Slavi Košir
Miha Močnik
Petra Stopar
'Z vsakim otrokom se nama je zdelo, kot da bi se dotaknila čudeža, koščka nebes.' (foto: Arhiv družine Polajžer)
'Z vsakim otrokom se nama je zdelo, kot da bi se dotaknila čudeža, koščka nebes.' | (foto: Arhiv družine Polajžer)

Marilen in Bojan Polajžer: »Več, ko vlagava v odnos, lepše nama je.«

24.09.2021, 10:35 Mirjam Judež

Kako lahko družina, ki je tudi sama nepopolna, vendarle postane luč v temi sveta? O tem je beseda tekla v Družinski katehezi, večeru za zakonce in družine. Z nami sta bila mlada starša štirih otrok Marilen in Bojan Polajžer ter duhovnik Rafko Klemenčič. Junija 2022 bo Svetovno srečanje družin, zato vse leto poglabljamo misli, ki jih živi ves svet iz papeževe spodbude Radost ljubezni. Skupaj smo odkrivali, kako tudi v preizkušnjah živeti iz Božje ljubezni in kakšna je pot svetosti za poročene zakonske pare. Oddajo je vodila Marjana Debevec.

Papež: »Družina preko zakramenta sv. zakona prejme milost, da lahko postane luč v temi sveta.«

Družina je sama po sebi krhka, vemo, kolikokrat pademo, kolikokrat ne uspemo, pa vendarle papež pravi, da s prejemom zakramenta zakona prejme tudi milost, da lahko postane luč v temi sveta. Duhovnik Rafko Klemenčič pravi, da papež želi dati današnjim zakoncem, družinam pogum, da ne bi preveč jemali nase, da ne bi bilo vse na naših ramenih. »Papež reče: »Z zakramentom zakona vam Bog dá dovolj milosti.« Bodo težave, preizkušnje, treba je garati, a zdi se mi, da pogosto preveč izhajamo iz sebe, ne pa z Božje strani. Bog nam dá gotovo dovolj milosti in to je podlaga, iz katere zakonca lahko živita celo življenje, tudi najbolj vsakdanje stvari.«

Zakonca Polajžer sta hvaležna za Božji načrt, ki ju je pripeljal skupaj

Bojan pravi, da sta se ob pripravi na oddajo spomnila njunih skupnih začetkov. Pred 11-imi leti, ko sta se poročila, sta bila stara 24 in 28 let in na zakrament sv. zakona sta se pripravljala in se ga veselila. »Nisva vedela, kaj naju čaka v prihodnosti, vedela sva, da se imava rada in da za vsem tem stoji nek Božji načrt, ki ga pa nisva poznala.«

Marilen opaža, da je v skupnih letih zakona ljubezen vedno samo rasla, da se imata iz leta v leto raje in lepše: »Na začetku sem mislila, da sta se našli dve osebi, ki se dobro dopolnjujeta, da sem našla dobrega moža. Toda midva nisva sposobna ustvariti zaljubljenosti, ljubezni in na neki točki mi je postalo zelo jasno, da je nad nama Božji načrt. Zanj sva lahko samo hvaležna. S tem zavedanjem pa pride tudi odgovornost, ko se vprašaš, kakšen odnos imava, kaj in koliko vlagava v najin odnos. Več, ko vlagava v odnos, lepše nama je.«

Vabljeni k poslušanju pogovora z zakoncema Polajžer in duhovnikom Rafkom Klemenčičem.

Zakonca Polajžer in duhovnik Rafko Klemenčič v studiu Radia Ognjišče
Zakonca Polajžer in duhovnik Rafko Klemenčič v studiu Radia Ognjišče © Marjana Debevec

Papež: »Jezus nas spremlja v naših prizadevanjih, da bi živeli in posredovali evangelij družine.«

