Nasilje v družbi ali kako naj vsak s kladivom in dleto pogleda v svoj agresivni boben

Za življenje | 26.10.2021, 08:13 Rok Mihevc

Tokrat je oddaja Za življenje prinesla aktualno in težko temo. Nasilje in pasivna agresija. Prav je, da o tem spregovorimo, o agresiji v naši družbi, ki jo v preteklih tednih in mesecih vedno bolj v živo doživljamo. O tej tematiki veliko ve tudi zaporniški duhovnik Robert Friškovec, saj dela z ljudmi, ki so obsojeni zaradi takšnega in drugačnega nasilja. Oddajo je vodila Mateja Feltrin Novljan.

Rekacije na stres: boj, beg ali zmrznitev

Zdi se mu, da naša agresija »buta ven« na različnih koncih in da to niso samo protesti, zasedbe ulic, solzilec in vodni top, ampak naša vsakdanja komunikacija. Nasilje je oblika komunikacija, čeprav destruktivna. »Poznavalci pravijo, da je nekaj stresa v življenju dobro in koristno, da nas naredi pozorne, prizadevne in na preži. Prevelike količine in predolgotrajajoči stres pa je nevaren, saj imamo ljudje omejeno sposobnost, da se z njim spopadamo. Če ga je preveč, se na nas kaže s sindromi anksioznosti, težave imamo s spanjem, koncetracijo, stalno utrujenostjo, nemočjo, pomanjkanjem nadzora ... dovzetni smo za različne bolezni, saj se naš imunski sistem oslabi. Pandemija je ustvarila pomemben dolgotrajni stres za številne ljudi in večina od nas se s tem sooča tako, da so reakcije na stres boj, beg ali zmrznitev.«

O naših nadležnih bobnih

Boj je pogosto iracionalen, agresiven, na silo želijo nekateri doseči, da bi vsi stresorji, ki nas ogrožajo, izginili in bi se vrnili v stalno normalnost. Tu je Friškovec povedal o zgodbi, ki odslikava našo situacijo, da vsi kdaj hodimo naokoli s kakšnim nadležnim bobnom in ropotamo. »Značilno za človeka je, da v sebi nosi potrebe, ki se izražajo tako ali drugače. Lahko ropota, gre preko svojih meja in v imenu svoje potrebe po svobodi pohodi svobodo drugega. Nasilje se prične pri tem, ko poskušam uveljaviti svoje, prevladati na račun drugega človeka. Pogosto se tega ne zavedamo, saj smo tako zaverovani v tisti svoj prav in v pravice, ki se nam kršijo, da sploh ne opazimo, kako s svojim bobnanjem posegamo v življenja drugih. Tako bi bilo najbolj koristno, da bi nam nekdo podal kladivo in dleto, da bi pogledali v »notranjost bobnov«, kaj se skriva tam in bi imeli možnost se izreči o tem, kaj nas muči in iskati neko podporo.«

Na koncu lahko od vsega hrupa samo oglušimo ...

Pomembno se je učiti spregovoriti o svojih potrebah na način, da smo zares slišani, da smo pri tem konkretni in da se učimo v skupnosti sklepati tudi kompromise, je spodbudil Robert Friškovec. »Velika nevarnost pa je, da bi bili zagledani v svoje potrebe kot nekaj, kar moramo zadovoljiti tukaj in zdaj, s čimer bi bili podobni odvisnikov od drog, ki so lahko žal tudi nasilni, če ne uspejo priti do svoje doze. Tako bi se nam lahko dogajalo, da bi vsi samo še bolj in bolj udarjali na svoj boben, rezultat pa bi bil samo ta, da bi na koncu od vsega hrupa oglušeli.«

Vsakemu nasilju je skupna zloraba premoči

V ozadju nasilnega vedenja je poskus doseči svoje, torej nasilno zadovoljiti svoje potrebe. Nasilja je tudi veliko vrst in njihova intenziteta je različna, vsakemu pa je skupno to, da zlorablja moč ali premoč nad nekom, s čimer se človek podredi in zlorabi v svojo korist. »Nasilje je kršitev človekovih pravic, ker se napada človekovo dostojanstvo. Vsak človek ima namreč pravico, da razvije svoj potencial, talente, dane od Boga. Žrtve nasilja pa poleg napada na dostojanstvo in integriteto pogosto nosijo različne negativne posledicoe, ki se poznajo tudi na zdravstvenem, čustvenem, psihičnem in duhovnem področju. Posledice nasilja se lahko kažejo tudi v samopoškodbenem in samodestruktivnem vedenju tudi v razvoj zasvojenosti. Daljše trajajoče nasilje, predvsem v družinskem ali delovnem okolju ima za posledice to, da se človeku sesuje svet. Ob primerni podpori ga lahko kot sestavljanko sestavlja nazaj, dejstvo pa je, da je za to potreben čas in predvsem primerna podpora.«

Vedno znova vprašam človeka, kako si. S tem vprašanjem preveriš, če je v njem še kaj živega. Spodbuja nas, da se sprašujemo, katere potrebe lahko podelimo z drugimi v obliki daru. Ko se učimo takšne komunikacije, se naši odnosi spreminjajo v to, da začnemo skrbeti drug za drugega in to delamo iz sočutja, ne iz dolžnosti in prisile.

