Če bolečine in ranljivosti ne izrazimo, imamo težave

Via positiva | 26.08.2021, 18:00 Nataša Ličen

Moški naj ne bi izražali ranljivosti, moški ne jočejo ter ob srčnih in čustvenih bolečinah zdržijo veliko. Pričakovanja v družbi in po družinah so do fantov in mož močna. »Pokaži, da zmoreš, da si trden in da lahko preneseš«. To pogojevanje se začne zgodaj. Toda tudi fantje in odrasli moški, želijo pokazati bolečino.

Žalovanje je naravni odziv ob izgubi bližnjega. Pri Slovenskem društvu Hospic prihajajo do spoznanj, da je pristen stik s seboj temelj sprejemanja in predelovanja izgube. O moči moškega žalovanja smo govorili v »Via positivi.«

Žalovanje je povezano z ljubeznijo. Če ob nekom ničesar ne čutimo, za njim ob smrti tudi ne žalujemo in nimamo čustvenih viharjev, ko pa imamo nekoga zelo radi, ga pogrešamo in žalujemo za njim.

"Živeti do konca, je moj moto. Ob nenehnem spreminjanju in minevanju je smrt del življenja v večnem ciklu in v tem se mi zdi lepota in hkrati skrivnost."

Edin Durakovič, vodja programa Žalovanje odraslih, otrok in mladostnikov pri Slovenskem društvu Hospic: »Izgubo je treba podeliti in jo ubesediti. Da lahko na pravem mestu in v varnem odnosu povemo, kar se nam dogaja. Nezdrave vzorce počasi ponotranjimo in seveda, če so pričakovanja v okolici regidna, ostanemo prezrti in sami. Znajdemo se potem na takšen ali drugačen način, namesto doma, kjer naj bi vladal prostor zaupanja in varnosti, iščemo drugod, prostor resnice, kjer lahko svojo bolečino in vse, kar je k njej pripeto, podelimo. Pogosto tudi na neprave načine, z begom v omamljanje, alkoholizem, zlorabo spolnosti in podobno. Problem je, če resnice ne podelimo in ne gremo ven z njo, da ostanemo sami. Pogosto si zaradi ponotranjenosti pričakovanj tudi sami ne dovolimo tega prostora, da bi to delili in potem imamo težavo. V bolečini pogosto ostanemo sami, ker nastopi vrzel med nami in okoljem. Bodimo čuječi, od dihanja naprej, vdih in izdih.«

Površinska sreča pomeni, da se v resnici ne soočamo s svojimi čustvi. Kaj je moč? Moč ni, da smo fizično nepremagljivi, moč je, da lahko čutimo.

Zastareli stereotipi so vzrok visoke stopnje samomorilnosti. Moškega, ki izraža ranljivost, srtah in žalost, se tradicionalno obravnava kot šibkega. Tako se nauči skrivati čustva, jih potlači ali predeluje v samoti, kar zavira in onemogoča pristen odziv ter spodbuja razvoj škodljivih vedenjskih vzorcev.
"Lepoto življenja vidim v spuščanju stvari, ki mi predstavljajo težo. Ko jih spustim in naredim prostor za novo, se počutim bolje. Preizkušnje bodo in pozneje cenimo prav tiste, v katere je bilo treba vložiti več."

Miralem Zec, zunanji sodelavec, vodja prostovoljcev pri Slovenskem društvu Hospic Območne enote Ljubljana: »Skozi vzorce, ki jih v otroštvu narekujejo drugi, sem tudi jaz mislil, da bom ob izražanju čustev za druge reva in zato se nisem izpostavljal. Ukvarjal sem se bolj s počutji drugih. Steber in moč sta v meni, samo stik moram najti z njima. Če me je strah, to pomeni, da nisem gospodar svojega sveta, ampak se preveč ukvarjam z drugimi. Jaz si dovolim čutiti. Gane me ljubezen. Vsi potrebujemo varen prostor, kjer nas ne bo strah. Izguba odpre vse tisto, kar je bilo prej odmaknjeno in se s tem nismo ukvarjali, nedorečene zgodbe. Toda telo želi to odvreči, ker nerazrešenega ne potrebuje. Zato je treba znati spuščati, ker pa ima vsak svojo življenjsko zgodbo in lekcije, je takšno lahko tudi žalovanje.«

Brezplačen konec tedna za moške na začetku septembra, podpora v njihovih posebnostih na poti žalovanja. Vas zanima? Pokličite 030 689 656

Lahko tudi pišete na tabor@hospic.si.

Brezplačen Vikend intenziv o Moči moškega žalovanja bo 3. in 4. septembra v Počitniškem domu Možnica v Logu pod Mangartom. Število mest je omejeno.

"Morda bo slišati paradoksalno, toda mislim da sta smrt in psihološka bolečina lahko tudi most in pot do velike svobode. Imam nekaj težkih izkušenj za seboj in spominjam se, kako sem takrat mislil, da tega ne bom preživel, ker je prehudo. S časom sem uspel predelati in kot bi se nekaj sprostilo. Našel sem novega sebe, novo razumevanje življenja, kot bi se v meni razvozlal nek zelo zapleten notranji vozel. Ta svoboda je morda tudi nek lep cilj ali morda namen, zakaj se splača poslušati bolečino, kaj nam kaže in bomo potem lahko močnejši. Če bežimo od bolečine, se skrivamo. Želim si, da bi se znali konstruktivno zbližati z bolečino se učiti od nje in jo skupaj predelovati, tako bomo lahko rasli kot ljudje."

Pri soočanju s posledicami izgube bližnjega je ključen proces osveščanja. Vzpostavlja se s sočutno individualno in skupinsko podporo, varnim prostorom za odkrito izražanje.

Soustanovitelj platforme oziroma projekta Moške skupine Matej Delakorda:

»Prevladuje občutek, da smo v bolečini sami. O bolečini se s strani moškega ne govori, se je ne izraža in drugo, zares nas nihče tudi ne opremi z veščinami, kako čutiti, kako izražati čustva in to skomunicirati z drugimi. Pomembno je ustvariti psihološko varno okolje, kjer se dovoli šibkost in se posluša drugega ter se ga zares sliši. Močni smo, ko gremo lahko v bolečino, v čustvovanje in kljub temu v skladu s svojimi vrednotami delujemo v skupnosti, v svetu. Integracija čutenja in delovanja, torej ne samo eno ali drugo, ampak eno z drugim. Zato je pomembno, da imamo posameznike, ki upajo spregovoriti, o tem kaj čutijo in hkrati ohranijo hrptenico.«

Več v pogovoru za "Via positivo"