Matjaž Merljak
Matej Kržišnik
Andrej Šinko
Naša gosta v Družinski katehezi sta hvaležna Bogu drug za drugega, pa tudi za preizkušnje, ki jima jih pošilja na pot. (foto: Marjana Debevec)
Naša gosta v Družinski katehezi sta hvaležna Bogu drug za drugega, pa tudi za preizkušnje, ki jima jih pošilja na pot. | (foto: Marjana Debevec)

Irma in Franci Koren: »Naslonila sva se na Božjo pomoč in milost in vse se je srečno izteklo.«

10.07.2021, 19:31 Mirjam Judež

Kako usklajevati poklicno kariero in družinsko življenje? Kaj storiti, ko zaradi bolezni doživimo lastno krhkost? Kako v vseh teh okoliščinah ohranjati zakonsko ljubezen? O tem sta v Družinski katehezi pričevala zakonca Irma in Franci Koren iz Cola, povezani pa smo bili tudi z Medžugorjem, od koder se nam je oglasil duhovnik Rafko Klemenčič. Svoje mesto v oddaji so imele tudi besede papeža Frančiška o družini. Pogovor je vodila Marjana Debevec. Če si boste vzeli čas za branje ali poslušanje, je lahko to tudi družinska kateheza za vas.

»Zakonska statistika« Irme in Francija

Irma in Franci prihajata s Cole, poročena sta 35 let, v zakonu so se jima rodili štirje otroci, trije so že poročeni in pričakujejo sedmega vnuka oz. vnukinjo. Irma pove: »Živimo živahno življenje na vasi, kar mu daje poseben, dragocen utrip.«

Papež Frančišek: »Kako si predstavljamo Božjo ljubezen? Je na tem svetu kakšna konkretna danost, v kateri bi lahko to ljubezen videli na lastne oči? Vsekakor. To je družina. Božja podoba odseva v moškem in v ženski in v zakonski ljubezni, ki je Božja podoba, ki razodeva Boga.«

Franci: »Te papeževe besede so prav preroške. Družina je temelj vsake družbe, ne bi obstali, če ne bi imeli družine. Kristjani se naslanjamo na Sveto pismo, kjer lahko čisto na začetku preberemo, kako je družina ustvarjena od Boga. »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, …«« (1 Mz 1, 27-28) To je čudovit dar in mi moramo iskati to Božjo podobnost tudi drug v drugem. Mož v ženi, žena v možu, v otrocih, vnukih, sosedih, v fari, župniku, kjerkoli. Sploh zakonci smo orodje v Božjih rokah, ko posredujemo življenje naprej. To je čudovita stvar, dostikrat nedoumljiva, ker je tako velika, da jo s človeškimi možgani težko pojmujemo.«

Midva sva vedno razumela družinsko mizo kot oltar.

Irena: »Midva sva ves čas razumela, da je družina nekaj zelo svetega. V družini je omogočen prvi stik otroka s svetom, v družini se otrok kali, se pripravlja na življenjska doživetja, iz tega varnega zavetja opazuje zunanji svet in se uči sprejemati odločitve. Po drugi strani pa pomeni družina odraslemu, ki jo sam ustvarja, neko veliko dopolnitev življenjskega poslanstva in tudi velik izziv. V družini se vsi oblikujemo. Otroci, starši in družina nam dajo nek neizbrisni pečat, ki ga sabo nosimo celo življenje. Seveda si vsi želimo, da bi bilo družinsko okolje okolje veselja, razumevanja, spodbude, optimizma, pohvale, pomoči. Midva sva vedno razumela družinsko mizo kot oltar. Tam smo se običajno srečevali, se včasih smejali, gradili naše odnose s pogovori, klepeti, molitvijo, pesmijo … In še vedno jih gradimo.«

Papež Frančišek: »Troedini Bog je občestvo ljubezni in družina je njegov živi odsev. Besede sv. Janeza Pavla II. nam pojasnjujejo: naš Bog v svoji najgloblji skrivnosti ni samota, temveč družina, ker ima v sebi očetovstvo, sinovstvo in bistvo družine, ki je ljubezen. Ta ljubezen je v Božji družini Sveti Duh. Družina torej Božjemu bistvu ni nekaj tujega.«

