Javno nastopanje: »Ne pozabite na navdušenje, kadar govorite!«

Svetovalnica | 29.10.2021, 15:29 Mirjam Judež

Vsak se verjetno kdaj sooči z izzivom, ko mora kdaj stopiti pred skupino ljudi in spregovoriti: bodisi v društvu, cerkvi, na prireditvi ali v službi. Kako se pripraviti na dober in prepričljiv javni nastop? Kako »opraviti« s tremo? Naša gostja je bila Hedvika Dermol Hvala, Svetovalnico pa je vodila Tanja Dominko.

Kako se je naša gostja sama navdušila nad javnim nastopanjem?

»Prelomni trenutek je bil v zadnjem letniku študija Slovenščine, ko sem pripravljala diplomsko nalogo. Raziskovala sem besedni red v Slomškovih pridigah in med literaturo, ki sem jo našla, sem zasledila njegovo drobno knjižico Vaje cerkvene zgovornosti, v njej so navodila, kako naj duhovnik posreduje svoje besede, da bo dosegel poslušalce. Ta me je tako nagovorila, da sem začela brskati po slovenski retorični zgodovini. Ugotovila sem, da smo imeli Slovenci v preteklosti kar precej dobrih govornikov v političnem prostoru in med duhovniki. Dokazala sem, da Slovenci vendarle nismo tako nespretni govorci, za kakršne se imamo.«

Govorništvo ni (samo) danost, ampak veščina

»Dejstvo je, da se dá govorjenja naučiti. To ni nekaj, kar bi nam bilo dano z rojstvom, ampak je veščina, ki jo lahko izboljšamo z vajo. To me je spodbudilo, da sem začela teoretična izhodišča prenašati v prakso. Najprej na srednji šoli, kjer sem učila, nekoliko več pa na Pedagoški fakulteti. Ko sem ugotovila, da je ta program kar precej uspešen, sem se odločila, da bom to znanje delila tudi širše in tako sedaj izobražujem vse od učiteljev, pa do poslovnežev in našega političnega vrha.«

Današnjim dijakom je veliko lažje, ker imajo retoriko in govorno nastopanje že v šolah. Imajo veliko več prakse kot smo jo imeli mi. Mi smo odraščali v časih, ko ni bilo ravno zaželeno, da znamo dobro govoriti, zato smo se morali stvari naučiti na pamet, kar nas je precej zaznamovalo. Velikokrat je treba zbrati precej poguma, da se izpostavimo nekje v javnosti in spregovorimo.

Javno nastopanje ni »govorjenje na pamet«, zahteva tudi nekaj improvizacije

»V javnem nastopu združimo veliko svojega znanja, ki ga poskušamo posredovati na takšen način, da nam poslušalci sledijo. Na javni nastop se moramo pripraviti. Brez dobre priprave ni uspešnega govornega nastopa. A to ne pomeni, da se naučimo na pamet. Ko nas napade trema, ko smo v situaciji, da moramo nekaj povedati, lahko izgubimo osnovno misel, pozabimo točno tisto besedo, ki smo se jo naučili na pamet in se nahaja v 3. vrstici na 2. strani. Kako se spraviti iz zadrege? Pripraviti se moramo, kar pomeni, da dobro poznamo tematiko, o kateri govorimo in o njej prosto govorimo, se pogovarjamo. Naše govorjenje mora biti pravzaprav pogovor: z enim poslušalcem ali z večimi. Oni ne želijo slišati, kar smo se mi naučili na pamet, potem je bolje, da poslušalcem razdelimo besedilo, ki smo ga pripravili in si ga sami preberejo. Namen govorca je, da poslušalca spodbudi s svojimi besedami, s svojim načinom govorjenja.«

