"Vsak med nami zdaj plete svoje spomine, čisto unikatne, zavite v sijaj velike hvaležnosti." | (foto: osebni arhiv)
Slovo sodelavke Mateje od tragično preminulega duhovnika in prijatelja
Cerkev na Slovenskem Rok Mihevc
Na pokopališču v Naklem so včeraj k večnemu počitku položili duhovnika ljubljanske nadškofije 52-letnega Matjaža Zupana, ki se je v petek ponesrečil v gorah. Nazadnje je župnikoval v župniji Srednja vas v Bohinju, še prej je duhovniško službo opravljal v župnijah Železniki, Ljubljana – Trnovo, Reteče, Žabnica in Škofja Loka – Suha. V Suhi je preživel bogatih 14 let, kjer je spletel tudi veliko prijateljstev. V imenu suških faranov se je z nagovorom od pokojnega duhovnika poslovila naša sodelavka Mateja Feltrin Novljan.
Nagovor ob pogrebu Matjaža Zupana
Dovolite mi, da se od ljubljenega sina, brata, strica, dragega prijatelja, sobrata in izjemnega duhovnika Matjaža poslovim in izrečem iskreno sožalje v imenu suških faranov (faranov župnije sv. Janeza Krstnika na Suhi), ki smo z njim preživeli 14 lepih in duhovno bogatih let.
Vsak med nami zdaj plete svoje spomine, čisto unikatne, zavite v sijaj velike hvaležnosti. Za župnika Matjaža smo rekli, da je »Biblija na dveh nogah« in »duhovni almanah«. Z njim smo uresničevali velike načrte, nikoli ni ostal le pri besedah.
Občudovali smo, ker je znal iz malo sredstev narediti veliko in bil je več kot dober gospodar, bil je moder pri načrtovanju in skrben pri uresničevanju. Znal je poslušati nas, male ljudi in biti z nami iskren. Avgusta lani smo se od njega zelo težko poslovili, a vedeli smo, da bo svoje darove živel drugje, zato smo bili pomirjeni, saj nismo slutili ...
Tragična novica, da se je v gorah smrtno ponesrečil naš Matjaž, pa je v precej miren petkov večer zarezala kot meč. Mladi, naši otroci, ki so se rojevali oziroma delali prve korake ob njegovem prihodu v našo župnijo, potem z njim spoznavali vero in se pripravljali na prejem zakramentov, so bili ta večer zbrani pri mladinskem verouku. Sklonili so glave, po licih so jim tekle solze, sklenili so roke ter molili, tako kot jim je svetoval župnik Matjaž: »Bodite prijatelji z Jezusom in Marijo, potem boste vedno našli pot in luč.«
Matjaž je bil v naših očeh sveti mož, izjemen človek molitve, tako skromen in ponižen, prav zato velik. Zdaj skušamo razumeti to, kar nam je vedno govoril: »To življenje je le priprava na večnost, tam bomo zaživeli v polnosti.« Njegov pozdrav: »Vztrajajte v dobrem,« postaja naše vodilo.
V nedeljo ob vstopu v našo ljubo cerkev skušam zadržati solze, a ne gre – vsak spomin, ki je bil prej prežet s hvaležnostjo, zdaj postane bolečina: pogled na oltar z Marijino podobo spomni na njegovo ljubezen do umetnosti, lestenec na stropu na izjemen estetski čut; pogledam levo, fatimska Marija spomni, kako rad je imel nebeško mater Marijo in kako nas je učil priporočati se Njej, ki ravna vse vozle. Na desni križ, ki ga je poljubljal vsak Veliki petek ...
Želim si umiriti misli, zato pogledam v tla ... In tudi tam vidim Matjaža, kako na veliki petek leži na golih tleh ...
Oživi spomin na veliko noč v karanteni in Matjažev obisk z Jezusom: »Ker vi ne morete k Njemu, On prihaja k vam,« je rekel, se zadržal v kratki molitvi in odšel naprej blagoslavljat. To je bila naša zadnja skupna Velika noč. Zdaj Matjaž živi svojo Veliko noč, a tu pri nas, v solzni dolini, je še temna noč ...
Njegov pozdrav: »Vztrajajte v dobrem,« postaja naše vodilo.
Matjaž je bil v naših očeh svet mož, izjemen človek molitve, tako skromen in ponižen, prav zato velik. Zdaj skušamo razumeti to, kar nam je vedno govoril: »To življenje je le priprava na večnost, tam bomo zaživeli v polnosti.«
Njegov pozdrav: »Vztrajajte v dobrem,« postaja naše vodilo. Ko mu je bilo v nekem trenutku težko, mi je napisal: »Tolaži me misel, da Bog ve več. Naj njegova očetovska skrb bedi nad nami.«
Zdaj, ko ob njegovih prezgodnji smrti v nebo kričijo nešteti »zakaji« brez enega smiselnega »zato«, se mi zdi ta Matjaževa misel edina prava tolažba: »Bog ve več. Naj njegova očetovska skrb bedi nad nami.«
Na široko se odpirajo vrata sočutja, ki ga prebudi v nas tako nepričakovana in tragična smrt. Tistega sočutja, ki bo bolečino sčasoma spreminjal in dovolil, da se bo ljubezen, ki nikoli ne mine, širila v drugačnih, novih, nevidnih dimenzijah. "Zakaj močna kakor smrt je ljubezen." (Vp 8, 6)
Dragi naš Matjaž, hvala za vse, spočij se pri Bogu, naj ti bo lepo v Marijinem naročju, tvoji vozli so zdaj ravni, bodi naš priprošnjik. Tisti del srca, ki si ga pustil na Suhi, bo večno utripal.