Duhovnik Rafko: »Papež ponavlja, da je družina direkten odsev, podoba Božje ljubezni. Papež pravi, da je temelj družine zakon: ko dva sprejmeta drug drugega in se odrešita samote. Družina ni nekaj, kar je dodano, ampak nekaj, kar je v Bogu (očetovstvo, sinovstvo). Mi verujemo v Troedinega Boga. Je en Bog, potem pa se sprašujemo, kako to, da so trije? Dobro je začeti z druge strani: da so trije in da je svobodna ljubezen med njimi tista, ki naredi, da je Bog eden. Ta edinost, ko različne osebe med seboj postanejo eno, to je Božji načrt, ki se razodeva tudi v družini. Ko se mož in žena sprejmeta in postaneta rodovitna, razodevata, da Bog želi uresničevati svoj načrt po nas. Dobro se mi zdi večkrat ponoviti, da je različnost moža in žene, ki se morata sprejemati, direktna Božja podoba in zato vidimo, kako je danes prav ta podoba (različnost med spoloma in zakon, poroka) zelo napadena od hudobnega duha.«

Franci: »V vsaki krščanski družini živi Sv. Trojica. Družina je tudi Božje svetišče in vidim razliko, kako se kaže ta brezpogojna ljubezen. V družini ni več odnosa daj - dam, ki je danes tako strašansko moderen, ampak se zastonjsko darujemo drug drugemu. Mož se daruje ženi, žena možu, oba otrokom, lahko smo drug drugemu dar, razširimo svoje poslanstvo v župniji, zakonskih skupinah, na delovnem mestu. Mislim, da smo v Božji luči dolžni ta Božji dar širiti naprej in ga izpričevati.«

Irma: »Ko nam je Bog naklonil življenje v družini, nam je s tem podaril izjemno velik zaklad. Koliko odnosov, interakcij je povezanih s tem, ko oblikujemo svoje življenje v družini. Kjer je velika družina, je teh vezi še več. To je neizmerno bogastvo in pravo nasprotje samote. Neskončno število doživetij, ki jih je vsak želel podeliti z drugimi, je vsak dan napolnjevalo naš dan. Povezovali smo smo se tako, da smo vsak večer, preden smo šli spat ali zjutraj, preden smo šli od hiše, drug drugega pokrižali. Vpeljali smo tudi zanimivo navado: ko je prvi sin prvič šel za več dni od doma, smo mu obljubili, da bomo vsak dan zanj zmolili eno desetko rožnega venca. Ta ideja je bila vsem tako všeč, da smo molili tudi za druge, ko jih ni bilo čez noč doma. Otroci so radi priznali, da jim to zelo veliko pomeni.«

Papež Frančišek: »Kako se rodi družina? Rodi se iz srečanja med jaz in ti, med moškim in žensko, ki se odkrijeta in drug drugega ozdravita samote. Nikomur ni usojeno biti sam. Bog si je zamislil, da smo dar ljubeni drugemu in da v ljubezni ustvarimo življenje. Iz tega srečanja, ki ozdravlja samoto, izhajata posredovanje življenja in družina. »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil ženi in bosta oba eno meso.« Glagol »pridružiti se« v hebrejskem izvirniku nakazuje tesno ujemanje, fizično in notranjo pripadnost. Tako nam ne prikliče v spomin zakonske združitve samo v spolni in telesni razsežnosti, ampak tudi v njeni svobodni, ljubeči podaritvi.«

Duhovnik Rafko: »Ko danes gledam mlade, jim ne zamerim. Prišli so v ta svet, kjer marsikdo ni deležen izkušnje družinskih vrednot. Zdi se mi, da mladi, nemladi doživljajo zakon kot neko nalogo, »zahtevo«, češ, Bog si je to zamislil, Bog je popoln, je ljubezen, idealen in od nas pričakuje, da mi to dosežemo. Bog je to vtisnil v nas in če Mu dovolimo, Ga sprejmemo, smo vključeni v ta načrt. Če tega ni, je težko mladim razložiti, zakaj cerkvena poroka. S cerkveno poroko se zakramentalno vključim v te čudovite Božje načrte. Bog ima z nama načrte in jaz mu dovolim, da deluje.«

