Zorko Simčič, pričevalec zadnjega stoletja

Slovenija | 19.11.2021, 11:24 Tone Gorjup

Pesnik, pisatelj, esejist in akademik Zorko Simčič, ki je bil rojen 19. novembra leta 1921 se je v Mariboru, ima svoje korenine v Goriških Brdih. Starša sta se pred fašizmom umaknila v štajersko prestolnico.Učiteljišče je obiskoval v Mariboru in Ljubljani. Maja 1945 se je umaknil na Koroško in se po nekaj letih različnih služb v Italiji naselil v Argentini. V Buenos Airesu je sodeloval pri Slovenski kulturni akciji in nekaj časa urejal revijo Meddobje. Po desetih letih se je preselil v Barilóče, kjer se je posvetil literarnemu ustvarjanju. Leta 1993 se je vrnil domov, v Ljubljano, kjer danes praznuje stoti rojstni dan.

Zorko Simčič je 1944 kot dijak dobil Prešernovo nagrado mesta Ljubljane za literarni prvenec roman Prebujenje. Med vojno je izdal zbirko humoresk in satir Tragedija stoletja, napisal libreto Krst pri Savici in dramo Zadnji akord. Po vojni je najprej pisal za tržaški radio, zatem pa za večino literarnih revij, ki so izhajale med izseljenci. Leta 1957 je izšel njegov najodmevnejši roman Človek na obeh straneh stene. Med pesniškimi deli izstopa zbirka Korenine večnosti, med dramami morda Tako dolgi mesec avgust in Zgodaj dopolnjena mladost. Od vrnitve v Slovenijo, kjer je bil Zorko Simčič dolga leta prepovedan in zamolčan, je pri nas izšlo več njegovih del ter trije izbori proznih besedil in esejev. Izdal je še zbirko otroških pesmi, zbirko črtic Rimske zgodbe in obsežen roman Poslednji deseti batje. V knjigi Dohojene stopinje so zbrani pogovori, ki jih je z njim naredil France Pibernik.

O tujstvu, ki je na svojevrsten način predstavljeno v delu Poslednji deseti bratje

Mi smo na tem svetu kot popotniki. Pri nas rečemo homo viator – popotnik; to je v religioznem smislu, če verjameš v večnost. Danes je človek pogosto prisiljen oditi iz svojega kraja, dogaja se novo preseljevanje narodov. V tem se mnogi čisto izgubijo in postanejo ne tujstvo ampak tujci oziroma čisto nekaj drugega. Kdor ima pa korenine v svoji družini v svojem rodu, v svojem narodu, te to samo obogati. In v tem smislu je tujstvo rodovitno in tako sem ga doživljal jaz.

Zorko Simčič je prejel številne nagrade in priznanja od Prešernove nagrade za življenjsko delo do Srebrniega reda za zasluge Republike Slovenije; od 2006 je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Predvsem pa je živa priča medvojnega dogajana, nekaterih likvidacij VOS-a in drugega komunističnega terorja, življenja v begunstvu ter posrednik duhovne dediščine slovenskih kulturnih ustvarjalcev in mislecev v Argentini od Tineta Debeljaka do Milana Komarja, katerih sopotnik je bil.

O umoru prijatelja Jaroslava Kiklja

Dokončni udarec v oči sem dobil ob umoru akademika Kiklja, ki sem ga dobro poznal še iz Maribora. Vsak dan sva se srečavala v Ljudski kuhinji na Streliški ulici in tako tudi na dan, ko so ga ubili - in to komaj nekaj metrov od mene. To je bilo prvič v življenju, da sem videl koga ubijati in koga umreti. Jaroslav Kikelj. Čist človek. Slovenec, ki bi za slovenstvo in krščanstvo dal življenje, fant, ki ga dolga leta poznam - kako verjeti, da je izdajalec? Še posebej, kako verjeti njim, ki so ga likvidirali, če dan zatem sošolec - komunist prinese v razred fotografijo Kiklja v... fašistični obleki! Pogledal sem jo, zmajal z glavo. Pa se tudi nasmehnil sošolcu, ko sem mu namignil, da je obleka fašista osvetljena z desne, Kikljev obraz pa z leve. »Ti! Pazi se!« mi je zagrozil.

Zorko Simčič na Radiu Ognjišče

Dvakrat smo ga povabili v oddajo Naš gost. Sodeloval je v Obali neznanega, pred beatifikacijo škofa Slomška je spregovori o njem kot učeniku, osvetlil nam je lik katoliškega misleca Milana Komarja, v oddaji Iz Mohorjeve skrinje smo predstavil več njegovih del, predvajali nekatera njegova predavanja ... Predstavili smo njegovo Božično zgodbo v dramatizirani obliki, ob stotem jubileju pa v Kulturnih utrinkih del njegove drame o spravi Zgodaj dopolnjena mladost.

Gospod Zorko, Bog vas živi in zdravja vam želimo!