Duhovnik Rafko: »Papež pravi: »Kakor je bil takrat Jezus blizu ljudem v konkretnih situacijah, tako je danes blizu vam v vsem, kar ste. Iz te izkušnje boste tudi vi postali ta luč. Zelo mi je všeč misel: več ko je teme, lepše je biti luč. Danes zakonci in družine nimate veliko podpore v družbi in javnosti, toda ravno v tem času ste lahko evangelij. Z zakramentom zakona pravzaprav postaneta vključena v Cerkev. Zakona ne živita samo zase, že s tem, ko živita ta zakrament, ga živita tudi za druge. »Ne s popolnostjo, ampak tudi v svojih slabostih ste lahko luč«, pravi papež. Taka, kot sva, s tem, kar sva, morava biti pretočna in dopustiti, da Bog preko naju deluje tudi na druge. Kjer pa se družina, zakonca zapreta v svoj krog, kar je danes pogosto, manjka ta pretočnost. Evangelij postajate družine, ko današnjemu svetu kažete, nisva sama, Bog je, ki je že vse naredil, je umrl, je vstal. Vedno začenjamo s tem, midva iz tega živiva, kar je naredil Bog. Če tega ni, se začnemo samo spraševati, meriti, kaj smo naredili prav, kaj narobe, manjka pa evangelij, to veselo sporočilo.«

»Obdobje preizkušenj je v nama močno utrdilo vero in zaradi tega sva danes drugačna.«

Zakonca Polajžer smo vprašali, s kakšnimi preizkušnjami sta se srečevala in kako sta šla lahko z Jezusovo pomočjo naprej. Marilen nam je zaupala, kako sta se razveselila prvorojenke Janje, a pri njenih dveh letih je deklica vsaka dva meseca dobila zelo visoko vročino, ki je trajala po 10 dni. »V tem času je njeno telo zelo oslabelo, vedela sva, da visoka vročina ni dobra za otrokove možgane. Naše življenje smo začeli načrtovati glede na to, kdaj bo Janja znova zbolela. Proces, v katerem so zdravniki postavljali diagnozo, je bil dolg in negotov. Tako smo živeli 4 leta. Vsakič, ko je stanje postalo neobvladljivo, smo končali v bolnici.«

Bojan se spominja, da sta šla v tem obdobju skozi mnoge viharje, spoznavala drug drugega v bolečini, v stresnih situacijah ob trpljenju otroka, takrat sva se zelo učila drug drugemu stati ob strani.

Vsakič, ko sva skrbi in nemoč uspela izročiti v Božje roke ne samo z besedami, ampak ko sva čutila popolno vero in zaupanje, da On vodi vse korake, nama je bilo lažje, bila sva veliko bolj mirna. Danes lahko rečeva, da je obdobje teh preizkušenj v nama močno utrdilo vero in zavedava se, da sva zaradi tega danes drugačna.

Papež: »Zakonca prejmeta milost, da pričujeta za Božjo ljubezen tako, da živita v občestvu.«

Rafko Klemenčič opaža, da je čisto povsod kriza skupnosti, da je trenutno v družbi veliko razdeljenosti, kar je hudičevo delo. »Po drugi strani pa obstaja lakota po občestvu. Ustvarjeni smo za občestvo in Cerkev je občestvo. Družina (mož in žena najprej, ki se odločita, da bosta živela skupaj) pričuje temu svetu: ustvarjen si za odnos, da se podariš drug drugemu. Večkrat slišim zakonce reči: »Zdaj pa res že potrebujeva, da bi šla na kak seminar, duhovne vaje, da bi se srečali s kom, da bi se kam vključila.« Družina potrebuje in hkrati gradi občestvo. Papež pravi: »Otroci, ki se rojevajo, ki jih vzgajate, so dar za Cerkev in moč Cerkve.««

Za sveto mašo in zakonsko skupino »si je treba čas vzet«

Zakonca Polajžer smo vprašali, kako skušata graditi svoj odnos. Marilen pravi, da z drobnimi dejanji, na videz nepomembnimi, ki jih zavestno iz ljubezni storiva drug drugemu. Hvaležna je za jutranjo kavico, ki jo skuha Bojan preden se otroci zbudijo, pa tudi za skupno molitev in pogovor. Veliko ji pomeni tudi kratek klic moža čez dan in skrb, če je dobro.