Začetek skupne poti zakoncev Koren

Irma: »Poznala sva se že iz osnovnošolskih let, skupno pot pa sva začela kot študenta. Zbližalo naju je druženje v vaški dramski skupini in takrat sva začutila, da sva si v Božjem načrtu namenjena. Bila je lepa zaljubljenost, ki je hitro prerasla v odgovorno ljubezen. Po treh letih spoznavanja sva se poročila in še danes se živo spominjam tistih občutkov, kako sva se veselila lepote poročenosti, kako sva se čudila, koliko zmoreva narediti skupaj v primerjavi s tem, koliko narediš sam. Veselila sva se drug drugega, skupaj gradila, načrtovala, ustvarjala. To so bila bogata in lepa leta.«

Franci: »Bogu sem zelo hvaležen za svojo ženo. Z leti vedno bolj čutim pojem pripadnosti, pridruženosti, kot da nekaj dozoreva. Mislim, da Bog vnaprej pripravlja duše vseh zakoncev, da se znajdejo in že od začetka čutim, da z Irmo sodiva skupaj. V zakonu moramo sprejeti tudi preizkušnje. Če si v preizkušnjah sam, si velik revež, če pa imaš Boga in sozakonca, pa vse gladkeje teče.«

Duhovnik Rafko: »Tako lepo mi je videti pare, ki ste že dozoreli, ki ste že dali nekaj skozi. Bog res plete te vezi, niti previdnosti, da se vžge ljubezen med dvema različnima, ki sicer prideta v odnos vsak s svojim nahrbtnikom, s svojo družino, ampak na začetku pravi: ta zaljubljenost ni utvara, ampak velika obljuba, ki kot žaromet za nekaj časa posveti, da drugo osebo vidiš že malo tako, kot jo vidi Bog. To je zaljubljenost. Potem pa žaromet za nekaj časa ugasne, reče: »Videl si, kaj te čaka na koncu. Zdaj pa zavihajta rokave in začnita delati.« To je zakon.«

Videla sva, da imava skupne vrednote. Tudi skozi molitev, najino srečevanje sva odkrivala to Božjo naklonjenost, to usojenost drug za drugega in to sva občutila kot zelo trden temelj za nadaljevanje skupnega življenja v zakonu.

Papež Frančišek: »Sposobnost para porajati življenje je podoba dinamične ljubezni, ki deluje v Bogu. Rodovitna, porajajoča ljubezen je simbol notranje Božje resničnosti. Ko je spočet otrok, moški in ženska rojevata z Božjo pomočjo. Sina ali hčer dajeta Bogu, ki posreduje v tej ljubezni. Zato je vsako človeško življenje edinstveno in dragoceno in ga je treba zaščititi.«

Franci: »Vsi zakonci smo orodje v Božjih rokah pri posredovanju življenja otrokom in pri njihovem oblikovanju. Osnova je spolnost, ki je medsebojni jezik zakoncev in prinaša priokus nebes. To nam je darovano in to je tudi najina molitev. Ne smemo pozabiti, da je večnostna dimenzija vsakega življenja neprecenljiva. Otroke spočenjamo za večnost, ne samo za kratko obdobje na svetu. Če mi to večnost doumevamo na ta način, ni težko sprejemati teh otrok in jih imeti rad. Živimo v kulturi odpadkov. Tako mečemo stran nerojene, ostarele, družine, žene, može … Če bi moški gledali na svoje ženske kot na »posode življenja« in kaj se lahko poraja iz te posode, bi jo drugače ščitili in gledali nanjo. Mislim, da je tu zraven izvirni greh, ker človek želi postati kakor Bog in si marsikaj dovoli, mi pa smo tisti, ki moramo pričevati o lepoti zakona, rojevanja, oblikovanja otrok.«

Če se v preizkušnjah nasloniš na Boga in sozakonca, je vse lažje, pravita.
Če se v preizkušnjah nasloniš na Boga in sozakonca, je vse lažje, pravita. © Marjana Debevec

