Dr. Roman Paškulin: »Svoboda je najti pravo mero pri vsem.«

Svetovalnica | 06.08.2021, 11:11 Mirjam Judež

Tudi v Sloveniji je velik uspeh požel danski film z naslovom Nažgani, ki prikazuje, kako družba po eni strani alkohol obsoja, po drugi strani pa popivanje dopušča. Naš gost v Svetovalnici je bil dr. Roman Paškulin, terapevt medicinske hipnoze z izkušnjami na področju terapije zasvojenosti in ostalih psihosocialnih motenj. Pogovor je vodila Nataša Ličen.

Vsak je krojač svoje usode

»Trditev, da je vsak krojač svoje usode, je pravilna. Ne verjamem pa v to, da ima vsak svojo usodo. Sem zagovornik svobodne volje, ki obstaja, če se vanjo verjame. Če se ne, ne obstaja. Z negativnimi izkušnjami lahko človek izgubi svobodno voljo, če mu ne uspe realizirati svojih odločitev. Sčasoma izgubi vero, da ta obstaja in verjame, da je produkt okolja. Seveda se odzivamo na okolje, na delovanje nekih sil, verjamemo, da drugače ne more biti, kot je splanirano. Vemo pa, da ima kvantna mehanika načelo nedoločnosti, imamo tudi vzporedne realnosti in ko se tega zaveš, lahko v brezizhodni situaciji najdeš špranjo, skozi katero lahko konstruktivno prestopiš v drug modus operandi (način delovanja).«

Svoboda ni samovolja

Direktorica Ameriškega nacionalnega inštituta za raziskavo zasvojenosti in odvisnosti Nora Volkow pravi, da je zasvojenost bolezen svobodne volje. Ja, ampak ne gre za bolezen, ki te doleti, kjer se nič ne da narediti (usoda). Zasvojenost je motnja svobodne volje, izguba vere, da se je možno nekaj odločiti in da se stvari izpeljejo tako, kot si človek želi. Definitivno je svoboda človeku na voljo, samo odločiti se mora zanjo. Erich Fromm v knjigi Beg pred svobodo pravi, da svoboda ni samovolja. Samovolja ne predvideva odgovornosti za odločitvami, svobodna volja pa jo. Nekateri ne želijo odgovarjati za svoja dejanja in bi bili raje vodeni. To je čisto normalen pojav. Tudi ljudje, ki prenesejo odgovornost na druge vodje, ki jih spoštujejo (si želijo biti vodeni), zagovarjajo svobodno voljo.«

Zakaj človek zapade v zasvojenost, izgubi vero v to, da se zmore sam odločati?

»To se zgodi postopno ali se zgodi tako, da se svobodna volja niti ne razvije. Človek se rodi popolnoma odvisen od okolice. Ko smo imeli še služenje vojaškega roka, ni šlo le za militantno zadevo, ampak je šlo v principu za osamosvajanje, odraščanje, za transformacijo moških iz naročja mame v izredne razmere, da so razvili neke določene veščine solidarnosti. (Danes ta ni zaželena, ker je solidarnim ljudem težje vladati, toda to je že drugo področje.) Tistemu, ki tone v zasvojenost, se je lahko zgodila kakšna stvar, da je začel zelo, zelo počasi popuščati. Bitko se izgublja na majhnih zadevah. Churchill je dejal: »Prvo popuščanje sovražniku je začetek tvojega propada.« Treba je biti zelo strikten, da stvari, za katere se odločiš, spelješ do konca in narediš vse, kar je v tvoji moči. Če so okoliščine močnejše od tebe, to niti ni tvoj poraz, če ti ne uspe. Poraz je, če nisi naredil vsega, kar bi lahko. Potem se počasi človek razproda. Na neki točki to poskuša spremeniti, pa mu ne uspe in izgublja vero vase. To je izguba samozavesti, osebne moči. To se potem zdravi, odpravlja na obraten način, da si človek postavlja neke določene cilje, na začetku zelo preproste, da spozna koncept, potem pa počasi, kolikor zmore, korak za korakom, nazaj zgradi samopodobo, da verjame sebi, da bo naredil, kar si je zadal.«

Kako se soočiti s težkimi obdobji nemira, ko vidim, da mi ne uspeva?

»Treba je poskušati čim bolje identificirati vzrok, kaj ga mori, ker strah se sčasoma spremeni v tesnobo. Razlika med strahom in tesnobo je, da pri strahu veš, česa se bojiš, ima obraz, tesnoba je pa splošen občutek neke utesnjenosti, ki se lahko razleze na vse, karkoli delaš podnevi, ponoči. Človek potem zaide v alkohol, se zamoti s pretiranim nakupovanjem, nekimi patološkimi zadevami, ki ga na nek način odvrnejo od sebe, o izpraševanju o sebi, ki je neprijetno, a ga je treba intenzivirati. Prehodno je to izziv, naporno, ampak ker človek ve, kaj dela, kaj je cilj in vidi napredek, lahko potrpi. To mora biti strukturiran proces: dobra diagnostika, začrtati pot, cilj, pripraviti delovni načrt in držati se tega načrta. Danes je pogosto, da je človek tako izgorel in prazen, da ne ve, kaj bi rad.«

