Dr. Milan Krek: Kjerkoli sem, sem najprej zdravnik. To je moje primarno poslanstvo.

Via positiva | 08.07.2021, 18:00 Nataša Ličen

Za zdravnika se je dr. Krek odločil že v zgodnjem najstništvu. Vztrajal je in še vedno vztraja, kljub številnim oviram, ki so mu jih, in mu jih tudi kot direktorju NIJZ, postavljali na pot. Izhaja iz družine zgodovinsko znanih in za narod odločujočih osebnosti iz rodbine Krekov.

Socialni čut, odnos do ljudi, do sočloveka je tisto, kar me je oblikovalo. Oblikujeta seveda tudi oče in mama, rasel sem v revni družini, marsikaj smo preživeli, od lakote do druagčnih oblik pomanjkanja. Na koncu vidiš, ostane le človek in to je tisto, v kar se splača vlagati. Vse ostalo, od hiš do avtov, nima na koncu nobene vrednosti.

Dr. Milan Krek je redno vpet v delovanje in sodelovanja s številnimi mednarodnimi institucijami po Evropi tudi Združenih državah, predava na slovenskih in tujih fakultetah in je več desetletij premišljeno deloval na področju drog, vpeljeval določene metode zdravljenja. Je avtor številnih strokovnih člankov.

»Medicinska stroka je tehnično izredno napredovala, pa počasi izgubila etično plat. Včasih nismo vprašali za denar, šli smo na teren in delali, plača je bila drugotnega pomena. V tem neoliberalnem času, kakršen je, postaja zaposlitev in plača pomembno tudi zdravnikovo vprašanje za preživetje. Mislim, da so slovenski zdravniki še vedno visoko etični in visoko moralni, to smo dokazali tudi pri covidu. Smo država, ki kljub eni najhujših epidemij v svetu, ni poslala zdraviti ven iz države nobenega. Nizozemci so pošiljali ljudi v Avstrijo, Nemčijo in tako naprej, pa naj bi bil eden od narodov z najbolj razvito medicino. Najbolj me skrbi zdravstveni sistem, ki ni sledil razvoju in je ob covidu pokazal številne anomalije. Zdravstveni sistem potrebuje korenite spremembe in reorganizacijo. Prepočasi ga razvijamo, hkrati pa so tudi investicije premajhne. Morali se bomo hitro zavrteti, če bomo hoteli ujeti čas, drugače bodo razmere iz leta v leto slabše.«

Cepljenje je v tem trenutku ključno za obstoj naroda. Bomo imeli še novih 4.000 mrtvih, pa potem preiskovalne komisije ali ne? To je zdaj sporočilo, ki ga skušava z ministrom plasirati v prostor. Zdaj je še čas za cepljenje, potem bo lahko prepozno. Zanimivo, tisti ki ležijo na kliniki, jim je žal, da se niso. Danes bi se cepili vsi.

»V javnosti in medijih običajno obravnavajo zdravstvo tisti, ki nimajo kaj dosti izkušenj s tujino in niso videli, kako se zunaj delijo bolnišnice na državne in zasebne, kamor gre lahko v boljšo oskrbo tisti, ki ima denar. Pri nas pa le gojimo in vzdržujemo neko socialno pravičnost na tem področju, ne glede na to, kdo si si deliš isto posteljo z nekom, ki je deloval na povsem drugih nivojih.«

"Kot zdravnik se vsak dan boriš s smrtjo, to nas oklesti. Soočanje s kruto realnostjo nas postavi na trdna tla. Zelo je pomembno, kako do študentov medicine pristopa pedagoški kader in kako jim odkriva te tančice, ki jih bo vsakodnevno občutil na svoji koži in se jih učil premagovati. To je težka preizkušnja. O življenju se naučimo razmišljati drugače."

»Razviti smo, toda ne smemo obstati na določeni točko, nenehno se je treba razvijati in da naše dobre lastnosti, recimo dostopnost programov za vse, negujemo naprej. Nismo najboljši pri čakalnih vrstah, to je rak rana, ki jo moramo tehnično razviti in modro speljati. Ponosni pa smo lahko na svojo doseženo in razvito digitalizacijo zdravstva. Preko svojega telefona bo imel lahko vsak Slovenec dostop do svojega zdravstvenega kartona, ne glede na to, kje po svetu bo. To je zelo pomembno in velika boniteta v zdravstvu, še Estonija ima nekaj podobnega. Na področju spremljanja zdravja smo v samem vrhu. Ne hvalimo se s tem, a je prav povedati, da ljudje vedo. Skratka, v zdravstvu je tudi veliko dobrega. Ljudje, ki s svojim znanjem ostajajo v domovini, jih je treba posebej pohvaliti.«

»Pri nas je še vedno zastarel sistem psihiatrične pomoči, ki so ga Italijani že pred petdesetimi leti preskočili. Še vedno so pri nas pomembni »hospitali«, zaprti oddelki, manj pa imamo družbenih programov. Ker družba še vedno rada vidi, da nekoga z duševnimi težavami zapremo in je daleč od nas. Sodobne družbe pa se odpirajo in tem ljudem omogočajo vključevanje, na voljo imamo danes tudi v redu zdravila. Stigme duševnih bolezni je treba preseči. Prvo kar je, je to, da moramo vse moralistične pristope iz preteklosti, da je nekoga obsedel hudič, opustiti, duševne bolezni so daleč od tega.«

Za epidemični val, ki je pred nami, je zdaj odločilno cepiti čim več ljudi. Vse ostalo ne šteje, bo v naš minus.

»Odločitev za vodstveno delo na Institutu je bila težka, vedel sem, v kaj se spuščam. Zame to ni bila ambicija, bil je predvsem velik izziv. Pričakoval sem, da bomo kot narod stopili skupaj. Žal pa smo si po stari dobri navadi metali polena pod noge, bistveno več bi lahko naredili, če teh ovir ne bi imeli. Na eni strani smo se borili z ukrepi, ki so jih na drugi strani rušili. Načrtno degradirali, tudi s strani nekaterih medijev. V takšnih bitkah bi se morali boriti zgolj in samo s covidom, to je napaka, ki je v tem trenutku ključna v naši domovini, večno rivalstvo in prepiranje o vrednotah. Življenje ni vrednota le ene ali druge stranke, je vrednota vseh nas. Gre le za to ali bomo problem obvladali. Naučiti se bomo morali da je treba ob težkih dneh delati skupaj, takrat ni čas za podiranje enega ali drugega. Pri nas so maske in ostali ukrepi politično vprašanje, ja, ljubi Bog. To se menimo v strokovnih krogih. Politika se mora v tem poenotiti in omogočiti, da strokovni krogi lahko delajo, saj gre za to, ali bodo ljudje umirali ali ne. V veliko veselje mi je, da se z nobeno institucijo ne kregamo, imamo dobre odnose, med seboj smo povezani. Problem, kakršnega imamo sedaj, je nacionalen, kompleksen in velik, problem vseh nas, od šole, vojske, do policije, zdravstva, vsega. Vključno z ljudmi, ki so eden od pomembnih elementov pri reševanju problema."