Obdobje, ko so bili otroci majhni

Irma: »Uspelo nama je z Božjo pomočjo, sicer ne bi šlo. Oba sva imela dokaj zahtevni službi, oba sva še dodatno študirala, gradila hišo, otroci so prihajali, vrh vsega sva midva ostala sama, oba brez obeh staršev in je bilo res kar pestro. Po drugi strani pa se tega obdobja spominjava kot obdobja zelo tesnega povezovanja, ker sva v vsakem trenutku vedela, da se lahko nasloniva le drug na drugega. Temu sva prilagodila cilje. Če je en sprejel in potrdil službeno pot, je drugi ostal doma. Ko si mlad, lahko zelo veliko narediš.«

Irma: Včasih razmišljam, kako se kristjani premalo zavedamo, kakšno orožje imamo v rokah, če molimo. Bog z veseljem uresničuje naše prošnje, le obračati se moramo Nanj, pa dostikrat kar pozabimo na to.

Prva preizkušnja: Francev tumor na hipofizi

Franci: »Komaj 6 let sva bila poročena, ko sem začutil težave z vidom. Ugotovili so, da gre za tumor in edina rešitev je bila operacija. Vsaka operacija v glavi lahko pusti trajne posledice, nekateri celo umrejo. Spet sva se naslonila na Božjo pomoč in milost in poskrbel je, da se je vse srečno izteklo.«

Irma: »Takrat sva bila oba zelo mlada in če gledam nazaj, se mi zdi, da sva to preizkušnjo kar korajžno prestala. Kar presunljivo je bilo, ko me je Franc prosil pred operacijo, naj ga ne dam v dom, če me ne bo poznal po operaciji ali če bo postal invalid, naj mu pustim živeti z nami. Takrat sva bila pripravljena na vse, ampak hvala Bogu se je tudi po čudežnih okoliščinah vse srečno izteklo. Zaznala sva milostni Božji dotik, saj bolezen in operacija nista pustili nobenih posledic in smo normalno živeli naprej kot pred to preizkušnjo.«

»Na otroke sva želela prenesti vzorec krščanstva.«

Franci: »Obstaja polno nekih brošur, teorij, kako je treba vzgajati otroke, sem pa vedno bolj prepričan, da prinesemo vzorce in načine vzgoje iz svojih prejšnjih družin. Mi smo živeli na kmetiji. Spomnim se, ko sem bil še manjši, je moj tata pasel živino z mano. Z nožičem je odrezal leskovo šibo in si naredil 10 cm dolgo palčko, na vrhu izrezal križ in jagodke za desetko. In potem sva molila. To je tako pričevanje, zgled. Predvsem z zgledom sva želela otrokom naprej posredovati vrednoto življenja, sposobnost odločanja med dobrim in slabim, oblikovanje vesti, pri raznih opravilih so sodelovali in delali z nami.«

Irma: Imava in delava napake, nisva idealna starša, otroci ne potrebujejo idealnih staršev. Kakšen nedosegljiv cilj bi bil, da otroci dosežejo nivo staršev. Ko so nama otroci očitali kakšno napako, sem rekla: "Priznam! Tu je tvoja priložnost, da si boljša od mene."

Dvojčic niso pričakovali, mama je morala več mesecev pred rojstvom ležati v bolnišnici, oče je bil s fantoma sam

Irma: »Fanta sta takrat velikokrat spraševala, kdaj bomo dobili punčko. Strašno sta si jo želela. Njuna želja je bila očitno tako velika, da sta dobila kar vsak svojo. Nosečnost je bila na nek način veliko presenečenje, saj so Francu po operaciji tumorja v možganih omenili, da otrok morda ne bo več, ker so večji del hipofize odrezali. Dvojčici sta bili spet nek milostni Božji dotik in neskončno smo se ju razveselili.«

Papež Frančišek: »Božja skrivnost, ki je družinska ljubezen, občestvo ljubezni med očetom in sinom, odseva v družini, v vsakem družinskem izzivu, naj bo žalosten ali vznemirljiv, bodite pogumni in spokojni. V svojih srcih ohranite Božje čudeže, ki se skrivajo v vsakem trenutku vašega vsakdanjika in jih premišljujte. Bog nas ima rad in vse obrne v dobro tistih, ki ga iščejo.«

