Najbolj sem žalosten, ker v Siriji umira upanje

Novice 05. 12. 2021, 07:10 Marjana Debevec

Medtem ko se svet sooča z izzivi pandemije, pa države, ki so jih že pred tem pretresale vojne, lakota in revščina, tonejo vse globlje. Med njimi je tudi Sirija, ki se je po desetletni vojni znašla na robu preživetja. Tamkajšnji nuncij kardinal Mario Zenari je povedal, da ga najbolj boli to, da so ljudje povsem izgubili upanje.

V Siriji sicer spopadi potekajo le še na severu države, vendar pa ljudje živijo v skrajni revščini. Srednji razred je praktično čez noč zdrsnil v nižji sloj družbe. Podatki so sami dovolj zgovorni: povprečna plača javnega uslužbenca znaša 75 tisoč sirskih lir, kilogram mleka v prahu za otroke stane 12 tisoč lir. Za poln tank bencina odštejejo približno 20 tisoč sirskih lir. Razmere, ki so 90 odstotkov ljudi pahnile pod prag revščine, so ukradle upanje 17 milijonom Sircem.

»Seveda sem zelo trpel, ko sem med vojno videl umirati ljudi, tudi otroke. Ampak po tem hudem trpljenju je v ljudeh tlelo še nekaj upanja. Verjeli so, da se bo vojna slej ko prej končala in bodo znova lahko začeli delati, obnovili svoje domove, zaživeli normalno življenje. Na žalost se to ni zgodilo,« je za Vatican News pojasnil nuncij v Siriji kardinal Mario Zenari. Najbolj ga boli to, da so ljudje izgubili vsakršno upanje.

Med vzroki za takšno stanje je navedel mednarodne sankcije, visoko stopnjo korupcije v državi, libanonsko krizo in pandemijo, zaradi katere je Sirija ostala zapuščena, mediji se zanjo ne zanimajo več. »Zato se zahvaljujem vsem agencijam, še posebej našim, katoliškim, ki pridejo v Sirijo, da bi videle, kakšno je stanje tukaj in da ne bi ostali pozabljeni.«

Po besedah kardinala Zenarija bi morala mednarodna skupnost pritisniti na Damask, Bruselj in Washington, da bi umaknili sankcije in bi se lahko začela obnova dežele. Sam pa je sklical srečanje vseh dobrodelnih združenj v Siriji, da bi v luči sinodalnega procesa delovali bolj usklajeno in skupaj. Srečali se bodo sredi marca.