Bojan pa pravi, da mu veliko pomeni, da so ga žena in otroci veseli, ko pride iz službe. Ženi je hvaležen tudi za to, da prevzame skrb za otroke, ko si vzame čas za tek. »To jemljem kot znak ljubezni do mene.« Marilen pa rada sopiha v hrib, takrat pa Bojan poskrbi za vse doma. Pomembno pa se jima zdi še nekaj: »Brez obiska maše in zakonske skupine nama na dolgi rok ne bi šlo. To so stvari, za katere veva, da se splača v njih vlagati in si zanje vzeti čas.«

'Imava 4 otroke, trije so že v šoli, najmlajša pa bo kmalu stara eno leto.'
'Imava 4 otroke, trije so že v šoli, najmlajša pa bo kmalu stara eno leto.' © Janez Snoj

»Pomembno je, kako si poveva, kaj naju moti.«

Ko se v zakonu »zatakne«, pravita, da se o tem sproti pogovarjata, a ni bilo od nekdaj tako. Bojan: »Na začetku najine poti sva rabila veliko več časa, da sva razčistila. Jaz sem imel občutek, da mi Marilen stvari pove na zame grob način, zato sem se počutil užaljenega in sva težave reševala počasneje, vendar sva z odkritimi pogovori in zavestno odločitvijo, da želiva bolje razumeti drug drugega, to zelo popravila. Pomembno je, kako si stvari, kaj ni uredu, poveva. Nikoli ne želiva namerno prizadeti drug drugega.«

Kako pomagati družinam, da bodo, kot pravi papež, živele odgovorno, ustvarjalno, s trudom in vztrajnostjo?

Duhovnik Rafko Klemenčič pravi, da je treba zakonce, družine potrditi v poslanstvu, poklicanosti, jim odpirati pot naprej, kot to dela papež. Pomaga družinam, da prepoznajo: »To se tudi nama dogaja, ampak je uredu, dogaja se nama z namenom.« Običajno rečejo pari, ki pridejo v zakonske skupine, ki so danes kar nujne: »Aha, to se tudi nama dogaja, torej je pot.««

Kako prepoznavajo Božjo navzočnost v družini Polajžer, pa tudi širše?

Marilen pravi, da ju znajo otroci opozoriti in jima pomagati, da sta boljša, bolj pozorna. »Najstarejša hčerka Janja je zelo občutljive narave, ima zelo poseben čut za Božje stvari. V vseh letih, ko je bila večkrat pri zdravnikih ali bolnici in so sledili tudi neprijetni, boleči pregledi, jo je bilo zelo strah in odločila se je, da bo s popolno vero prosila Jezusa, da ji pomaga. Ob takšni veri se je popolnoma umirila in zaupala, da je On ob njej, strah je minil in za naju so bili to čudeži, ki jih z besedami težko opiševa.«

Če želimo biti odprti za Božje stvari, se v družini hitro dogajajo čudeži in zelo lepo je, ko si vsa ta majhna dejanja lahko podelimo v zakonski skupini in se s tem malo spodbudimo, da smo boljši.

Papež: »Svetost ni samo za izbrance. Vsak zakon je lahko svet, če zakonca to želita. Jezus z učlovečenjem sprejme človeško ljubezen, jo očisti, dovrši in zakoncem pomaga, da jo živijo.«

Duhovnika Rafka Klemenčiča smo povprašali, če ni svetost nekoliko nedosegljiva za nas. »Svetost je še kako dosegljiva v današnjem času, težava pa so naše predstave, sploh, če govoriva o svetosti v zakonu. Ko je Janez Pavel II. napisal pismo ob začetku novega tisočletja, je na prvo mesto postavil svetost. Tudi sedanji papež govori o svetnikih sosednjih vrat. Potrebujemo primere, ki nas nagovarjajo. Poleti sta me nagovorila Klara in njen mož Enrico, primer svetosti mlade preizkušene žene in njenega moža, kako živeti vdovstvo, bolezen, vzgojo otrok, ki so zapisani smrti po rojstvu. Vedno sta ponavljala, midva nisva naredila in nisva nič posebnega, ker so naju obiskale take preizkušnje, midva sva samo dovolila Bogu, da naju je vzgajal in naju učil in to je bistvo svetosti.«