Duhovnik Rafko: »Ali nas je preizkušnja, pandemija bolj odprla za drugega ali smo se še bolj osamili? Lahko se zapreš, lahko se manj zanašaš samo nase in bolj na Boga. Ne gre za to, da se zatečemo k Bogu, da Bog izpolni naša pričakovanja, ko ga potrebujemo. Moja molitev je večkrat taka, ko te vse zasuje in presega, rečem: »Ne jaz, ampak Ti.« Papež pravi: »Ohranite Božje čudeže.« Začeti pri Božjem delu v nas. Vsak, ko pravi: vse obrne v dobro tistih, ki ga iščejo: to je lepa fraza, ampak tisti, ki res iščejo Boga v preizkušnjah, odnos z Bogom, Bog res vse obrne v dobro.« 

Nova preizkušnja: Francijeva možganska kap

Franc: »Pred dvema letoma in pol sem začutil slabost v levi roki in nogi, izkazalo se je, da gre za možgansko kap. Najbolj hudo je bilo, da se mi je stvar postopno slabšala, zatikal se mi je govor, s težavo sem požiral in res sem bil zelo nebogljen, prestrašen. Molil sem k Jezusu in Mariji, naj mi pustita vsaj spomin in govor, da bi mi vsaj to ostalo. Na intenzivni negi sem bil v plenicah, priklopljen na cevke. V nedeljo me je prišel obiskat duhovnik, mi prinesel Najsvetejše in mi ponudil sveto maziljenje. Ko je šel duhovnik od postelje, sem čudežno začutil, da sem postal popolnoma drugačen. Umiril sem se v sebi, začel sem zaupati v to Božjo ljubezen. Doma so molili od svojcev, prek Družine in življenja je šla molitev širom Slovenije, moji bolniki (Franc je zdravnik) mi zdaj povejo, da so takrat molili zame in takrat se je bolezen začela čudežno popravljati. To težko razložim. Premestili so me v Staro goro na rehabilitacijo in jaz sem tam vsak dan napredoval.«

Franc: Znanost je pomagala, zlati fizioterapevti, ampak čutil sem Božji dotik, čudež. Devet tednov sem bil na Stari gori. Tja sem prišel v plenicah na vozičku, ven sem šel peš s pohodnimi palicami. To je neverjetno.

Irma: »Ko je moža kap, sem bila v tujini. Na letališču sem se priklopila na telefon in pošiljala prošnje za molitev. Nekako sva spoznala, da ko Bog pošlje preizkušnjo, pošlje tudi moč, da jo premagaš. Seveda se sprašuješ, zakaj preizkušnja. S preizkušnjami nas Bog na nek način očiščuje in pripravlja za veselje v nebesih. Ves čas preizkušnje sva izjemno čutila Božjo bližino in ves čas verjela v uspešno ozdravitev. Tudi strah je bil prisoten, ampak potem imaš rožni venec, ki reši vse.« 

Preizkušnja prinese hvaležnost za vse milostne trenutke

Franci: »Ta preizkušnja naju je še bolj povezala. Dokler ni preizkušnje v zakonu, imaš občutek, da vse samo od sebe teče, potem sva pa videla, da je treba biti res hvaležen za življenje, zdravje, ki se ti vrača. Začetki so bili težki, je pa res, da naju je kap naučila tudi zahvalne molitve. Ljudje smo po naravi nagnjeni, da prosimo. Treba se je tudi zahvaliti za milostne trenutke, ki nas obkrožajo. In to, da Božja pota niso naša pota in se je treba prepustiti.«

Irma: »Ko je bila bolezen prisotna, je bilo več prosilne kot zahvalne molitve. Zdi se mi, kot bi nam včasih Bog želel sporočiti, da moramo več moliti. Kot bi nas želel spodbuditi: kliči Me, prosi Me, uslišal te bom. Tudi v nama se je takrat okrepila vera v molitev in včasih razmišljam, kako se kristjani premalo zavedamo, kakšno orožje imamo v rokah, če molimo. Bog z veseljem uresničuje naše prošnje, le obračati se moramo Nanj, pa dostikrat kar pozabimo na to.«

Irma: Ko Bog pošlje preizkušnjo, pošlje tudi moč, da jo premagaš. S preizkušnjami nas Bog na nek način očiščuje in pripravlja za veselje v nebesih. Ves čas preizkušnje sva izjemno čutila Božjo bližino in ves čas verjela v uspešno ozdravitev.