Danski film Nažgani prikazuje cel krog: padec in »vstajenje«

»Film Nažgani je odličen, večkrat nagrajeni danski film, dobra študija alkoholizma. Prikazan je cel krog: padec in fenix (vstajenje). Gre za zgodbo štirih prijateljev, ki se lotijo nenavadnega poskusa. Srednješolski učitelji, ki jim gre slabo v profesionalnem in družinskem življenju, so ugotovili, da so ob prisotnosti 0,5 promila alkohola v krvi začasno zelo prosperirali, potem se ta eksperiment dvigne na 1 promil, kjer se začnejo komplikacije in smešen del filma. Z manjšo dozo alkohola skušajo postati srečnejši, bolj uspešni. Gre za kompleksen film. Če bi si ga mladostniki ogledali v 1. letniku srednje šole, bi hitro prepoznali pri sebi, kakšno mesto ima pri njih alkohol. Film se lahko gleda na več ravneh. Mlademu omogoča, da se lahko marsičesa nauči na napakah drugih.«

Korak iz alkoholizma: mora priti do točke, ko ne gre več

»Če tisto silo, konstruktivno trpljenje mirimo z nekimi zdravili, ostaja zadeva nerešena, odlagamo rešitev na kasneje. Prej ali slej trčiš v to, da si omejen s časom. Ko se bliža konec nekega obdobja, ljudje začutijo notranji klic, da je treba nekaj narediti. Temu se reče terapevtsko okno, ko je treba podpreti človeka za to notranjo transformacijo. Pa ne le, da se mora spremeniti on. Sem precej kritičen do očitkov, da je najlažje kriviti druge, okolico, da pa se problem skriva v človeku (v nas). Samomori so posledica tega, da ljudje krivijo sebe. Včasih ni problem s človekom, ne z okoljem, samo skupaj ne pašejo. Treba je le ubrati drugo pot. Tako se začnejo terapije. Presekati je treba ta krog predvidljivosti in dolgočasnosti, v ozadju katerega je naveličanost.«

Ko se nekdo zave, da ima slabe vzorce in se jih trudi spremeniti, a so pogosto močnejši od njega

»Vzorci so vedno odziv na neke zunanje dejavnike. Ne zagrabi se bika za roge, ampak se spremeni okoliščine. Treba je identificirati dejavnike tveganja in dejavnike, ki blažijo te stvari. Na nek način narediš transformacijo in se prenehaš ukvarjati s tistim. Običajno reakcije agresije, jeze, izbruha sprožijo neke določene konkretne okoliščine. Če je to mobing v službi, je treba zamenjati službo, postaviti mejo, zavzeti se zase, si postaviti ceno. Ko pa je človek izčrpan, dolgo časa maltretiran, z depresijo, nizko samopodobo, misli, da je še to, kar ima, predobro zanj. Treba ga je podpreti.«

Umik ni beg. Zahodnjaki imamo v glavi antični mit junaka, ki se zoperstavlja bogovom, vztraja na svojem, podleže, ker so oni močnejši, ampak je moralni zmagovalec. Ne bo popustil, ker bo izpadlo, da beži. Bolje bi bilo, da bi se umaknil.

Alkohol nas spremlja na vsakem koraku, po drugi strani pa so tisti, ki ga uživajo, deležni velikega obsojanja

»Ne gre le za zunanje obsojanje, človek obsoja tudi sebe, ko ima drug dan mačka. Ima slabo vest, se slabo počuti. Narobe je razmišljati, da imajo droge, alkohol le negativne učinke. Če bi bilo temu res tako, jih ne bi nihče užival. Na začetku so učinki pozitivni. Alkohol prebija led na zabavah, lažje steče pogovor … Sčasoma se ti učinki s količino, kroničnim pitjem transformirajo v negativne.«

Med največji zagovorniki usode so tisti, ki vedo, da delajo stvari narobe

»Ljudje, ki verjamejo v usodo, malo dvomijo ali se jim ne ljubi zapeljati življenja drugače. Najbolj ležerno je to prenesti na drugega in to je usoda. Ko vzameš življenje v svoje roke, lahko šele postane zabavno in je življenje sploh življenje, sicer je to tobogan, po katerem se kot otrok zapelješ in je to to. Zabaven je, ko si majhen, potem pa ni več zanimiv.«

Kognitivna svoboda

»Ne gre le za svobodo vesti, ki je človekova pravica, v kaj verjameš, ampak gre za način, kako do te ugotovitve prideš. Tudi vplivanje na psihično stanje, pa ne govorimo le o substancah. Ljudje se veliko ukvarjajo s čuječnostjo, s tehnikami, ki praktično nimajo negativnih učinkov. Da se narediti marsikaj konstruktivnega. Kognitivna svoboda pomeni, da lahko delaš s svojo zavestjo, svojim načinom dojemanja. Lahko se tudi opijamo. Potrebno je razumeti to potrebo po eksperimentiranju, raziskovanju, včasih si človek z alkoholom na določeni točki pomaga. Dostikrat sem že slišal: »Če ne bi bilo drog, alkohola, bi se ubil. Rešil mi je življenje. Takrat je bilo prehudo in sem lahko pozabil določene stvari.« Težava je, ker ljudje ne znajo nehati.«

Svoboda je v meri

»Rekel bi, da je svoboda v meri. Mera je tista stvar, ki istočasno dovoljuje in prepoveduje. Mera dovoljuje do tja in prepoveduje nad tem. Je individualna, se spreminja, a svoboda je najti pravo mero pri vsem (ravnovesje).«