 Papež: »Zakrament zakona ni družbena pogodba, nepomemben obred ali golo zunanje znamenje določene zaveze. Zakrament je dar za posvečenje in odrešenje zakoncev.«

Zakonca smo povprašali, kako onadva razumeta papeževo povabilo družinam k svetosti. Marilen pravi, da je njun odnos z Bogom prepleten z odnosom, ki ga imata med seboj, z otroki, prijatelji, širšo družino. »Težko bi imela lep odnos z Bogom in bila hkrati skregana med seboj. Trudiva se poglabljati svojo vero (v skupinah Eksodus in Fiat), pa tudi skupaj. Sama brez pomoči drugih sva videla, da ne zmoreva. Veliko nama pomeni zakonska skupina pri Marijinem delu.«

Bojanu se zdi pomembno, kakšne prijatelje ima človek, ker ti oblikujejo naše misli in vse, kar počnemo. »S skupino moških, ki radi zahajamo v hribe, si veliko zaupamo, to nam pomaga tudi pri odnosih v družini. Trudimo se biti do zajtrka ali do nedeljske maše že doma, ker nam je vsem družina pomembna vrednota.«

Bojan: 'Vse bolj vidim, kako naju otroci opazujejo, oponašajo in kolikokrat vidim svoje besede, izraze na njih.  Včasih me je tega strah, po drugi strani pa je še bolj pomembno, kakšen zgled sem jim.'
Bojan: 'Vse bolj vidim, kako naju otroci opazujejo, oponašajo in kolikokrat vidim svoje besede, izraze na njih. Včasih me je tega strah, po drugi strani pa je še bolj pomembno, kakšen zgled sem jim.' © Arhiv družine Polajžer

»Najbolj me skrbi, da je našim otrokom danes zelo olajšan vsak korak.«

Marilen in Bojana smo vprašali, kako doživljata očetovstvo in materinstvo. Marilen pravi, da se zaveda, da so otroci dar, da so jima zaupani z nekim namenom, nosita pa odgovornost, da jih na življenje, na načrt, ki je nad njimi, pripravita. »Morda je tista past prav ta, da je našim otrokom danes zelo olajšan vsak korak. Imajo vse potrebne materialne dobrine, zelo hitro se uresničijo vse želje in ni velikega hrepenenja ali pa potrebe, kar pogrešam. V tem svetu bi si želela, da bi znali otroci opaziti druge, ne pa samo sebe in svoje potrebe.«

Bojanu se zdi pomembno, da sta zakonca dober zgled otrokom, kot je imel sam dober zgled v svojem očetu. »Vse bolj vidim, kako naju otroci opazujejo, oponašajo in kolikokrat vidim svoje besede, izraze na njih. Včasih me je tega strah, po drugi strani pa je še bolj pomembno, kakšen zgled sem jim.«

Papež pravi, naj s preprostimi dejanji poskusimo izraziti našo ljubezen do bližnjih. »Vsakodnevna dejanja se preobrazijo, ker v njih prebiva Bog.«

Duhovnik Rafko Klemenčič se spominja igralke, ki se je spreobrnila, ko je v cerkvi videla kretnje patra, ki je tam maševal. »Po teh kretnjah sem tako močno začutila, da je tam zraven še Nekdo,« je dejala. Duhovnik Rafko večkrat reče staršem, da ko imajo slab dan, ko so utrujeni, naj se vedno znova spomnijo: »Ni vse na meni, nisem sam! Bog je z mano!« »Če se to učiš živeti, sem globoko prepričan, da bo tudi otrok lahko začutil prisotnost Nekoga,« pravi duhovnik Klemenčič. »Nimaš nadzora nad tem, a jaz se zanesem, da bo otrok odkril tisto, kar mu bo Bog razodel po meni. Kako, ni treba, da vem, pustim proste roke Bogu.«

»Za najino rast in vzgojo otrok je potrebno, da se srečujemo tudi z drugimi družinami.«

