V gorah se je smrtno ponesrečil duhovnik Matjaž Zupan

Cerkev na Slovenskem | 30.10.2021, 06:09 Rok Mihevc

Na območju gore Ogradi se je smrtno ponesrečil duhovnik Matjaž Zupan, župnik župnije Srednja vas v Bohinju. Kot so sporočili iz Policijske postaje Kranj je zdrsnil s stene in padel približno 120 metrov globoko.

Za hojo je bil primerno opremljen, hodil je sam. Po do sedaj zbranih informacijah policija izključuje možnost tuje krivde za nesrečo, so sporočili s Policijske uprave Kranj. Vremenske razmere so bile na kraju nesreče sicer ugodne. Ponesrečenca so reševali helikopter Slovenske vojske z združeno ekipo in policist gorske policijske enote.

Matjaž Zupan je bil duhovnik 18 let. Kaplanska leta je preživel v župniji Železniki in v Trnovem v Ljubljani. Kot župnik pa je 14 let deloval v župniji Suha pri Škofji Loki in dobro leto v Srednji vasi v Bohinju. Njegovo novomašno geslo je bilo: »Mati, svetuj nam na zemeljski poti.« Ljubezen do Marije je močno zaznamovala njegovo življenjsko in duhovniško pot.

Iz predstavitve ob nastopu župnikovanja v Srednji vasi v Bohinju:

"Ko so se pred enainpetdesetimi leti mnoge žene in dekleta 8. marca veselile svojega praznika, dneva žena, je Bog dal moji materi prvič videti to, kar je v svoji dobroti in ljubezni stkal pod njenim srcem. To majhno in kričavo dete sem bil namreč jaz, ki sem tisti dan prvič ugledal luč sveta in prvič vdihnil zrak na tem svetu. Ko sta me starša prinesla domov, sta sklenila, da mi bo ime Matjaž, kot kralju iz naših pripovedk, saj me je doma že čakala kraljica, moja starejša sestra Alenka. V najinem kraljestvu sta se nama pozneje pridružila še Tanja in Gorazd. In skupaj smo kraljevali v našem gorenjskem raju, najprej v Kovorju, potem pa v Naklem, od koder, danes pravimo, da smo doma.

Brezskrbna otroška leta so hitro minila. Tako kot danes, sem se tudi takrat srčno veselil življenja in ga vsrkaval vase z vsakim novim dnem. Uka žeja me je po končani osnovni šoli speljala prvič v Ljubljano. Le da na srednjo gradbeno šolo, saj sem želel postati gradbenik in tudi z gradnjo boljšega sveta uresničiti svoje življenje ter z veseljem in delom zapolniti svoje dni. V teh štirih letih nisem nikoli pretirano resno razmišljal, da bom kdaj gradil ceste za Gospoda. Resneje sem premišljeval, da bi si našel dekle in si ustvaril lasten dom, kjer bi ob svoji najdražji dočakal jesen svojega življenja. Spominjam se, da sem si vedno želel imeti večjo družino, saj sem ob starših začutil in se učil ljubezni do življenja. Prišel je čas, ko je bilo treba odslužiti domovini in za leto dni sem moral od doma. Že pred tem sem se odločil, da bom nadaljeval s pridobivanjem znanja na gradbeni fakulteti. Mislil sem namreč, da sem že s to odločitvijo začel prestavljati »nepremakljive« kamne v svojem življenju. In ko so me z vso močjo zajeli plameni ljubezni, sem bil povsem prepriča n ja sem našel pot, ki mi bo dajala vodilo in merilo za vse življenje. Toda, kot radi rečemo: »Človek obrača, Bog pa obrne,« se je tako zgodilo tudi meni. V štirih letih delovne dobe pri Cestnem podjetju, kjer smo gradili ceste in druge gradbene objekte, je bil tudi čas prisluškovanja Božjemu klicu, pa tudi čas prepiranja z Bogom.

Prepričanje, da že sam dobro vem, kam naj usmerim svoj življenjski korak, sem počasi izročal v Božje roke in se prepustil Njegovim načrtom. Seveda sva se večkrat prepirala, toda ostajalo mi je vedno manj izgovorov in ugovorov, ki naj bi mi bili v prid in zagovor. Redna osebna molitev in osebna posvetitev Materi Božji sta bili končno trdna temelja, ki sta mi služila za odskočno desko, ko sem se pognal v »temine« Božje ljubezni in previdnosti. Star sem bil 27 let, toda Gospoda to očitno ni prav nič motilo. V svojem srcu sem bil dokončno odločen, da zamenjam ne le svoj poklic, marveč tudi svoje življenjske sanje.

»In danes?« boste vprašali. Danes se prav dobro zavedam ,da mi je na dan odločitve Gospod storil veliko uslugo, ko me je poklical. Sam pa sem storil le to, kar sem bil dolžan storiti. V roke in srce mi je Gospod položil dar, ki presega moje predstavne sposobnosti. Čeprav tega daru nisem vreden, On želi, da ga izročam Njegovim in svojim bratom ter sestram. In kako zelo si želim, da bi tukaj z vami živel tako, kot nam Gospod tudi naroča po svojem Sinu! Želim vam posredovati krščansko oznanilo veselja in upanja tudi pod varstvom in na priprošnjo sv. Marjete, sv. Martina, sv. Pavla, sv. Janeza Krstnika in v vse objemajoči ljubezni sv. Duha."