Kaj so p. Cestnika o suverenosti naučili rudar, električar, trubači in ameriški bogoslovci?

Spoznanje več | 26.10.2021, 13:27 Rok Mihevc

Te dni mineva 30 let odkar je Slovenijo zapustil zadnji vojak JLA. S tem je bila dokončno zaključena osamosvojitvena vojna. V tistih časih je bil p. Branko Cestnik študent v Rimu in je te dogodke spremljal, kolikor se je dalo, preko radia. Dneva suverenosti smo se s sogovornikom dotaknili tudi v oddaji Spoznanje več, predsodek manj, ki jo je vodil Alen Salihović.

Ko tujega vojaškega škornja ni več na tvojem terotoriju

To smo dosegli 26.10.1991 in to zdaj upravičeno praznujemo, je prepričan Cestnik. A kako danes razumeti suverenost tudi v odnosu države in družbe? »Že psihološko mora vsak človek biti suveren, stati na svojem. Biti to, kar je, imeti identiteto in ponos. In določene stvari delati v svobodi, zase, tako kot on misli, to je suverenost. Imamo veliko narodov, ki te suverenosti nimajo. Npr. Katalonci so narod, imajo svoj jezik, avtonomijo, policijo, parlament, zastavo, nogometni klub, niso pa suvereni. So del druge večje države. Slovenci pa smo dosegli suverenost, da smo sam svoj gospodar. To je velika stvar, veliki čudež, če gledamo politično-zgodovinsko, zlasti zdaj, ko vidimo druge narode, ki se trudijo za neke oblike večje samostojnosti, ko te poti do suverenosti mednarodna skupnost zapira.«

Kakšno podobo Slovenije dajejo »konkretni ljudje«?

Zdi se, da se želijo današnja družba, poltika in mediji vse bolj oddaljiti od vrednost osamosvojitve, a Cestnik v pogovoru z rudarjem in električarjem vidi, da ima večina ljudi rada Slovenijo. »S takšnimi ljudmi se družim in pogovarjam, so konkretni, imajo radi svoje delo, se trudijo za svoje družine. Dajo ti neko drugo sliko Slovenije. Če pa gledaš medijske komentatorje in vedno iste naslovnice, insinuacije na Twitterju, medijih, potem imaš občutek, da se Slovenija izgublja v svojem ponosu. Več stvari moramo vedeti in sicer, da so politične ideologije, ki niso nagnjene k nacionalnemu vprašanju bolj leve, so internacionalistične, potem imamo v Sloveniji ljudi z občutkom apartitstva, so apartidi, torej ljudje, ki nimajo patrije, domovine ... Ta občutek so včasih poudarjali v umetnosti, da je treba biti brez korenin, da je prava umetnost svoboda, da nisi na nič vezan.«

S takšnimi ljudmi se družim in pogovarjam, so konkretni, imajo radi svoje delo, se trudijo za svoje družine. Dajo ti neko drugo sliko Slovenije. Če pa gledaš medijske komentatorje in vedno iste naslovnice, insinuacije na Twitterju, medijih, potem imaš občutek, da se Slovenija izgublja v svojem ponosu.

Etično čista Slovenija je pogubna utopija

Biti brez identitete je bil hit v 90. letih. Predvsem v filozofiji so težili k temu, da niso pomembne identitete, da so škodljive, zato je tudi prišlo do teorije spola, je v oddaji pojasnjeval p. Cestnik. »V teh razmerah imaš res občutek, da se ljubezen do korenine, suverenosti, izgublja. Tudi se moramo dobro vprašati mnogi, zlasti domoljubni in pomladni del, zakaj se ljudje, ki so prišli iz juga, še ne počutijo dobro sprejete v Sloveniji? Ti imajo občutek apartitstva, kar ni dobro. Sem sosed gostilne in prejšnji teden so tam igrali trubači. Bilo mi je prijetno, ker sem slišal srbsko glasbo na Frankolovem, ker je neka srbska družba pač imela praznovanje in to je lepo, da vsak narod ohranja samega sebe, četudi živi v deželi, v katero je prišel. Ne sme pa se počutiti ogroženega od nas. To so vprašanja za našo družbo, ki jih je treba zelo na široko gledati, videti njihovo zgodbo in s skupno graditi naprej. To, kar naši ekstremni nacionalisti hočejo neko etično čisto Slovenije, pa je pogubna utopija. Nobena država ni več etično čista. Danes je svet odprt, a na način, da ne izgubimo samega sebe. To pa je ta nova umetnost danes.«

