Mateja F. Novljan
Marko Zupan
Alen Salihović
Prof. dr. Iztok Fajfar (foto: Izidor Šček )
Prof. dr. Iztok Fajfar | (foto: Izidor Šček )

Morda bo kdo užaljen, toda, če dvoletnik zna drseti po tablici, to ni znak inteligence.

05.08.2021, 17:50 Nataša Ličen

Kdaj smo motivirani za učenje? Ko smo soočeni s problemom, ki ga želimo rešiti. To je naravna pot pridobivanja novih veščin in znanj. Otroci se učijo skozi igro. Ko želijo splezati na drevo ali komu kaj dopovedati, začnejo razmišljati o možnih načinih in rešitvah. Ob življenjskih razmerah, s katerimi se soočajo, so zelo učljivi. V šoli pa jih posedemo za mizo in jim govorimo o rešitvah, ki jih v tistem trenutku sploh ne potrebujejo, morda jih nikoli v življenju ne bodo.

Otroci enostavno poizkušajo, dokler jim ne uspe. Včasih starši rečejo, kako moder je njihov dvoletnik, ker zna s prtom drseti po tablici. To ni povezano z inteligenco, otroka pač pritegne in začne neobremenjeno raziskovati.

V »Via positivi« smo se pogovarjali s prof. dr. Iztokom Fajfarjem, ki v prvem letniku Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljeni študente uči programiranja. »Veliko je vprašanj, odgovorov malo, programi po šolah so natrpani«, pravi. Na Modri akademiji izobražuje učitelje na razredni stopnji, ki se želijo naučiti osnov programiranja. »To je kot bi se učili tujega jezika«. Dr. Fajfar se zavzema za uvedbo pouka programiranja že v osnovnih šolah, ne kot ločen predmet, ampak kot del, ki bi bil vpet v že obstoječe.
Zakaj je znanje programiranja pri otrocih pomembno? »Ker se ga otroci naučijo mimogrede, skozi igro, ne bojijo se spodrsljajev, žene jih raziskovalna žilica.«
Zakaj nas je strah učenja?
»Strah izvira iz šolskega sistema. Več let učencem in študentom serviramo rešitve za probleme, ki jih v realnem življenju (še) nimajo. Do rešitev pridejo, ko se s problemom srečajo. Življenjske situacije človeka pritegnejo.«

Z omejevanjem, pretirano kontrolo ter varnostjo, škodujemo.

»Velik premik se je zgodil ob uvedbi Strateškega sveta za digitalizacijo. V njem delujejo strokovnjaki. To je prišlo od zgoraj, z vrha politike, morda je to malce kontradiktorno, ker je stopnja zaupanja v politiko nizka. Pa vendar, to je pomemben okvir, ki ga nihče drug ne more postaviti. Zdaj pa moramo od spodaj priti ljudje in to začutiti kot priložnost, da v osnovne šole uvedemo programiranje in ga vpeljemo v obliki simpatičnih iger v vse obstoječ predmete. Skozi igro se bodo učenci nevede učili programiranja. Seveda to ni enostavno, mnoge učitelje je programiranja strah. Saj ne gre za to, da bomo vsi programerji, gre za učenje osnov programiranja, da lahko komuniciramo z računalnikom. Programiranje je jezik, s katerim se pogovarjamo z računalnikom, da mu povemo, kaj želimo do njega.«

Važne so sanje, tehnike se naučimo. Zakaj se tehnike bojimo? Velikokrat smo slišali, pusti pri miru, da ne boš česa pokvaril.

»Na nivoju družbe bi morali marsikaj spremeniti, spremeniti miselnost. Če v tridesetih sekundah informacija ne pride do otrok, nas zavrnejo in rečejo, da predavamo in ne sledijo več. Otroci ne potrebujejo veliko razlage, dovolj je, da jim pokažemo in otroci naprej delajo sami, skozi igro. To je prava pot. Od tega, da hočemo podajati znanje, je dovolj le usmeriti in potem opazujemo.« Živimo v svetu, ko želimo vse nadzorovati, izločiti vsakršno nevarnost. Kako pa naj se potem otroci učijo za življenje? V okolju otroka, ki čez poletje nima prask ali modric, je nekaj narobe. Otrok mora plezati, spoznavati, razvijati motoriko, gibanje, ker to vpliva tudi na razvoj možganov.«

Prof. dr. Iztok Fajfar
Prof. dr. Iztok Fajfar © Izidor Šček

Raziskujmo, preizkušajmo se. To je čar učenja, pridobivanja novih znanj.
»Poizkusi so pokazali, da se mačkam, ki so bile v zelo nestimulativnem okolju, določeni deli možganov niso razvili. Ker ni bilo potrebe, da bi se in to seveda vpliva tudi na intelektualne ter čustvene sposobnosti osebka. Vse je povezano.«
Kaj pa nevarnosti zgodnjega soočanja s tehniko?
»Vse to je dostopno otrokom praktično že v zibelki. Sem, kot stroka, odločno proti temu. To je varljivo in ni znak visoke inteligence", je v oddaji "Via positiva" opisoval dr. Fajfar. "Morda bo kdo ob tem užaljen. Včasih slišimo, ko starši rečejo, kako moder je njihov dvoletnik, ker zna s prtom drseti po tablici. To ni povezano z inteligenco, otroka pač pritegne in začne neobremenjeno raziskovati. Kot pri avtu, če ga znamo voziti, še ne pomeni, da ga znamo tudi razstaviti in popraviti.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Via positiva , Pozitiva

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Romanje vojakov na Brezje (photo: Romarski urad Brezje) Romanje vojakov na Brezje (photo: Romarski urad Brezje)

Vojaki poromali k Mariji Pomagaj

Pripadnice in pripadniki Slovenske vojske vsako leto ob dnevu Vojaškega vikariata priromajo k Mariji Pomagaj. Somaševanje je na trgu pred baziliko vodil vojaški vikar Matej Jakopič. Delo ...

Ministrica Jaklitsch v družbi narodnih noš (photo: USZS) Ministrica Jaklitsch v družbi narodnih noš (photo: USZS)

Ministrica Jaklitsch na obisku v Ameriški Ljubljani

Škof, župnika, župan, podjetniki, politiki ... Vrsta srečanj je bila na sporedu obiska ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch v Clevelandu. Od vseh so najprisrčnejša ...