Vrhovna sodnika Zobec prepričana, da je ključni problem slovenskega sodstva njegova nedokončana tranzicija

Slovenija | 11.08.2021, 08:04 Alen Salihović

Ali je Slovenijo pri nespoštovanju vladavine prava mogoče postaviti ob bok Madžarski in Poljski? To vprašanje smo v povezavi z zagotavljanjem vladavine prava, ki je ena od prednostnih nalog slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije, zastavili vrhovnima sodnikoma Barbari Zobec in Janu Zobcu. Oba sta opozorila, da primerjava ni mogoča tudi zato, ker je pri nas sodstvo bistveno bolj neodvisno. Ob tem pa spomnila na primere, ki nas nikakor ne morejo postaviti ob bok Madžarski in Poljski.

Slovensko predsedstvo Svetu Evropske unije se bo med drugim posvetilo enakemu spoštovanju temeljnih vrednot in načel povezave, vključno z zagotavljanjem vladavine prava, kar je skupna odgovornost držav članic in institucij Evropske unije. »Vladavina prava ni isto kot pravna država. Razlika je konceptualna. Vladavina prava predpostavlja ločenost države in prava, ločenost, ki izvira iz etiologije občega prava. To pravo ni plod državne, torej oblastne volje, temveč je nakopičena modrost, kristalizirana v običajih, konvencijah, maksimah, predvsem pa v judikatih, sodnih precedensih. Pomeni konzervativni pristop,« je pojasnila Zobčeveva. »Koncept pravne države se približuje vladavini prava zato, ker ustavna demokracija pomeni vladavino človekovih pravic,« pa je dejal Zobec.

»Človekove pravice, ustavnost, torej človekovo dostojanstvo, njegova svoboda, enakopravnost so nad pravom, nad državo,« je povedal Zobec. Po njegovih besedah vladavina prava v Sloveniji ne peša, kot trdijo mnogi, saj je z njo pri nas problem že desetletja. Pri tem je spomnil, da je formalni okvir, ki je predstavljen tujini, urejen, da pa prihaja do odklonov v njegovem uresničevanju, v praksi, o čemer pa se tujine ne seznanja. Zobec je v nadaljevanju navedel nekaj primerov: »Tudi pri nas imamo ključne probleme v sodstvu prav s tisto dimenzijo, ki ni toliko pravno-sistemske narave, ki ni posledica pomanjkljive pravne ureditve, ampak so problemi drugje, v nedokončani tranziciji v sodstvu, v tako imenovani kulturni reprodukciji v njem. Saj ni treba omenjati vsem dobro znanih procesov proti opozicijskemu politiku, mariborskemu županu in tako naprej. Enako velja glede državnega tožilstva. Problem je v sistemu zavor in ravnotežij. Medtem ko je v nekaterih okoljih dobro, če je sodstvo domala povsem zunaj teh mehanizmov, mislim zavor in ravnotežij, je v tranzicijskem sodstvu tako pojmovanje povsem nesprejemljivo. To je nazorno pokazala zadnja nepotrditev dveh s strani Sodnega sveta predlaganih kandidatov za vrhovna sodnika.«

Ob tem je spomnil tudi na vlogo Sodnega sveta, ki svoje naloge ne opravlja tako, kot bi jo moral in to ponazoril z dvakratnim predlaganjem Branka Masleše kot kandidata za vrhovnega sodnika. Prvič zanj v Državnem zboru ni bilo dovolj glasov, ko pa se je po državnozborskih volitvah razmerje sil spremenilo, je te dobil: »Prav ta kandidat je kasneje postal predsednik Vrhovnega sodišča in ena od ključnih figur v aferi Patria. Če ga Državni zbor takrat ne bi potrdil, če bi ravnal tako, kot je ravnal prvič, do afere Patria zelo verjetno ne bi prišlo. Špekuliram. Ampak vsi vemo, da je bila zadeva Patria političen proces. V njem so bile grobo kršene človekove pravice opozicijskemu voditelju in posledično je bil izkrivljen tudi demokratičen proces, legitimnost volitev leta 2014 je bila več kot samo vprašljiva.«

Ključni problem slovenskega sodstva po besedah Zobčeve ni v pomanjkanju zunanje neodvisnosti ampak predvsem v notranji neodvisnosti sodnikov: »Za delovanje slovenske pravne države je bistveno naslednje: enakost pred in v zakonu ter vzpostavitev robustnega, neodvisnega in visoko profesionalnega ter pregledno delujočega sodstva, do česar pa seveda ne bomo prišli čez noč. Kar zadeva nepravne dejavnike, pa je nujna vzpostavitev medijske in akademske pluralnosti, kar je izjemno pomembno ne samo za razvoj pravne kulture, temveč tudi za razvoj demokratične družbe na sploh. Brez tega ni in ne more biti strpne, svobodne in pluralne družbe.«

Nadaljevala je, da se Slovenija pri nespoštovanju vladavine prava ne more primerjati s Poljsko in Madžarsko. »Poročilo Evropske komisije o stanju vladavine prava v Sloveniji govori sicer o poslabšanju in pri tem omenja napetosti v zvezi s financiranjem STA in imenovanjem delegiranih tožilcev. Vendar sta ta problema minormna oziroma obrobna. Oba bosta rešena sodno in noben od njiju ne pomeni nekega sistemskega deficita. O kakšni tožbi Komisije zaradi sistemske kršitve zato ne moremo govoriti. Poudarila pa bi, da je poročilo površno in brez temeljite, tehtne in z vsestranskimi informacijami podprte analize stanja. Gre za bolj ali manj poljubno oceno na podlagi slabo preverjenih enostranskih trditev, sklepanj, stališč, pač politična ocena političnega telesa,« je dejala Zobčeva in posebej podčrtala, da so politične ocene vselej pristranske in že v izhodišču dvomljive.