Zakonca smo vprašali, v čem vidita lepoto povezovanja med družinami tudi v luči vseh izzivov, ki so pred nami. Marilen večkrat vidi, kako zelo potrebujemo drug drugega, kako je za njuno rast in vzgojo otrok potrebno, da se srečujeta z drugimi družinami. »Nama se zdi lepo prav to, da smo si vsi različni med seboj in se prav zaradi tega dopolnjujemo. Življenje je stresno in izkušnje vsake družine lahko osvetlijo in opogumijo drug par. Če je nekomu od parov uspelo prebroditi nekaj težkega, zakaj to ne bi meni? Za ljubezen in dobra dejanja se je potrebno boriti, imeti pogum, moč, upanje. Ker za slabo se ni potrebno truditi, to gre naprej kar samo od sebe. Družine potrebujemo »ogledalo«, da lahko rastemo, sicer stagniramo.«

Duhovnik Rafko opaža, kako so starši obremenjeni od službe, skrbi za dom, vzgojo. »Velikokrat so starši tako utrujeni od vsega. Včasih rečejo, saj ne morem več, kako naj še pričujem in dajem naprej, se vključim, ko imam že vsega preveč? Naredi, vključi se, ravno takrat se običajno zgodijo najlepše stvari. Cerkev kot skupnost potrebuje pare, družine. Včasih jih slišim reči: »Bomo potem, ko bodo otroci zrasli.« Ne potem, kar zdaj!««

Duhovnik Klemenčič: Starši, ko imate slab dan, ko ste utrujeni, se vedno znova spomnite: »Ni vse na meni, nisem sam! Bog je z mano!«

V času pandemije je bila skupnost na preizkušnji

Duhovnik Klemenčič pravi, da je bila v času pandemije skupnost na preizkušnji, družina pa je temeljna skupnost. »Pokazalo se je, da kjer so urejeni odnosi, jim je bilo lepo, drugje je prišlo na dan marsikaj. Kjer generacije živijo skupaj, to drži družbo skupaj, ko vse drugo pade. Opazil sem pomoč med družinami v času karanten, ko je bila težava z varstvom. Družba je danes ranljiva, če smo seštevek posameznikov, kar se je najbolj pokazalo v tej zdravstven krizi. Svet išče eno novo vizijo, pot, kako živeti z drugimi. Splača se vztrajati, živeti z drugimi, čeprav zakonci veste, da bi včasih človek kar pobegnil.«

Tudi v družini Polajžer začetki pandemije niso bili enostavni, saj se je zaprtje države zgodilo 14 dni po porodu najmlajše hčerke. Poleg nje so bili doma trije otroci v prvi triadi z mamo in novorojenko, oče je hodil v službo. Noben od otrok ni znal sam uporabljati računalnika. To obdobje je bilo sploh za mamico psihično zelo naporno, a sčasoma je za njih kot družino karantena pomenila umiritev in so se kot družina še bolj povezali.

Svetniki živijo med nami

V spodbudni misli za konec oddaje je duhovnik Rafko ponovil, da se splača vztrajati. »Ne nasedajmo sporočilom, ki nas obtežujejo, obremenjujejo, iščimo tiste svetle stvari. Imamo svetnike med nami, za sosednjimi vrati so, pravi papež! Jezus nam pravi nekako tako: »Hodi za menoj, potem boš pa že sproti videl.««

Marilen se zdi, da je danes družina na preizkušnji, da zunanji dejavniki zelo vplivajo na naše notranje odnose. »Potrebno je veliko podpore, molitve, pogovora in mogoče še največ usmiljenja, da bi razbili umetno ustvarjene mehurčke, ki načenjajo notranji mir družine.«

Prisluhnite pogovoru.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Oddaje

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto) Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto)

Novi škof Saje na obiskih

Novomeški škof Andrej Saje po škofovskem posvečenju, ki je bilo dober mesec nazaj, obiskuje lokalne oblasti, ustanove in druge organizacije. Tako se je te dni mudil pri novomeškemu županu, na ...

Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor) Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor)

Otroci v Malečniku pisali papežu. On pa njim nazaj.

Papež Frančišek je otrokom v Malečniku poslal osebno pismo, ki ga je tudi sam podpisal. Po besedah župnijskega upravitelja župnije Sebastijana Valentana gre za znamenje posebne papeževe ...