Alenka Rebula | (foto: Tatjana Splichal)
Alenka Rebula: Lačni smo sprejetosti in razumevanja
Za življenje Nataša Ličen
Lačni ljubezni, vrednotenja, vključenosti, hodimo naokrog. Mnogi tega ne dobijo doma, zato iščejo drugod. Pogosto se z vsem tem zagozdimo v edinem ambientu, v katerem se znajdemo, se pravi na delovnem mestu. Kaj je prijateljstvo in kaj starševstvo, smo govorili z Alenko Rebula, psihologinjo, publicistko in pesnico, v sklopu rednih sobotnih dopoldanskih oddaj.
Prisluhnite pogovoru v oddaji Za življenje.
»Vse naše nepotešenosti, zahteve in grenkobe se zgostijo na enem mestu, nastane čudno gnezdo nezdravega. Redko prepoznamo, da je delovno mesto lahko nevarno za odnose, če nam ni jasno, kaj delovno mesto je in kakšni naj bi tam odnosi bili.«
Bodimo iskreni s seboj in ne iščimo na delovnem mestu tistega, kar naj bi dobili doma.
»Naša družba žal ne neguje kulture odnosov. Biti kulturen v odnosu ne pomeni le to, da smo prijazni, vljudni in da zadržimo svoje negativne misli in čustva. Ljudje smo polni vozlov, ki delujejo podtalno. Leta in leta se lahko kotijo nekatere stvari, ki jih nikoli ne izrečemo in lahko razžrejo odnose, tudi po kolektivih, ker ni jasno, kaj se dogaja. Tisti, ki vodijo kolektive ne želijo ali ne znajo urejati vsega tega. Naj bi znali ustaviti tistega, ki ruši, naj bi znali zavarovati tistega, ki ne pride do besede, naj bi znali uravnovesiti odnose in ustvariti pravičnost, toda za to je potrebna sposonost, ki je ne moremo kar potegniti iz rokava.«
»Marsikaj vidim, kar se mojim prijateljem z druge strani meje, ko se pogovarjam z njimi, zdi samoumevno, meni pa je dragoceno in vredno, je v sobotnem pogovoru odgovorila Alenka Rebula na vprašanje, če na stanje duha v Sloveniji lahko pogleda iz širše perspektive, ker živi v Italiji.
Otrok naj bi šel v svet. Pomagajmo mu iti v svobodo, kjer si bo zgradil svoj prostor. Najti mora svoje ljudi, prehoditi svoje poti.
Kako bi vi ocenili okolje, kjer živite in delate, je varno in ali imate mesto v njem? Ljudje se med seboj povezujemo na različnih ravneh, smo del družine, sorodstva, soseščine, kolektiva, vsak odnos pa zahteva nekoliko drugačno odzivanje. Ker smo večinoma zelo šibki v kulturi odnosov, imamo s tem precejšnje težave.
»Ljudje pogosto živimo v ozki ogradi. Okolje podedujemo, tudi, če ga izberemo, v njem začnemo pogosto še dodatno ožati svoja poznanstva. Toda, mislim, da smo ljudje potujoče duše, doma smo v svetu in ne v svoji ozki ogradi. Ne moremo imeti radi ljudi in človeštva, biti povezani na širši način, če je vse kar je tuje nezanimivo, čudno, celo nevarno.«
Ljudje potrebujemo pripadnost družini. Bila naj bi odskočna deska v svet.
Ko govorimo o pravem prijateljstvu, kako in kje najdemo prave prijatelje, je treba najprej vedeti, kdo smo in kaj najbolj potrebujemo, kje smo doma in s kom se počutimo dobro. Če ne poznamo teh občutkov bližine, kaj nas navdušuje in podpira, bomo težko našli sorodne duše.«
Prijateljstvo ima več kategorij, je zelo širok pojem. Treba ga je negovati. Ne smemo zamenjevati prijateljstva in starševstva. »Otrok nam ni dolžan dati, kar si pravzaprav želimo od prijateljev. Prijateljstvo je izbira. Svobodna, je enakopravni odnos med dvema. V prijateljstva pa žal vnašamo vse svoje nevroze, vse tisto, kar ni bilo potešeno v družini, kar je v nas nevzdravega. Neupravičena pričakovanja do ljudi ponavadi vtkemo v prijateljstva in jih s tem rušimo.«
Ob Tednu za življenje in ob Tednu otroka smo pogovor z Alenko Rebula sklenili s priporočilom, da bodimo otroku zavetje. Sprejmimo vse, kar on je in tudi kar ni, zanj nismo zakladnica vsega, da doma dobi kar si poželi, to je nezdravo; ne, to danes ni primerno. Otrok naj bi šel v svet. Pomagajmo mu iti v svobodo, kjer si bo zgradil svoj prostor. Najti mora svoje ljudi, prehoditi svoje poti, mi pa ga spremljamo in podpiramo od daleč.«