»Saj si me izzvala«

Zavedati se je treba, da za konkretna nasilna vedenja odgovornost nosi izvajalec nasilja. In takšno odgovornost je težko prevzeti, lažje je kriviti žrtev, institucije, vedno iščemo grešnega kozla, kdo je kriv za nastalo situacijo, da se obnašam tako kot se. »V smislu, »saj si me izzvala, ali ti si kriv, da sem te udaril«... Zato je pomembno ločiti različne dejavnike tveganja, ki prispevajo k nasilnemu vedenju, medtem pa izvajalcu nasilja jasno dati vedeti, da je odgovornost njegova, hkrati pa mu nuditi podporo, da svoje vedenje spremeni. Odgovornost naše skupnosti je, da ustvarja pogoje za življenje, kjer bo čim manj nasilja, da se nanj odzivamo takoj in ga ustavimo, če ga že odpraviti ne moremo. Zato je poleg tega, da imamo ničelno toleranco do nasilja ključno, da se učimo svoje potrebe in želje izražati na nenasilen način, da sprejemamo stališče drugih, postavljamo meje v odnosih in sobivamo na način, ki krepi dobrobit za vse člane skupnosti.«

Kaj je v ozadju tolčenja po bobnu?

Kako še lahko ustavljamo nasilno vedenje v naših odnosih? Tega ne ustavlja samo policija oz. drugi organi, ki lahko uporabijo silo v ta namen. Najprej se lahko po besedah Friškovca postavimo po robu v vsakdanji komunikaciji tako, da z grobimi ali nasilnimi izrazi slišimo potrebe človeka in se naravnamo po njih. »To še zdaleč nae pomeni, da se nasilnežu uklonimo ali naredimo po njegovo. Pomeni pa, da se pozanimamo, kaj je v ozadju vedenja tistega, ki tolče po bobnu, da mu lahko podamo kladivo in dleto, da sam razpre svoj boben. S tem mu vrnemo odgovornost, da pojasni kakšne potrebe so v njem in na primeren način pove, kaj bi si želel od nas. S tem vzpostavljamo pristen stik in gradimo dialog. Lahko presodimo, ali je ta njegova želja za nas sprejemljiva in jo prostovoljno sprejmemo. Pomembno je, da želje niso zahteve, izsiljevanja, da vključujejo možnost izbire. Iz lastnega sočutnega vzgiba pa lahko s tem, da izpolnimo željo, prispevamo k temu, da bo naše življenje lepše.«

Konflikt je stalnica, je nasprotje med različnimi težnjami. Je razpotje, na katerem se srečajo ljudje in se tam pogovorijo, v katero smer naprej.

Dan preživljamo v avtopilotu in pustimo, da gredo nasilni stavki mimo nas ...

Sliši se enostavno, ni pa lahko. Od človeka vse to zahteva stik s samim seboj, aktivno poslušanje in nenapadalno odzivanje v konkretni situaciji. Velikokrat skočimo kot pes in mačka, postajamo sami nasilni in z nasilnim odzivom, kdo bo zmagal, kdo je močnejši ... »Smiselno se mi zdi prepoznavati v sebi potrebe in se učiti nenapadalnega odzivanja v konkrenti situaciji. Rado se nam dogaja, da dan ob vseh obveznostih preživimo v avtopilotu in pustimo, da gredo nasilni stavki in dejanja mimo nas ali se nanje sami nasilno odzovemo s povzdignjenim glasom. Enkrat pa poči in se zderemo nad nekom ali celo uporabimo fizično silo ... V nas se nabira, nekdo ruši naše dostojanstvo, nas peha v vlogo žrtve, mi pa to dopuščamo, dokler se ne nabere preveč.«

Je nasilje že, če otrokom naročiš, naj pospravijo svojo sobo ali prepiri z možem?

Konflikt kot tak ni nasilje, je oblika reševanja nesoglasij, je eden od možnih načinov soočanja mnenj, odgovarja Friškovec. »Ljudje imamo različno toleranco do konfliktov. Nekateri se jih bojijo, izogibajo, nekateri jih iščejo in spodbujajo. To ni nekaj slabega, je sestavni in neizogibni del življenja. Ljudje pomešajo nasilje in konflikt. Konflikt je stalnica, je nasprotje med različnimi težnjami. Je razpotje, na katerem se srečajo ljudje in se tam pogovorijo, v katero smer naprej. Za razliko od nasilja ni nevaren, nas ne ogroža. Ko se učimo reševati konflikte, ta izkušnja lahko poglobi odnose in okrepi. Vsakemu konfliktu ne moremo dati nalepke nasilja, je pa pomembno, kako v potencialne konflikte vstopamo. Zanje prevzemamo odgovornost in smo v svojih željah jasni.«

Cilj upravljanja s konflikti je dogovor o sobivanju

Konflikti pridejo in gredo, nasilje pa je pogosto ponavljajoče in dalj časa trajajoče uveljavljanje premoči in zlorabe. »Ljudje se odzivajo v konfliktih nasilno, ker je to njihovo ponavljajoče vedenje. Medtem ko je potrebno nasilje ustavljati, konfliktov ne preprečujemo, ampak se učimo z njimi živeti. Cilj upravljanja s konflikti je dogovor o sobivanju, medtem ko nasilje uničuje. Sankcionira ga tudi družba, z zakoni, posegi ustanov ... Žrtve si lahko poiščejo podporo, pomembno je, da se v komunikaciji z njimi ne nalaga kakršnekoli krivde. Ponuditi podporo pri obnovi življenja.«