Pogosto se govorci ne znajo držati odmerjenega časa

»Ko se pripravljamo, vedno razmislimo, za koliko časa nas je nekdo povabil. Je to minuta, pol minute ali pol ure. Temu lahko prilagodimo svoj govorni nastop. Če imamo samo minuto, to pomeni, da lahko v tem času pri poslušalcih samo zbudimo zanimanje za tisto, kar jim posredujemo. Ne moremo jim posredovati vsega svojega znanja. Naša naloga v teh kratkih nastopih je zelo težka: pripraviti moramo takšen nastop, da zbudimo pri poslušalcih interes za »izvedeti kaj več«. Vržem samo trnek in skušam nanj uloviti poslušalce za poznejšo debato. Če imam več časa na razpolago, mi je nekoliko lažje, ker lahko iz širokega spektra znanja, ki ga imam, podelim nekaj več informacij. Ampak tudi tukaj se moramo zavedati, da je čas tisti, ki nas omejuje. Če smo predolgi, se lahko zgodi, da nam nekdo sredi našega govora dá znak, da moramo zaključiti, mi smo pa šele na sredini. Poskusimo povezati tisto, kar smo govorili, z zaključkom. Nikoli ne izpustimo zaključka svojega govora.«

Če imamo na voljo 15 minut, to ni 20 minut. Kaj to pomeni? Ko govorimo 14 minut in pol, zaključimo. Tako imamo še pol minute za zaključek in damo možnost drugim govorcem.

Mašila so moteča, ko ne poslušamo več vsebine govorčevih besed, ampak samo še štejemo, kolikokrat je uporabil mašilo

»Med mladimi je zelo moderno mašilo pač. Druga mašila so tudi: seveda, torej, v bistvu, pravzaprav, namreč, lahko tudi polglasnik ali samoglasniki, ki jih povlečemo, ker ne vemo, kako bi nadaljevali. Kaj se zgodi, ko poslušamo mašila? Enostavno ne moremo poslušati, kaj nam govorec sporoča. Če kdaj pa kdaj rečemo kakšen polglasnik, razmišljamo, če to rečemo enkrat, dvakrat, je to naravni tok govora, kadar pa jih je toliko, da ne sledimo več, moramo to ozavestiti. Kako to naredimo? Tako, da nas nekdo na to opozori. Govorci se sploh ne zavedamo svojih mašil, ne vemo, katero mašilo uporabljamo, zato so dobronamerni nasveti prijateljev tisti, ki nam lahko pri tem pomagajo. Potem se začnemo poslušati. Ko sebe slišimo, je to šele prvi korak, potem moramo to ozavestiti: namesto, da rečemo mašilo, ostanemo tiho. To je pa težava. Ljudje se pri govorjenju bojimo tišine. Zdi se nam, da je ta sekunda tako strašna dolga, da se nam dogajajo v tisti sekundi neverjetne stvari. V resnici pa je to tisti čas, da vdihnemo, zberemo svoje misli, poslušalci si oddahnejo in nam lažje sledijo. Tišina je ključna. Mi smo gospodarji časa, kadar govorimo, mi odločamo o tem, kako dolgo bomo tiho. Naučimo se biti tiho. Ko dobimo občutek, kako je tišina krasna, začnejo mašila odpadati. V Državnem zboru slišimo celo stavčna mašila, ko ponovijo kar cel stavek (npr. kot sem uvodoma povedal). Nekdo nam zastavi vprašanje, pa odgovorimo tako, da ponovimo celotno vprašanje. To so tista mašila, ki jih uporabljajo zato, da zapolnijo čas. Bolje bi bilo, da bi bili takrat enostavno tiho.«

Dopustimo svojim najbližjim, da nas na mašila opozorijo. To ni kritika, ampak je dobronameren nasvet 

Govorica telesa in kriljenje z rokami: krenje so del našega govorjenja

»V trenutku, ko si rečem: zdaj pa ne smem govoriti z rokami, z mimiko, postanem robot. Potem sklenem roke in začne govoriti celo telo: začnem se zibati ali poplesavati. Včasih vidimo kakšnega govorca, ki se ziba v določenem ritmu ravno zaradi tega, ker mu je nekdo rekel, da ne sme uporabljati rok. Roke sklenemo, potem smo pa v krču. Rokam moramo pustiti, da govorijo. »Kriljenje« z rokami moti takrat, kadar kretnje niso naravne, ampak so naučene, kadar niso del našega navdušenega govorjenja, ko ne delujejo v skladu z našimi besedami. Če se mi osredotočimo na vsebino govorjenega, roke delajo same po sebi.«

