Misli profesorja, ki so se mu utrnile ob nesreči njegovega nekdanjega 16-letnega učenca

03.08.2021, 12:07 Rok Mihevc

Na družbenih omrežjih kroži zapis Simona Purgerja, profesorja Osnovne šole Polhov Gradec. V objavi razmišlja o nedavni tragični nesreči, v kateri je umrl njegov nekdanji učenec, razmišlja o življenju in smrti in tudi o vseh drugih učencih, ki so v zadnjih letih tragično umrli ali so nepričakovano izgubili starše. Tu je nekaj njegovih misli, ki so se mu utrnile ob vsem dogajanju in so lahko poučne tudi za vse nas …

1. Rad živim. Zelo. Rad sem ob ljudeh. Rad se pogovarjam z njimi, jih skušam spoznati, kako razmišljajo in živijo. Tudi Mohor je bil izjemno družaben in sproščen človek, zelo rad je imel družbo.

2. Skupnosti, katerih del smo, nas zelo zaznamujejo. Družina, sorodniki, prijatelji, sosedje, sošolci, sodelavci ... Kako lahko skupnost stopi skupaj in podpre žalujoče ob tragični izgubi, se je zelo močno videlo ob dogajanju po Mohorjevi nesreči. Zbiranje sorodnikov in prijateljev, raznovrstna pomoč, različne pozornosti, s katerimi so bližnji pokazali, kako sočustvujejo z domačimi in žalujejo za Mohorjem, skupna molitev za pokojnega, ki je pomirjala in vlivala upanje, globoki pogovori ob srečevanjih ...

3. Smrti se vsi nekako bojimo, nelagodno nam je ob njej. Bog ve, kaj je na oni strani. Je kaj? Ostaja skrivnost. Vsekakor smo bolj prepričani o tostranskem življenju in - ne bi še radi umrli. Toda ljudje umiramo. Vsi. Slej ko prej. Tudi mladi, tudi šestnajstletniki. Dobro in koristno se je pogovarjati o smrti, o strahovih, o skrivnosti, o upanju, o svoji bolečini. Če lahko izraziš sebe, boš lažje preživel. Tudi najtežje trenutke. Učimo se izražati sebe.

4. Mladi živijo na svoj način. Čutijo in razmišljajo drugače, ker jim tudi telo in možgani v tistih najstniških letih drugače delujejo. In iščejo svoje mesto v svetu in smisel in lepoto in ljubezen. Iščejo včasih sramežljivo, včasih strastno, včasih zelo zaletavo. Mislim, da od nas odraslih želijo predvsem to, da smo ob njih, da jim prisluhnemo, da jih sprejmemo takšne, kot so. Da smo trdni, ko potrebujejo oporo, in mehki, ko potrebujejo tolažbo.

5. Nikoli ne vemo, kdaj pride tisti trenutek. Slovo. Ampak če bi živeli tako, kot da bi bil današnji dan zadnji, bi prav gotovo živeli bolj ljubeče drug z drugim. Velja se potruditi. Si povedati pomembne stvari. Se objeti. Izreči "rad te imam, mar mi je zate." Na koncu vemo, kaj edino šteje. Srce, ki ljubi.