Matjaž Merljak
Matej Kržišnik
Marta Jerebič
Odkritje kipa Alojza Rebule (foto: Twitter: Borut Pahor/UPRS)
Odkritje kipa Alojza Rebule | (foto: Twitter: Borut Pahor/UPRS)

Pred cerkvijo sv. Helene v Loki odkrili kip Alojza Rebule

22.08.2021, 08:23 Alen Salihović STA

Pred župnijsko cerkvijo sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu so odkrili doprsni kip Alojza Rebule, ki je delo Zorana Pozniča. Slovesnosti so se med drugim udeležili predsednik republike Borut Pahor, minister za kulturo Vasko Simoniti in ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch.

Kip akademika in pisatelja Rebule, "zamejskega Slovenca s Tržaškega, ki je vse svoje življenje ostal zvest maternemu slovenskemu jeziku in slovenski identiteti", je postavljen pred župnijsko cerkvijo sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu, saj je to rojstni kraj njegove žene Zore Tavčar, kjer je Rebula preživel zadnja leta življenja, so sporočili z vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.

 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 

A post shared by Urad za Slovence po svetu (@slovenci_si)

Kip sta odkrila predsednik republike Borut Pahor in predsednik SAZU Peter Štih. Bogoslužje in blagoslov obeležja je vodil Rebulov prijatelj kardinal Franc Rode, ki ga je 23. oktobra v Zidanem Mostu tudi pokopal. V pridigi je dejal, da je bil Alojz Rebula človek vere. »Berač vere. Vsak dan je molil, da bi mu Bog naklonil močno vero, v ta namen je vsak dan molil rožni venec. Vera ga je naredila skromnega in ponižnega, obzirnega do vseh. Obsojal je lažne ideologije, a ni nikogar žalil. Célo življenje ga je mučilo vprašanje zla. Odgovor je iskal pri teologih, filozofih in pesnikih. Zadnji odgovor, ki ga daje krščanstvo, je dejstvo, da je sam Božji Sin vzel nase zlo in mu s tem dal smisel,« je dejal kardinal Rode.

Govor kardinala dr. Franca Rodeta ob blagoslovu spomenika Alojza Rebule

Ko sem v torek, 23. oktobra 2018, v svoji pisarni v Vatikanu po jutranji maši brskal po računalniku, se je nenadoma med vrati pojavil tajnik Matej in sporočil: »Rebula je umrl.« Zbral sem se. V hipu mi je bilo jasno, kaj pomeni smrt mojemu prijatelju. »Consummatum est.« Dopolnjeno je. Zapisal sem: »Končno je dobil odgovor, ta neugnani spraševalec, ta strastni iskalec, ta neutrudni vrtalec v skrivnost sveta in človeka, končno je dobil odgovor. Zdaj ve: vse je Ljubezen. Na dnu vsega je izvirna, neustvarjena, nedoumljiva milina Ljubezni. Ranljiva, na videz nemočna pred zlom, a končno – zanj že zdaj – zmagovita.

Kaj je moralo biti zate, dragi prijatelj, srečanje z Ljubeznijo? Kako si osupel, kako si se zdrznil, kako si s knežjo ponižnostjo pokleknil pred Očeta in se mu poklonil: Pater immensae maiestatis! In kaj si občutil – kako si zdržal? – ko te je prižel na prsi in ti rekel: Moj si! Večno pri meni, zvesti, hrabri, ponižni in ponosni zastavonoša Besede. Večno pred mojim obličjem, v neminljivi slavi svetih.«

Še preden sem se srečal s človekom, sem spoznal mojstra besede. Ko mi je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja prišel v roke roman V Sibilinem vetru, sem bil na mah očaran, prevzet nad lepoto, slovesnostjo, sijajem, sončno žarkostjo slovenske besede, presenečen nad njeno novostjo in svežino, ki je dotlej nisem zaznal pri nobenem našem pisatelju.

Tu je bila slovenska beseda v svoji mediteranski bleščavi, v svoji klasični klenosti, v svoji suvereni jasnosti in mladostnem zanosu. Sonce in morje in kamen. Človeku, ki se je v prejšnjih desetletjih nekoliko sprehodil po španskem in francoskem Parnasu, je bilo takoj jasno, da smo pred monumentalnim umetnikom besede, ki ga na slovenskih literarnih poljanah ne srečamo pogosto, nov, izviren, presenetljiv. Rebula nas je z Baudelairom povabil v deželo, kjer je vse »ordre et beauté, luxe, calme et volupté«.