Preizkušnja prinese spoznanje lastne krhkosti

Irma: »Občutek ranljivosti in nemoči ni prijeten. Tisto preizkušnjo s tumorjem smo uspeli kar hitro prerasti. Vse stvari so se kar obračale, povsod sva bila uspešna, otroci so bili pridni, čudoviti, takrat si še več vlagal v njih, še večja pričakovanja so bila. Zdelo se mi je, da sva tudi kot posameznika zelo močna. Ta preizkušnja me je malo sezula. Vidim, da sem toliko močna, kolikor sva močna skupaj, kolikor se drug na drugega naslanjava. Ugotovila sem, kako šibka in krhka sem, če bi morala živeti brez njega. V takih trenutkih zakonci še bolj spoznamo, kakšno bogastvo smo drug drugemu.«

Irma: Ko enemu upade pogum, ga drugi dvigne, ko drugemu upade, ga prvi potegne naprej in tudi če je kdaj v zakonu treba potrpeti, se prilagoditi, pozabiti na lastne želje, je občutek, da imaš nekoga ob sebi, ki ti bo pomagal, ko ti bo težko, neskončno več vreden.

Franci: »Prepričana sva, da tisti, ki zaupamo v Boga (tudi v preizkušnjah, kot je pandemija), lažje gremo skozi življenje. Celo biokemijske poti v možganih se drugače obnašajo, če si optimist, če si veren, zaupaš v Boga. Pa še pohleven si, ker veš, da je Nekdo nad tabo. Kakšne misli gojiš? Si zameljivec, vse skritiziraš ali si optimist? Možgani se popolnoma drugače oblikujejo. To se pozna. Zaupanje v ozdravitev, v medicinsko osebje, zdravnike je večje … Tudi v družini si moramo med sabo zaupati in delati na pozitivnem, ne na slabih stvareh.«

 »Imava kar veliko zaupanje v mlade generacije.«

Irma: »Mladi so polni idej in na njih svet stoji. Mlade spremljava skozi pripravo na zakon skoraj 30 let. Če pogledam to obdobje, se mi zdi, da so bile pred desetletjem kakšne generacije še malo bolj čudne kot današnje. Zadnja leta so mladi bolj odprti, razgledani, poučeni, pripravljeni poslušati tudi nek drug vidik, ki ga želiva predstaviti na tej pripravi na zakon.«

Franc: »Vsi smo otroci svojih korenin. Mi starševskih, otroci naših. Te korenine je treba ohranjati, vlagati pozitiven duh v te generacije in življenje bo šlo naprej.«

Duhovnik Rafko: »Res je, da se danes manj mladih odloča za zakon in mnogi sploh ne poznajo vrednot zakona, se mi pa zdi, da je danes toliko lepih primerov, lepih parov, ki se resno odločajo in to vliva upanje. Nekaj so številke, drugo je pa Božja previdnost. Papež v okrožnici glede priprave na zakon ponavlja: »Vsi lahko nekaj naredimo, da ti pari ne bi bili sami.« Ni dovolj iti samo na pripravo, ampak jih je treba povabiti, vključiti v neko občestvo. Pari so pogosto v prvih letih zakona prepuščeni samim sebi, ko se rojevajo otroci. Če kaj, potrebujejo občestvo, v katerem si lahko podelimo izkušnje. Verjeti v mlade!«

 

 

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Oddaje

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto) Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto)

Novi škof Saje na obiskih

Novomeški škof Andrej Saje po škofovskem posvečenju, ki je bilo dober mesec nazaj, obiskuje lokalne oblasti, ustanove in druge organizacije. Tako se je te dni mudil pri novomeškemu županu, na ...