Potreboval sem veliko časa, da sem zmogel spregovoriti o tem, kar sem storil.

Via positiva 21. 10. 2021, 18:00 Nataša Ličen

Pri Inštitutu Stopinje so v času zaprtja ob epidemiji v zaporih začeli s projektom Križpotja. Preko virtualnih delavnic so se obsojeni iz zaporov v Celju, Mariboru, v Ljubljani na Dobu, srečevali enkrat tedensko in se pogovarjali o vsebinah, s katerimi se sami brez teh pobud morda ne bi nikoli srečali, kot na primer o smislu življenja po prestani kazni.

V vsakem človeku je svetloba, a tudi polno senc in notranjih bojev. Žal zaradi njih pride do dogodkov, ob katerih posameznik pristane v zaporu. Kako naprej po prestani kazni? Ga bo okolje sprejelo, mu bo zmoglo zaupati? Smo sposobni dati drugemu novo priložnost? Pogovarjali smo se v oddaji "Via positiva".

Rad bi zavrtel čas nazaj, a ga žal ne morem. Reče včasih kdo, glej jo barabo, v zaporu je bil.

Pogosto nas strah vodi v predsodke. Zametek tega so lahko etikete, ki si jih dajemo, ker mislimo, da o drugem vemo več, kot on sam. Oziroma si vzamemo pravico sodbe. Smo zato sami boljši? Nekateri naredijo v zaporu velike korake, marsikdo reče, da je bilo zanj dobro, da se je umaknil in je v tem času zmogel premisliti, kaj se je zgodilo ter življenje zastaviti na novo.

Gregor: »Dolgo časa nisem zmogel govoriti o tem, kar sem storil. Niti s seboj se nisem zmogel soočiti. Ko pa mi je uspelo premostiti najprej fazo jeze, potem sramu in vsega ostalega, sem lahko šele začel odkrivati nek nov smisel svojega življenja in dobil moč za naprej.«
Karel: »V zaporu sem bil zaradi prometne nesreče. Rad bi zavrtel čas nazaj, a ga žal ne morem. S predsodki se ne srečujem, vsaj doma ne in med prijatelji, se pa zgodi, da kdo reče, glej jo barabo, v zaporu je bil.« Se s tem lahko konča? Nas je strah, ne zaupamo, dvomimo v moč obžalovanja in novih sklepov, v moč spremembe?
Ljudje smo različni, tako zunaj zapora kot znotraj njega. Delamo bolj ali manj usodne napake. Toda, kot pravi V. Frankl, ni najusodnejše to, kar se je zgodilo v življenju. Od nas je odvisno, kakšno stališče zavzamemo do situacij, ki se zgodijo, saj se življenje konča šele z zadnjim izdihom. Osvobajajoči sta prav ti sposobnosti notranje preobrazbe in razvoja.

Osvobajajoče je prav to, da se življenje konča z zadnjim izdihom. Vedno imamo moč transformacije, osebnega razvoja in novih začetkov.

Mag. Martin Lisec, direktor Inštituta Stopinje: »Preko programa smo v globokih in iskrenih pogovorih odprli številne teme. Udeležencem so se dprli novi horizonti. Veliko smo se pogovarjali o logoterapiji, o Viktorju Franklu, nekateri so prebrali več njegovih knjig, to jim je odpiralo nov pogled o lastni vrednosti, o konceptu svobode, kako ovrednotiti, kar se nam v življenju dogaja, kaj se je zgodilo in kako naprej. Frankl pravi, od nas je odvisno kakšno stališče zavzamemo do stvari oziroma do situacije, v katero smo pahnjeni. Ni usodno nekaj, kar prihaja od zunaj, usoden je lahko naš odnos, pogled, ki ga zavzamemo do različnih situacij v živeljnju. Če znamo na težke stvari pogledati tudi z drugačnega zornega kota, razbrati stvari, ki se na prvo žogo ne vidijo, lahko poglobimo svojo izkušnjo in osmislimo težke stvari ter lažje dosežemo notranji mir in odkrijemo povsem nove perspektive. Naša usoda ni zapečane, vse do zadnjega diha ne. Delamo napake, splet okoliščin je lahko včasih tudi zelo nesrečen. Osvobajajoče pri tem je prav to, da se življenje konča z zadnjim izdihom. Vedno imamo moč transformacije, osebnega razvoja in novih začetkov.«

»Predsodkov je med ljudmi veliko, veliko je na drugi strani tudi strahu pri tistih, ki se znajdejo na vlaku zaporne kazni. Najhuje je pred vstopom v zapor, pravijo obsojeni. Javna medijska izpostavljenost, dostojanstvo in ugled osebe je načeto, prav to mnoge najbolj prizadene. Več faz je potem potrebnih v procesu preobrazbe, od trenutka, ko priletimo resnično povsem na dno, pa potem preko faz začudenja, zanikanja, jeze, agresije, nemoči, do zmožnosti sprejemanja notranjega razmisleka in učenja iz lastne izkušnje. Če uspemo iz težkih izkušenj življenja potegniti nekatere stvari za svoje boljše prihodnje ravnanje, je to največ, kar lahko storimo.«
Naša lastna izkušnja je dokaz, da se da in da je mogoče tudi ob težkih situacijah vedno znova najti smisel življenja za nadaljevanje in vztrajanje po poti naprej.