Po mojstru, ki me je očaral s svojo besedo, sem si predstavljal človeka v njegovem okolju. Videl sem ga, kako se giblje v francoskih salonih, kako duhoviči z elegantnimi damami, kako snuje svoje romane v razkošnem stanovanju s pohištvom v slogu Louis XV. in s svojimi dovtipi čara izbrano publiko. Resničnost je bila drugačna. Živel je v dokaj skromnih razmerah tako na Opčinah pri Trstu kot zadnja leta v svojem »zelenem izgnanstvu« v Loki pri Zidanem Mostu.

Njegova ustvarjalna sla ni poznala meja časa in prostora, od rimskega cesarja Marka Avrelija prek strahov leta 1000 in Piccolominijevega zatona srednjega veka ter razsvetljenega 18. stoletja pa vse do današnjega časa s svojimi ideologijami, z njihovimi naivnimi sopotniki in junaškimi žrtvami, denimo Nokturno za Primorsko, roman o Filipu Terčelju, ali Kačja roža o Srečku Kosovelu.

Rebula si je sam postavil dve omejitvi: ostal je Slovenec in kristjan. Da človek s takó mogočno besedo in s táko klasično in humanistično kulturo pristane na ozka slovenska obzorja, ko ima vse možnosti, da razpne široka krila svojega genija in se povzpne na vrh svetovne slave – to se dá razumeti samo kot potrditev notranjemu klicu k ponižnosti in skromnosti, kot edina pot do lastne pristnosti. Rebula je spoznal, da je lahko človek samo kot Slovenec.

Druga omejitev: njegovo proklamirano krščanstvo. Smemo to imenovati omejitev? Glede na plehkost časa, v katerem živimo, gotovo. Lahko si dober pisatelj, a če si izrazit kristjan, ti javnost ne bo naklonjena. Razglašaj se za agnostika, pa boš imel zagotovljeno naklonjenost publike in medijev. V dobi indiferentizma in skepse ni dobro imeti jasnih pojmov in odločnih stališč. Rebula je bil preveč pošten in pokončen, preveč je dal na svojo čast, previsoko je pojmoval svoje slovenstvo in krščanstvo, da bi se mogel spustiti na raven všečnosti. Z vso iskrenostjo se je oklepal Kristusa.

Trdno usidran v veri, je zastavil svojo prodorno misel in besedo v obrambo Kristusa in njegove Cerkve s talentom, ki mu ni para v slovenskem prostoru. Ljubil je Cerkev, občudoval njeno zvestobo evangeljskemu izročilu skozi dva tisoč let in njeno skrivnostno sposobnost, da iz stoletja v stoletje iz borne človeške gline rojeva svetnike. V nekem svojem prispevku za Družino je zapisal: »Če hočemo še kaj povedati o Cerkvi, recimo tole: oba največja sovražnika Cerkve v prejšnjem stoletju, nacizem in komunizem, sta končala v krvi in sramoti.«

Alojz Rebula zavzema posebno mesto v slovenskem kulturnem prostoru. Ne v prejšnjih časih ne v sedanjem med našimi književniki ni bilo človeka, ki bi s takim žarom in tako odločno branil stališča krščanstva in slovenstva. Njegovo zavest je oblikovalo prepričanje, ki ga izraža sv. Pavel: »Mi pa imamo Kristusovo misel« (1 Kor 2,16). V tej zavesti je suvereno presojal človekova dejanja in borno kvaliteto našega časa. Vedel je namreč, da posvetni človek odklanja to, kar je od Boga, »zanj je nespamet in ne more spoznati, ker se to presoja duhovno. Duhovni pa presoja vse, a njega ne presoja nihče« (2 Kor 4,16). S tega vidika je govoril o Bogu, o krščanstvu in o slovenstvu.

Alojz Rebula – tu je jedro njegove osebnosti – je bil človek vere. Berač vere. Vsak dan je molil, da bi mu Bog naklonil močno vero, v ta namen je vsak dan molil rožni venec. Vera ga je naredila skromnega in ponižnega, obzirnega do vseh. Obsojal je lažne ideologije, a ni nikogar žalil. Célo življenje ga je mučilo vprašanje zla. Odgovor je iskal pri teologih, filozofih in pesnikih. Zadnji odgovor, ki ga daje krščanstvo, je dejstvo, da je sam Božji Sin vzel nase zlo in mu s tem dal smisel. Kristus trpljenja ni odvzel, ampak ga je vzel nase, pravi Claudel. V Sibilinem vetru naletimo na te besede: »Lahko vržeš Bogu v obraz ugovor: zakaj trpljenje, teže človeku, ki visi na križu.« Rebula se ne izmika pred problemom zla. »Kristjan,« pravi, »gleda na svet, kakršen v svoji nepopravljivi tragičnosti je, brez vsake mitološke primesi. Zlo bo trajalo do konca časov in bo ob bližanju konca celo naraščalo. Križ bo vladal nad človekom do konca. Le da bo za kristjana križ, na katerega se je dal pribiti njegov Učenik, posvečen, osmišljen, še več, odrešenjski križ.«

