaro, en zabojnik za obleke, za katere menimo, da jih bomo mogoče še kdaj oblekle. Določimo si prostorsko omejitev, da tega ni za pet škatel, ampak samo ena škatla. To potem za največ eno leto, ko se spet obrne sezona, shranimo. Če vidimo, da teh stvari sploh ne pogrešamo, jih nikoli nismo oblekle, se s tem racionalnim pogledom veliko lažje od njih poslovimo.«

Garaža, klet ali podstrešje: kotiček za vse (ne)uporabne stvari, ki bodo morda nekoč še prišle prav
Garaža, klet ali podstrešje: kotiček za vse (ne)uporabne stvari, ki bodo morda nekoč še prišle prav © Alexander Schimmeck / Unsplash

Moški: »To je še uporabno. Saj ni strgano!«

»Pri moških se dogaja predvsem to, da je še vse dobro in koristno. Kako partnerja prepričati, da se loti sam pregledovanja omare? Najprej moramo biti me en dober zgled, poskrbimo najprej za svoje stvari, sčasoma moški sledijo, pridejo za nami. Lahko se šele čez eno leto zgodi tisti »čudež«, ko reče, da se bo tudi on lotil omare in pregledal stvari. Imam izkušnje, da moški začnejo slediti, ko vidijo, da je lažje skrbeti za garderobno omaro, če je bolj prazna.«

Prazniki so pred vrati. Znotraj prazničnega časa so precejšnji pritiski, da mora biti vse urejeno, pospravljeno in da moramo biti ves čas dobre volje in super razpoloženi. Bodimo nežni do sebe, delajmo po svojih zmožnostih, spustimo kakšno pričakovanje, znižajmo merila ter poskrbimo zase.

»Hej, pozabil si čevlje! Prosim, pospravi jih.«

»Čevljev se res lahko hitro nabere, sploh ko so v hiši majhni otroci in imamo še kakšne za rezervo. Svetujem, da se realno določi, koliko parov čevljev lahko sprejme naša predsoba. Glede na to potem ocenimo, ali se lahko od kakšnih poslovimo in določimo mesta za tiste čevlje, ki so v najbolj aktivni uporabi. Otroke lahko začnemo že zelo zgodaj učiti, ko se sezujejo, da vrnejo te čevlje v omaro, na polico ali predpražnik. Najbolj ključna je doslednost, da sproti opominjamo otroke, partnerja na to, naj se čevlji pospravijo. Toda brez slabih občutkov ali čustvenih izbruhov. Enostavno rečeš: »Hej, pozabil si čevlje, prosim, pospravi!« Gremo naprej brez drame. To še najbolj deluje. Ko se enkrat začnemo pregovarjati in kregati, je najslabše.«

Otrok pa morda res ne potrebuje desetih parov čevljev, kajne?

»Jaz osebno ne zagovarjam neke stroge definicije, koliko majic, hlač, čevljev je dovolj. Ne želim, da preštevamo kose v omari in čutimo zaradi tega dodatni pritisk. Čimbolj poskušajmo slediti sebi in biti iskreni s seboj. Ko se ustavimo, vidimo, da desetih parov čevljev otrok res ne potrebuje. Določimo, koliko jih je dovolj. Lahko smo na določenih področjih maxi (mogoče nam je v veselje kombinirati različne stile oblačil s čevlji, zato imamo tega veliko), toda ne moremo biti na vseh področjih maxi, nekje moramo biti mini, da nekako uravnotežimo. Če nam je vse pomembno, na koncu nič več ni pomembno in posebno.«

Vam je ta prizor kaj znan? :)
Vam je ta prizor kaj znan? :) © Jakob Owens / Unsplash

Košarica za zbiranje premajhnih otroških oblačil

»Svetujem, da imamo v otroški sobi neko košarico, ki je namenjena stvarem, ki so jih otroci prerasli. S tem seznanimo tudi otroka, naj jih odlaga tja. Ko je vse to na enem mestu, ne izgubljamo časa z vnovičnim pregledovanjem, kaj je ustrezno in kaj ni in lahko podarimo ali prodamo naprej.«

Čisto uredu je, če imamo prostor za »hrčkanje« (podstrešje, garaža, klet …)

»Čisto OK je, če imamo neko mesto, nek posebni prostor, kjer lahko hranimo stvari, ki nam trenutno ne služijo, vemo pa, da bodo prišle prav našim vnukom ali nam v kasnejšem obdobju življenja, ko bomo imeli spet čas, da se ukvarjamo z njimi. Rada pa bi opozorila na to, da moramo vedno, ko stvari prenesemo v ta prostor, sprejeti neko odločitev. Navlaka so odložene odločitve. Mi nismo zmožni sprejeti v tistem trenutku odločitev ali to potrebujem ali ne, ali mi je v veselje ali mi ni. Ko odložite stvari v tak prostor, podstrešje, klet, pomislite, ali res odlagate tja zato, ker vam bodo nekoč služile ali je to samo izgovor, bližnjica, da se ne ukvarjate s tem, ali to potrebujete ali ne.«

Povabilo k bolj premišljenim nakupom

»Pozivam, da naši nakupi postanejo bolj premišljeni. To je ključna stvar, ki jo moramo ozavestiti mi, ki so nam stvari čisto enostavno dostopne na vsakem koraku (danes iz našega udobja doma poklikamo stvari, v trgovinah so otroška oblačila dostopna po nizkih cenah …). Če brezglavo kupujemo, so odlagališča vse bolj polna, naš planet pa vedno bolj zasičen. Prvi korak je, da pred nakupom premislimo, ali to potrebujemo ali ne. Imamo doma sploh prostor? Kje bomo to shranjevali? Si lahko to od koga izposodim ali kupim rabljeno? Stvari, ki jih ne potrebujemo več, ne zavržemo, ampak jih podarimo ali prodamo naprej.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash) Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash)

So cepiva res od hudega duha?

Na novomeško škofijo se je obrnilo več zaskrbljenih vernikov. Slišali so namreč, da naj bi bilo cepljenje povezano z delovanjem hudobnega duha. Škof Andrej Saje je v odgovoru zapisal, da ...