Nujno je, da govorimo z rokami

»Vedno dam primer Italijanov. Oni ne znajo govoriti, ne da bi krilili z rokami, a njihove kretnje nas ne motijo, ker jih sprejmemo v celoti takšne, kot so, to je njihova narava, veliko več govorijo z rokami kot Slovenci. To ne pomeni, da mi ne, mi smo se samo naučili, da rok ne smemo uporabljati. Roke so del našega govornega nastopa. Celotno telo mora govoriti. Medtem, ko govorim, se nikoli ne smem ukvarjati z rokami, ne smem razmišljati, kam naj dam roke, kam naj se postavim, koga naj gledam. Ta misel mora takoj iz možganov, takoj jo nadomestimo s tem, kaj vam govorim in nato bo telo spet odreagiralo. Vsa moja energija mora biti usmerjena v vsebino, kaj vam hočem sporočiti. Ko sem usmerjena k cilju, k temi, ki jo želim, da jo vi slišite, dela telo samo po sebi. Ne sklepati rok. Kaj se nam zgodi? Sklenemo roke, jih trdno stisnemo v pest in pri kakšnem govorcu vidimo, kako mu členki pobledijo ali pordečijo. Potem se poslušalci ukvarjajo z našimi rokami, ne pa s tem, kaj jim mi govorimo.«

Mimika obraza: na obrazu je zapisano tri četrtine našega sporočila

»Mi poslušalcem že s tem, ko se jim približamo, pokažemo, kakšne volje smo, kakšen je naš odnos do govorjenja, s kakšno energijo prihajamo pred njih in to je za poslušalca pomembno. Moramo narediti korak naprej in jim sporočiti tisto, kar želijo od nas slišati. Zato je pogled tako pomemben. Najhujše je, če govorec ne gleda poslušalcev. Poslušalci so tam, ker nam sledijo, ker želijo od nas informacije. Če jih ne gledam, ne dobim povratne informacije, ne vem, kaj poslušalec na drugi strani razmišlja.«

Pri branju berila pogledati župljane ali ne?

»Pri branju Božje besede (berila) obstajata dve šoli: po eni naj bralec ne bi pogledal poslušalcev oz. vernikov v cerkvi, ker je to vendarle Božja beseda, mi pa smo njeni posredovalci, zato ne smemo dvigati oči, pogleda. Po drugi šoli pa je to dovoljeno. A vendarle: ne glede na to, da smo posredovalci nečesa, kar je zapisano, je energija, ki jo posredujemo, popolnoma drugačna, če dvignemo pogled in če preberemo na takšen način, da poslušalci dojamejo, kaj smo jim sploh prebrali. Enkrat sem brala berilo in po maši pravi starejši gospod: »Hedvika, jaz si pa ne upam zaspati, kadar ti bereš.« »Zakaj pa ne?« »Ker imam občutek, da me boš videla.« To je tisto, kar poskušamo vzpostaviti, kadar smo v vlogi govorca. Poslušalci čutijo, da smo mi z njimi, zato je toliko poudarka na tej nejezikovni komunikaciji, na mimiki, na kretnjah, na našem odnosu. Iz tega se vidi, s kakšno energijo pristopamo. Govorimo z žarom, navdušenjem? Tu ima precej pomembno vlogo tudi glas.«

Kako se spopasti s tremo?

»Trema je povsem naraven pojav. Ni človeka, ki ne bi kdaj imel treme. Ne moremo je popolnoma odpraviti, lahko pa jo obvladamo. Kanček treme je zdrav. Zakaj? Ta trema nas spodbudi, da se pripravimo, da razmišljamo, kje bomo govorili, v kakšnih okoliščinah, kdo nas bo poslušal … To je tista zdrava trema, ki je nujna za to, da je govorni nastop uspešen. Če pa je treme preveč, so stvari, s katerimi si lahko to tremo olajšamo: vedno se dobro pripravimo, da vemo, o čem bomo govorili. Še ena dobra stvar: vizualizacija. V kakšnem prostoru, koliko bo poslušalcev, bodo starejši, mlajši, izobraženci, kdo me bo poslušal? Poskušajmo si predstavljati svoj govorni nastop, ki ga uspešno izpeljemo.«

Če se zmotimo, se opravičimo ali gremo naprej?