V Rebulovih romanih je močno poudarjena človekova želja po presežnosti. Kot pravi Pascal: »L'homme passe infiniment l'homme.« Človek neskončno presega samega sebe. »V naši najmanjši kretnji je dejansko skrita sla po večnosti«, nanjo »smo tako rekoč obsojeni kakor na dihanje.« Nostalgije po večnosti ne zanikajo niti resni ateisti, kot dokazuje npr. Nietzsche s svojim klicem po »tiefe, tiefe Ewigkeit«, po globoki, globoki večnosti. Zahteva po večnosti je navzoča povsod, v vseh manifestacijah človeškega genija. Denimo v glasbi. »Kako moreš poslušati velike klasike ali gregorijanski koral,« se sprašuje, »ne da bi zaslutil za vsem tem ocean čiste, polne, srečne skrivnosti?« Ali v naravi. »Si kdaj v skalovju v Alpah opazoval sončni vzhod?« sprašuje mladega ateista. »Si kdaj stopil v nežnem septembrskem dnevu v tih obložen vinograd ali v visok gozd, zapredeno skrivnostno klitje mahov? In se ob tem v tebi ni nič zganilo, nobena slutnja lepote, sanjskosti vsega vidnega?« Ob tem Rebula spominja na misel, ki jo je ob koncu svojega Fausta zapisal Goethe: »Alles Vergängliche ist nur ein Gleichnis« – vse minljivo je le prispodoba neminljivega, večnega. V prikazovanju človekove odprtosti v neskončno najde izraze, ki presenečajo po svoji izvirni lepoti in jih ne najdemo pogosto v svetovni literaturi. Hrepenenje po večnosti in odprtost v neskončnost sta stalno navzoča pri Rebuli in dajeta njegovi literarni zapuščini priokus pristne človečnosti in trajno umetniško vrednost.

Kardinal dr. Franc Rode

Kdo je bil Alojz Rebula?

Pisatelj in prevajalec Alojz Rebula se je rodil 21. julija 1924 v Šempolaju pri Trstu. Med letoma 1936 in 1940 je obiskoval italijansko klasično gimnazijo v Gorici in jo od 1940 do 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral tudi arheologijo in angleščino. Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.

Alojz Rebula, pisatelj, esejist in publicist
Alojz Rebula, pisatelj, esejist in publicist © Tamino Petelinšek/STA

Sodil je med redke predstavnike slovenske literature v Italiji, ki so ustvarjali vse povojno obdobje. Njegov pisateljski opus obsega črtice, novele in romane s tematiko umetnosti, slovenske narodne usode na Tržaškem ter refleksivno dnevniško in potopisno prozo. Svoj prvi roman Devinski sholar (1954) je napisal za Literarne vaje slovenskih šol na Tržaškem.

Med njegova najznačilnejša dela sodijo romani Senčni ples in V Sibilinem vetru, Divji golob in Jutri čez Jordan in zbirka meditacij Gorje zelenemu drevesu. Veliko Rebulinih knjig je izšlo pri založbi Mladika, med njimi Cesta s cipreso in zvezdo, Previsna leta, dnevnik Iz partiture življenja (1977-1981) in Nokturno za Primorsko. Za slednjega je leta 2005 prejel tudi kresnika. Več njegovih del je prevedenih v tuje jezike.

Rebula je ustvarjal domala do zadnjega. Leta 2017 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšel njegov roman Korintski steber, v katerem se je posvetil vlogi slovenskega krščanskega socializma med vojnim dogajanjem. Od leta 2009 je bil redni član SAZU, in je prevajal latinsko, grško in italijansko književnost. Bil je tudi prevajalec antičnih besedil in Svetega pisma ter dejaven publicist, med drugim je redno objavljal v tedniku Družina.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado za literarni opus. Večkrat so ga nagradili tudi v Italiji. Predsednik Giorgio Napolitano ga je leta 2012 imenoval za velikega častnika viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo, leta 2017 pa sta z Zoro Tavčar prejela častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo.

Ob 90-letnici mu je predsednik Borut Pahor izročil zlati red za zasluge za izjemen prispevek k uveljavljanju slovenskega jezika, kulture in slovenstva v zamejstvu, Slovenska škofovska konferenca pa mu je podelila najvišje cerkveno priznanje - odličje sv. Cirila in Metoda. Umrl je 23. oktobra 2018, v 95. letu starosti.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Novice

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Demenca se priplazi potiho, neopazno

Prijaznost je čustvo, ki ga osebe z demenco ohranijo do zadnjega. To nam je povedala etnologinja in publicistka Alenka Veber, ki se je po treh desetletjih iz Ljubljane preselila nazaj v domače ...