Kako pomembne so korenine in kakšen bo »nebeški multikulti«?

Kako pomembno je za obstanek naroda, da goji pri teh koreninah tudi domoljubje in vrednote kot takšne? Cestnik odgovarja, da je to osnova. »Če nimaš rad svojega doma, je vprašanje, kateri kos zemlje boš sploh imel rad. Tvoj dom, tvoja njiva, tvoje tvorišče te nauči ljubezni do sveta, do zemlje kot take. Obenem je to tvoj košček, obenem pa tudi rasteš v univerzalnega človeka. Iz tega koščka postaneš svetovljan na nek način, a če ti že mali košček ni všeč, tisti, odkoder izhajaš, potem tudi svetovljan ne boš. Jaz si težko predstavljam svetovljana brez korenin, potem je to megla v zraku, to ni neka identiteta, da bi se nekaj lahko pogovarjal z njim.« Pravi še, da mu je veliko dala tudi tujina, saj je več kot deset let bival predvsem v Italiji in Španiji, predvsem pa je bilo v Rimu izrazito multinacionalno okolje. »Čeprav sem v Rimu študiral iste stvari pred istimi profesorji, sem istočasno spoznaval pravega Mozambičana, Kostaričana, Američana, Nemca, Slovaka ... vsak je v tistem, kar je imel, bil to kar je. Nikoli ne bom pozabil ameriških bogoslovcev, ki so še na začetku novembra hodili v kratkih rokavih in s pločevinko kokakole na predavanja. In si vesel, da je takšen kot je, da ima identiteto. Obenem pa gradimo eno svetovno zgodbo, a iz lastnih identitet. Te ideologije multikulturalizma se najbolj uštejejo, ker mislijo graditi neki »multikulti«, ki je mešanica, drobilec identitet. Ti lahko gradiš multikulti, ki ne drobi identitet, ampak istih identitet, to je pravi multikulti. To je tisti nebeški multikulti, ki ga bomo imeli na koncu vso večnost pri Bogu. Nihče ne bo izničen v svoji identiteti, vsak bo pred Bogom to, kar je, ampak vsi skupaj v enem velikem občestvu.«

Osnovno vprašanje suverenosti posameznika: koliko nas prepičajo reklame in mediji ...

Ali je torej mogoče danes v svetu še govoriti o suverenosti vsakega posameznika? Polje človeške samostojnosti se zaradi razmer in tehnologij kar krči, meni Cestnik. »Koliko smo suvereni v nabavljanju materialnih dobrin, koliko nismo že natrenirani s strani reklam, da moramo to in to imeti. To je osnovno vprašanje suverenosti, ki se pojavlja. Koliko smo suvereni v našem mišljenju, kako se oblikuje naše mišljenje, ali se še oblikuje iz mojega osebnega opazovanja, procesiranja dogodkov, ki jih vidim, ali se izoblikuje skozi vzorce, ki so mi navrženi preko medijev ... saj mediji mi pomagajo oblikovati mišljenje, to je njihova vloga, zato jih tudi uporabljamo, ampak lahko hitro postaneš njihov izdelek. Brez svojega mišljenja samo ponavljaš to, kar so ti oni vstavili v možgane. Sploh zdaj, ko so mediji prisotni ves čas, ljudje gledajo samo še v ekrane, ki jim lansirajo nek algoritem nekih vsebin. Dejansko tu prihaja do poneumljanja, da človek izgubi svojo suverenost.«