»Vsi smo samo ljudje. Dovolimo si, da kdaj naredimo kakšno napako. Ko sami sebi to dopustimo, si rečeš, da boš naslednjič to popravil in to je tisti korak, ki mi pomaga tudi k obvladovanju treme. Lahko se zmotim. To ne pomeni, da delam napake kar naprej, ampak gre predvsem za to, da ljudje nismo popolni. Oprostite rečemo takrat, ko gre za čisto konkretno napako, recimo, da se zmotim pri kakšnem podatku in se spremeni smisel mojega besedila. Takrat se moramo opravičiti in popraviti. Če gre pa za manjšo napako, če se nam zatakne ali izgubim kakšno črko, se popravim in nadaljujem. Naredim večjo težavo s tem, če se opravičujem in prenesem pozornost na to svojo napako, kot če bi jo samo popravila in šla mirno naprej.«

Prvega vtisa ne moremo popraviti

»Prvi vtis je prvi vtis, zato je ključno, kako vstopim, kako pridem na govorniški oder, kako se približam poslušalcem. Poslušalci nas opazujejo od trenutka, ko se dvignem s stola. Takrat sem že govorka in ljudje opazujejo mojo držo telesa, kako se postavim, sem vzravnana, sključena, zvita vase … Telo že samo po sebi govori. Ljudje si nas najprej ogledajo. To je popolnoma normalno. Ne glede na to, kaj si mislimo, ljudje si nas bodo najprej ogledali: zunanjost, kako smo oblečeni, urejeni, pričesko, mimiko, kako se držimo, naše kretnje. Ko si nas ogledajo, šele mi spregovorimo. Zato velikokrat rečem: kadar smo v vlogi govorca, dajmo poslušalcem nekaj sekund časa, da si nas ogledajo. Mi pogledamo svoje poslušalce, oni pogledajo nas. Najprej vzpostavimo stik z očmi, šele nato začnemo govoriti. Ko spregovorimo, mora biti glas jasen, razločen, takšen, da se poslušalci ob njem ne ustavljajo. Šele, ko so vsi ti dejavniki sestavljeni, začnejo slediti vsebini našega sporočila. Nič na prvem vtisu ne sme biti tako motečega, da bi to zavedlo poslušalce in ne bi poslušali tega, kar smo pripravili.«

Če smo nervozni, si rok ne zaposlujmo z listi ali svinčniki

»Še slabše pa je, če smo nervozni in imamo sabo kakšne liste, ki jih začnemo zvijati ali prepogibati, se igrati z njimi ali s kemičnim svinčnikom. Zavedati se moramo, če so naše roke aktivne in če odreagiramo na tremo tako, da so roke nemirne, potem je bolje, da v rokah nimamo ničesar. Roke govorijo in poslušalci se osredotočamo na stvari, na katere se nam ne bi bilo treba.«

Dober govorec postane tisti, ki je sam zainteresiran za to, da naredi kaj na sebi

»Če nimaš lastnega interesa in če si ne želiš izboljšati pri sebi komunikacijskih spretnosti, je vse izobraževanje zaman. Lahko bi primerjali s plavanjem. Če vam jaz razlagam, kako je treba plavati, pa stojimo ob vodi in ne stopite v vodo, se plavanja ne bomo naučili. Lahko vam razlagam, dajem primere, ampak dokler sami ne poskusimo, je to govorjenje skorajda brezpredmetno. Treba je preizkusiti, skočiti v vodo, zaplavati in nato trenirati. Več ko treniramo, lažje nam je. Zato moramo imeti svojo voljo, željo, da nekaj izboljšamo in se zavedati, da nekatere stvari pri naših govornih nastopih vendarle niso najboljše.«

Še najpomembnejša misel za konec

»Ne pozabite na navdušenje, kadar govorite!«